Jedro

Sodišče prve stopnje je s pravilno dokazno oceno in spremenjenega zagovora pravilno ugotovilo, da je obtoženi izročil priči ponarejen bankovec za 100 DEM, zato zaslišanje prič, ki o izročitvi ne bi vedele povedati ničesar, ni bilo potrebno. Obtoženčeva pritožba zoper obsodilno sodbo tako ne more biti uspešna.

Izrek

Pritožba obtoženega F. J. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odstavku 98. člena v zvezi s IV. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku, se obtoženega F. J. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo spoznalo obtoženega F. J. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po I. odstavku 249. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi V. odstavka 249. člena Kazenskega zakonika je sodišče odvzelo ponarejeni bankovec za 100 DEM, serijske št. .... Po I. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obtožencu naložilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka v višini 2.970,00 SIT in ga oprostilo plačila povprečnine na podlagi IV. odstavka istega člena Zakona o kazenskem postopku.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženi po zagovornici zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Obtoženčeva zagovornica v pritožbi navaja, da je obtoženi ves čas postopka zanikal, da je on dal ponarejen bankovec D. Z., sodišče pa je v dokaznem postopku razpolagalo le z izpovedbami obtoženega in te priče, pri čemer je v celoti verjelo samo D. Z.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile zagovor obtoženega, s tem pa po mnenju zagovornice kršilo njegovo pravico do obrambe, s čemer je podana tudi bistvena kršitev določb o kazenskem postopku.

Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi, na podlagi celovite analize izvedenih dokazov, ugotovljeno pravilno in popolno. V skladu z načelom proste presoje dokazov (I. odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku), sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo navedbam priče, pri čemer je tudi skrbno pojasnilo razlike in nedoslednosti v zagovoru, ki so se tekom postopka pojavile pri obtoženemu, in zakaj ni verjelo njegovemu zagovoru. Po drugi strani pa je priča D. Z. ves čas postopka skladno in enako navajal čas in okoliščine, v katerih mu je obtoženi izročil ponarejen bankovec, pri čemer je tudi prepričljivo zavrnil vse nasprotne navedbe obtoženega.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog obtoženca, da naj se glede na njegov zagovor, da se dne 14.06.2000 ni nahajal v C., zasliši njegovo dekle S. O.. Obtoženec namreč pri prvem zagovoru ni niti navajal možnosti, da bi se takrat mogoče nahajal pri njej, čeprav je kasneje izjavil, da je bil takrat cele dneve pri svoji punci, pri tem pa zopet ni vedel natančno pojasniti, ali je bil pri njej v S. B., kjer stanuje, ali pa v M., kjer se šola. Sodišče je ne glede na podatek, da je bilo to okoli obtoženčevega rojstnega dne, pravilno zaključilo, da od obtoženčevega dekleta ni mogoče pričakovati, da se bo dve leti po dogodku določno spomnila, kje je bil obtoženec 14.06.2000, pri čemer je sodišče tudi upoštevalo, da naj bi obtoženi ponarejen bankovec D. Z. izročil dopoldan, ko je bila predlagana priča pri pouku. Tudi ob zavrnitvi predloga obtoženega, da se zaslišita priči M. in V., ki bi lahko pojasnila več okoliščin glede same stave, je sodišče ravnalo pravilno, ko je glede na spremenjen in sproti prilagajan obtoženčev zagovor pravilno ocenilo, da teh prič ob navedenih dogodkih sploh ni bilo zraven. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnika, da mu je bila kršena pravica do obrambe, neutemeljene, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, v izpodbijani sodbi pa je sodišče pravilno zavzelo stališče do vseh izvedenih dokazov in tudi navedlo, zakaj ocenjuje, da zaslišanje predlaganih prič sodišča ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka glede verodostojnosti obtoženčevega zagovora.

Skladno z določbo 386. člena Zakona o kazenskem postopku je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obtoženčevo korist, saj je kazenska sankcija ustrezno določena glede na težo dejanja in z upoštevanjem vseh olajševalnih okoliščin.

Ob odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih nepravilnosti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom Zakona o kazenskem postopku.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženi plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na njegove premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila teh stroškov, ki bi sicer nastali samo v povprečnini.