Jedro

Pristojni organ izda sklep o obnovi postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Opraviti mora formalni preizkus in ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana. Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan, mora preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, takšna, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti (pravne relevantnosti): ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka stranka,je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o obnovi pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke (tožnica) proti odločbi tožene stranke z dne 25.4.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Carinskega urada Ljubljana z dne 13.5.2002 (1. točka izreka) ter je bil zavrnjen njen predlog za vrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z omenjenim sklepom organa prve stopnje je bilo odločeno, da se postopek carinjenja za blago, sproščeno v prost promet, po ECL št.... CI Terminal Ljubljana z dne 9.6.1998, za deklaranta B.B. d.o.o., obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena ter se obračuna carinski dolg.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka uvoznega carinjenja po ECL CI Terminal Ljubljana št... z dne 9.6.1998 iz razloga 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v katerem je (glede na podatke upravnih spisov) tožnica prijavila rabljena osebna avtomobila z EU poreklom po potrdilih EUR.1, št... in št..., obeh z dne 29.5.1998 s preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %. Izpolnjenost pogojev za obnovo postopka je tožena stranka iz razlogov 6. člena Carinskega zakona (CZ) oziroma 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) pravilno presojala po določbah ZUP (260. do 272. člen). V obravnavanem primeru je odločba, ki je dokončna v postopku ECL, s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o tožničini obveznosti. Tožnica se kot deklarant (vpis v polje 14 ECL) postopka udeležuje na podlagi pooblastilnega razmerja, sklenjenega s prejemnikom blaga A.A. d.o.o., (vpis v polje 8 ECL); od vsebine pogodbenega (pooblastilnega) razmerja je primarno odvisna tudi opredelitev njene vloge v postopku (tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-1-310/02 z dne 11.3.2004). Sklep o dovolitvi obnove obravnavanega postopka je izdal stvarno in krajevno pristojen Carinski urad v Ljubljani, kjer je bilo opravljeno tudi carinjenje po že omenjeni ECL; s sklicevanjem na 2. in 12. člen Zakona o carinski službi (ZCS) pa je zavrnilo tožničine ugovore o organizacijski enotnosti Carinske uprave Republike Slovenije. Sklep o obnovi carinskega postopka je bil izdan pravočasno (to je pred iztekom enomesečnega roka od dne, ko je carinski organ prve stopnje mogel navesti novo dejstvo). Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je namreč posredoval rezultate naknadnega preverjanja obrazca EUR.1 svojemu oddelku v Ljubljani dne 11.4.2002, Carinski urad Ljubljana pa jih je od njega prejel dne 9.5.2002. Obnovitveni razlog predstavlja dejstvo, ki v prejšnjem postopku carinskemu organu ni bilo znano in sicer ugotovitev nemškega carinskega organa, da ob uvoznem carinjenju predloženo potrdilo EUR.1 o poreklu blaga ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti (firma Z. blaga (rabljenega osebnega avtomobila) ni prodala, račun oziroma kupoprodajna pogodba ter žigi na izvozni prijavi pa so bili ponarejeni). Zahtevane glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker je zgolj pravno presodilo v postopku ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na izkazanost zakonskih pogojev za obnovo postopka carinjenja. Procesno razmerje med strankama v tem primeru nastane šele z izdajo sklepa o obnovi. Zato bo tožnica svoje pravice in pravne koristi lahko varovala v obnovljenem postopku.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS ter zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24. in 25. členu Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Meni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo potrebno opraviti. Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale tudi sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki. Sicer pa navaja, da naj bi bila določba 1. odstavka 260. člena ZUP selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi), dvomi v pravočasnost sklepa o obnovi postopka, odločitev organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ), sodišče ni presodilo dokončnosti ECL, ni se opredelilo do zatrjevanega kaznivega dejanja oziroma ga ni naznanilo organom pregona, ter ni presodilo tožbenih navedb (nedopustno se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS), sporne naj bi bile tudi okoliščine v katerih je bila ugotovljena nepristnost listine, navaja tudi vprašanja, ki bi jih moralo sodišče postaviti izvedencu, osebi, ki je vložila ECL itd.; razglablja o stvarni in krajevni pristojnosti carinskih organov, pristojnosti upravnega sodišča ter ponavlja tožbene navedbe o kršitvi pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je carinski organ prve stopnje obnovil postopek carinjenja blaga, sproščenega v prost promet, po ECL,št..., CI Terminal Ljubljana z dne 9.6.1998 po uradni dolžnosti (1. odstavek 260. člena ZUP). Svojo odločitev je oprl na dejstvo, ki je bilo ugotovljeno po sprostitvi blaga v prost promet v postopku naknadne kontrole izpolnjevanja pogojev za preferencialno obravnavo carinskega blaga, ki je bil opravljen v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v zvezi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97, Evropski sporazum).

Carinski organ prve stopnje je obravnavano izredno pravno sredstvo (obnova postopka) presojal po določbah ZUP (260. do 272. člen ZUP) na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ ter 5. odstavka 1. člena ZDavP, ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. Zato je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničine ugovore, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po postopku, določenem v 154. členu ZC.

Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da se postopek obnovi, če poprej ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Opraviti mora formalni preizkus in ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana (1. odstavek 267. člena ZUP). Gre za predhodni postopek, v katerem se obravnava abstraktna dopustnost obnove postopka. Gre za pravni preizkus, saj se ne ugotavlja, ali novo dejstvo res obstaja, ampak se novo dejstvo ocenjuje le abstraktno: ali je uveljavljani razlog obnove eden izmed tistih, ki so našteti v zakonu.

V obravnavani zadevi je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga EUR.1, na podlagi katerega je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga ugotovljeno, da naj bi bilo potrdilo ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdilo s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. Omenjene ugotovitve oziroma dejstva, za katera je carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet, bi privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet; torej predstavljajo obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe.

Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan (1. odstavek 267. člena ZUP), mora preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, takšna, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe (3. odstavek 267. člena ZUP). Pri tem preizkusu pa ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti (pravne relevantnosti): ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Ker bi omenjeno dejstvo pripeljalo do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bilo znano ob sprostitvi blaga v prost promet, je bila obnova postopka v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o obnovi pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS) kot zmotno meni tožnica, saj iz razlogov, ki jih pravilno navaja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni mogoče govoriti o njeni (organizacijski) enotnosti. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS), v konkretnem primeru Carinski urad Ljubljana, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad Ljubljana prejel rezultate preverjanja (da po sporni ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) 9.5.2002, je dne 13.5.2002 izdan sklep, s katerim je obnovljen postopek carinjenja po sporni ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasen.

Ugovore, ki se nanašajo na dokončnost enotne carinske listine (ECL), s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o obveznosti tožnice v zvezi s prijavljenim postopkom ter na pasivno legitimacijo tožnice, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih ne navaja ponovno.

Ker gre v obravnavanem primeru zgolj za preizkus oziroma pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo obnove kot izrednega pravnega sredstva, sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ko ni opravilo zahtevane glavne obravnave in ne izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagala tožnica. Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. To pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj je sodišče zgolj presojalo pravočasnost izdaje obnovitvenega sklepa (2. odstavek 263. člena ZUP) ter verjetno izkazanost okoliščin, na katere se omenjeni sklep opira (2. odstavek 268. člena ZUP). Procesno razmerje med carinskim organom in tožnico je bilo vzpostavljeno šele z izdajo sklepov o obnovi postopka, zato bo tožnica v obnovljenem postopku uveljavljala tako pravice kot interese, na katere se sklicuje v pritožbi.

Za sodnice, ki so sodelovale pri izdaji sodbe, izločitveni razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ni podan. Kolikor pa tožnica z navedbo, da so pri izdaji sodbe sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, meni, da bi bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), pa bi njihovo izločitev lahko uveljavljala le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZPP).

Predlogu tožnice v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj zato niso podani pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi ZUS pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba za rešitev zadeve ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja samo in torej ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je namreč po presoji pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za odločanje v upravnih spisih.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba obrazložena ter je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pomembne tožbene navedbe. Do pavšalnih navedb o zatrjevanih kršitvah pravic Ustave RS se pritožbeno sodišče niti ne more opredeljevati.

Ker torej niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.