Jedro

Nasprotovanje uporabi nepremičnine, da prepreči nastop nepravega priposestvovanja služnosti, mora biti jasno in nedvoumno, čeprav je lahko tudi konludentno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik naj sam krije svoje stroške za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za varstvo lastninske pravice, in sicer zato, ker je ocenilo, da sta toženca pravico voženj, s katerimi naj bi vznemirjala tožnika, priposestvovala.

2. Tožnik se tudi zoper to sodbo pritožuje in predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Očita, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj trdi da služnosti toženca nista priposestvovala, s svojimi vožnjami vsevprek pa ga vznemirjata v njegovi lastninski pravici in mu povzročata škodo. Sodišče naj bi napačno ugotovilo, da so tožnikovi predniki nemoteno vozili. Ocena dokazov je po prepričanju pritožnika napačna. Pravi, da so ugotovitve o 60 ali 70 let voženj pavšalne. Opozarja, da je toženec C. T. sam izpovedal, da je tožnikov oče, ki je umrl 1985, godrnjal zaradi voženj, kar pomeni, da je bilo že pred l. 1985 tožencema znano nasprotovanje služnosti, za kar ni treba, da je konkretno. Da toženca ne bi vozila, je tožnikov oče izkopal kanal, tožnik pa zamenjal zemljišče in prestavil mostiček, tako da bi vozila tam, kjer sta prej. Meni, da toženca in njuni družinski člani niso verodostojni in da ima tudi priča M. K. interes za vožnje, zato to ne bi smeli biti relevantni dokazi. Sicer pa sta toženca zamenjala traso, ker je prestavil mostiček. Trdi, da se je ves čas opozarjalo na nedopustnost voženj, le zadnjih nekaj let ne. Dobre vere torej ni bilo. Pritožnik nasprotuje zaključku, da je bilo nasprotovanje šele od l. 1985, sklicuje se na pričanje G. S., ki mu je bilo dobro znano, kaj so se pogovarjali doma. Nasprotovanje ni treba, da je izrecno, lahko je tudi konkludentno in tako je tudi bilo, meni pritožba. Opozarja, da je lastninska pravica ustavno varovana in da nobenih pogojev za priposestvovanje ni bilo izpolnjenih.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je izbralo pravilno materialnopravno izhodišče za presojo zadeve. Zaščito lastniku stvari pred vznemirjanjem ureja 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ); Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Vznemirjanje ni protipravno, če zanj obstoji podlaga, v konkretnem primeru zatrjevana priposestvovana služnost. Sklicevanje pritožnika na ustavni pomen lastninske pravice je zato samo po sebi nepomembno.

7. Tudi glede priposestvovanja služnosti je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča pravilno, in sicer 2. odst. 217. čl. SPZ, ki ureja tim. nepravo priposestvovanje: stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Ob tem je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo še stara pravila, ki so veljala v času celotnega teka priposestvovalne dobe (sprva še ODZ, nato, pred SPZ, ZTLR - glej točka 10 obrazložitve prve sodbe). Sklicevanje pritožnika na dobro vero je zato nepomembno.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, kako in kdaj so tožnikovi predniki uporabljali sporno pot, je jasna in prepričljiva ter zgledno razgrnjena v točkah od 12 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe ter je pritožbeni očitki ne omajejo. Ti so iztrgani iz konteksta. Celotna dokazna ocena o tem, da so prvi toženec oz. njegovi predniki pot uporabljali najmanj od leta 1946, drugi toženec oz. njegovi predniki pa od leta 1970, temelji na izpovedbah tožencev ter prič D., K. in D. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj jih šteje za verodostojne in prepričljive - ker so logično skladne s tem, kar je sodišče neposredno zaznalo na ogledu kraja in s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Konkretno: toženci so do svojih kmetijskih zemljišč morali nekako dostopati s kmetijsko mehanizacijo, saj so bila ta ves čas obdelovana, druge poti kot ta sporna pa tedaj ni bilo. Te ugotovitve niso pavšalne, so konkretne in tudi pravilne.

9. Tudi nadaljnje odločilno dejstvo, to je nemotenost uporabe, je ugotovljeno pravilno in zanesljivo. Tudi glede tega je dokazna ocena pravilna, skrbna, jasna, razumna in prepričljiva. Nasprotovanje uporabi nepremičnine, da prepreči nastop nepravega priposestvovanja služnosti, mora biti jasno in nedvoumno, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, čeprav je lahko tudi konludentno. Sodišče prve stopnje „godrnjanje“ tožnikovega očeta ob uporabi nepremičnin oceni in pojasni, in sicer da se je nanašalo le na to, da se je pomendrala trava. Dalje prepričljivo zaključi, da do nasprotovanja zanesljivo ni prišlo pred smrtjo tožnikovega očeta 1985, in po njej gotovo ne pred letom 1990, to pa že zadošča za potek priposestvovalne dobe tudi za nepravo priposestvovanje, kot je pojasnjeno zgoraj in tudi v prvostopenjski sodbi.

10. Ni napačno, da se je pri tem sodišče prve stopnje oprlo tudi ali pa predvsem na izpovedbe tožencev in njunih družinskih članov, saj jih je kritično presodilo in jasno ter razumno navedlo, zakaj jim v bistvenem verjame. Nobenega dokaznega pravila ni, ki bi odrekal verodostojnost tem dokazom. Res so objektivno lahko pristranski, zato pa jih mora sodišče še toliko bolj skrbno pretehtati. Pritožbeno sodišče oceno sodišča prve stopnje sprejema kot tako, prepričljivo, pretehtano, skratka pravilno.

11. Ocena sodišča prve stopnje, da ga tožnik in njegov sin (G. S.) z lastnima izpovedbama nista prepričala v nasprotno, to je, da so se vožnje preprečevale že prej, pred letom 1990, je prepričljiva; sodišče pojasni, da je bila tožnikova izpoved o tem, da je ves čas opozarjal na licu mesta, pavšalna, sin pa jo je potrdil le posredno, preko materinega pripovedovanja. Preprečevanje izvrševanja služnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo šele v zadnjih nekaj letih, vendar pa toženca voženj nista opustila in že priposestvovana služnost s tem ni prenehala.

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).