Jedro

Registracija osebnega vozila (prometno dovoljenje) na neko osebo dokazuje lastništvo le, če se ne dokaže nasprotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika (toženca) ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 17.6.2009 se razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26.5.2009, pa zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. P 35/2009 z dne 17.6.2009 zavrnilo (1. točka izreka), prav tako pa je zavrnilo predlog upnika za izdajo dodatne začasne odredbe (2. točka izreka).

Zoper odločitev v 1. točki izreka se toženec (dolžnik) pravočasno pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženca zoper izdano začasno odredbo ugodi, predlog pa zavrne. Navaja, da tožnik (upnik) ni izkazal že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja terjatve (1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Nepravilen je zaključek, da je lastnik vozila tožnik. Vozilo je pisano na ime toženca, on je torej njegov lastnik. Nesporno je med pravdnima strankama tudi, da je bil nakup vozila izveden na željo toženca, da je ta plačal polog v višini 4.876,00 EUR, da je prevzel plačilo mesečnih obrokov kredita, da te obroke redno plačuje ter da vozilo uporablja le toženec. Navedbe, da je toženec ponaredil račun, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je tožnik tožencu prodal vozilo za 4.876,00 EUR + DDV, so zavajujoče in prirejene za potrebe tega postopka. Pravdni stranki sta sklenili dogovor in podpisali najemno pogodbo, s katero se je tožnik zavaroval, da mu bo toženec redno plačeval mesečne obroke kredita. Najemna pogodba je bila sklenjena do 23.6.2009, vendar sta jo pravdni stranki podaljšali do poplačila kredita, kar je tožnik izrecno pripoznal že v tožbi. Zaključek sodišča, da je tožnik z verjetnostjo izkazal svoje terjatev (izročitev vozila), je tako napačen. Do prepisa vozila je prišlo iz razloga, ker je toženec prekinil vse prijateljske odnose s tožnikom, tožnik pa mu je nato začel groziti, da bo tovorno vozilo odpeljal, zato je tožnik dne 28.4.2009, na podlagi originalnega računa in starega prometnega dovoljenja, prepisal vozilo nase, o čemer je tožnika takoj obvestil. Tožilstvo je kazensko ovadbo vloženo s strani tožnika zoper toženca, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, zavrglo. Tudi drugi pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani. Tožnik le zatrjuje dejstvo, da bo v primeru, če bo toženec vozilo prodal, uveljavitev njegove terjatve onemogočena. Nobenih dokazov ni, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ker naj bi toženec svoje premoženje skril ter da bo vozilo odtujil. Vozilo mu predstavlja vir preživljanja, zato ga ne misli odtujiti. Predvidena kazen 4.000,00 EUR je upoštevaje sodno prakso in mesečne dohodke toženca, previsoka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala, da je še vedno lastnica stvari – tovornega vozila. Res je toženec registriral to vozilo na svoje ime, vendar registracija vozila (prometno dovoljenje) na neko osebo dokazuje lastništvo le, če se ne dokaže nasprotno (4. odst. 224. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožniku je takšen dokaz uspel. Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je bil dogovor med pravdnima strankama, da prepis vozila (s tožeče stranke na toženca) opravita po tem, ko bo poplačan kredit za vozilo (glej listino priloga A4). Nesporno kredit še ni bil poplačan, toženec torej svoje obveznosti še ni izpolnil, zato glede na dogovorjeno sočasnost izpolnitve (listina priloga A4, 455. čl. Obligacijskega zakonika – OZ) do prenosa lastninske pravice na toženca še ni moglo priti. Tožeča stranka je najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je še vedno lastnica tovornega vozila, vendar pa vrnitve vozila (zaenkrat) ne more zahtevati, glede na to, da je vozilo oddala v najem tožencu, ne samo od 23.3.2009 do 23.6.2009, temveč do poplačila celotnega kredita (prim. trditve tožeče stranke v 3. odst. I. točke tožbe, listino priloga A4). Tožeča stranka ne zatrjuje, da je od najemne pogodbe ali od dogovora z dne 23.3.2009 – listina priloga A4 (po mnenju pritožbenega sodišča zaenkrat kaže, da gre za dogovor o prodaji vozila na obroke s pridržkom lastninske pravice vse dotlej, dokler kupec – toženec ne plača celotne kupnine) odstopila, da je prišlo do razveze pogodb. Le v takšnem primeru pa bi lahko zahtevala vrnitev stvari – tovornega vozila (2. odst. 526. čl. OZ). Verjetnosti svoje terjatve na vrnitev tovornega vozila torej tožeča stranka v času odločanja sodišča prve stopnje o predlagani začasni odredbi z dne 26.5.2009, (še) ni izkazala. Sodišče prve stopnje bi že iz tega razloga moralo ugovoru toženca ugoditi, izdano začasno odredbo razveljaviti, predlog pa zavrniti (1. odst. 272. čl. ZIZ).

Poleg tega je potrebno poudariti, da ima sklep o začasni odredbi naravo sklepa o izvršbi (268. čl. ZIZ), kar pomeni, da mora imeti že predlog za izvršbo vse potrebne sestavine, da bo sklep o zavarovanju imel učinek sklepa o izvršbi, vsebovati mora torej tudi sredstvo izvršbe. Izvršba na izročitev stvari se opravi preko izvršitelja (1. odst. 214. čl. ZIZ, primerjaj tudi 3. odst. 81. čl. ZIZ, dopis AJPES z dne 11.8.2009). Tožeča stranka postavitve izvršitelja ni predlagala, zato je njen predlog tudi iz tega razloga pomanjkljiv in neutemeljen.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru toženca ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi z dne 17.6.2009, razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26.5.2009, pa zavrnilo (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Sodišče je še odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo odločeno s končno odločbo, saj so stroški izdaje začasne odredbe izdane v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov in se o njihovi povrnitvi odloči z odločbo, s katero se pravdni postopek konča (3. odst. 165. čl. ZPP).