Jedro

Tožnica je storitev kaznivega dejanja navajala pavšalno, nekonkretizirano, s tem, da je le citirala člene KZ, s čimer ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 7. člena ZPP. Ker tožnica obstoja kaznivega dejanja ni dokazala, v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati daljših zastaralnih rokov, pač pa 352. člen OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od Republike Slovenije zahteva plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR. Zapustnica, po kateri bi morala biti tožnica oporočna dedinja, je pri Okrajnem sodišču v Piranu dala v hrambo oporoko, katere pa sodišče po smrti zapustnice ni vložilo v zapuščinski spis in je ni razglasilo. Ker sodišče ni upoštevalo te (pisne) oporoke z dne 21. 4. 1999 je celotno premoženje po zapustnici podedoval O. H., ki je dedoval na podlagi lastnoročne oporoke, sestavljene dne 14. 7. 1996. Tožnica navaja, da je eden od delavcev sodišča pri opravljanju svojih nalog storil kaznivo dejanje, ko ni vpogledal v register oporok. Zaradi te kršitve tožnica ni podedovala 37,25 m2 velikega stanovanja v A., katerega je podedoval O. H. in ga kmalu za tem prodal, zaradi česar je tožnica oškodovana.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in ker je že potekel objektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj je ocenilo, da je odločilnega pomena s strani pritožbe neprerekana ugotovitev, da je tožbeni zahtevek zastaral. Objektivni zastaralni rok je namreč začel teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in se je iztekel 14. 3. 2007, tožba pa je bila vložena šele 16. 6. 2008. Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V reviziji napada zaključke drugostopenjskega sodišča, da je ostala neprerekana ugotovitev zastaranja zahtevka, saj je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov in ne zaradi zastaranja. Če bi bil ključni razlog v zastaranju zahtevka, bi tožba morala biti zavržena kot prepozna in ne zavrnjena kot neutemeljena. Tega ni saniralo niti drugostopenjsko sodišče, ampak je prvostopenjsko sodbo potrdilo z vsemi njenimi razlogi. Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo z razlago predpostavk civilnega delikta, tako da sodba ne temelji na zastaranju, pač pa le izpodbijana sodba. Odškodninska terjatev ni zastarana, saj izvira iz kaznivega dejanja, v tem primeru pa zastaralni rok začne teči po izteku absolutnega zastaralnega roka za kazenski pregon. Tožba je torej pravočasna. Sodišče bi namreč o tem moralo odločati kot o predhodnem vprašanju in se šele nato opredeliti do utemeljenosti tožbenega zahtevka. Revizija izpodbijani sodbi očita tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj izrek govori o razlogih za zavrnitev zahtevka, obrazložitev pa za zavrženje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Odgovor nasprotne stranke

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da se je na zastaranje prvič sklicevala izpodbijana sodba, prvostopenjsko sodišče pa naj bi tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov, saj bi sicer moralo tožbo zavreči kot prepozno. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je institut zastaranja institut materialnega prava, urejen v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) oziroma pred tem v vsebinsko enakih določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Bistvo zastaranja je, da s potekom časa ugasne zahtevek za pravno varstvo, sama pravica pa ostane v veljavi. Zastaranje ni procesna predpostavka, zaradi česar bi tožbo sodišče moralo zavreči, zastaralni roki pa niso prekluzivni roki za vložitev tožbe. Obveznost dolžnika z zastaranjem ne preneha, pač pa postane neiztožljiva - naturalna obveznost, zaradi česar je v posledici tožbeni zahtevek (logično) neutemeljen (prvi odstavek 335. člena OZ). Navedeno pa je obenem tudi negativni odgovor na zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). OZ za zastaranje odškodninske terjatve uveljavlja subjektivni triletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki je škodo povzročil, ter petletni objektivni zastaralni rok, ki je vezan na čas nastanka škode. Namen določitve absolutnega zastaralnega roka je v tem, da se trenutek začetka teka subjektivnega zastaralnega roka ne more podaljševati poljubno v prihodnost, ampak se po določenem času odškodninska terjatev šteje za zastarano, ne glede na to, kdaj je oškodovanec zvedel za obseg škode in za tistega, ki jo je povzročil. Ključni je trenutek nastanka škode, to pa je dejansko vprašanje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnici škoda nastala s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, to je 14. 3. 2002, ko je stanovanje, ki je predmet oporoke, pripadlo v last O. H. Tožnica je tožbo vložila šele 16. 6. 2008, kar je po poteku objektivnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ, ki je bil v konkretnem primeru pravilno uporabljen. Tožnica začetku teka objektivnega zastaralnega roka, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi s pritožbo ni oporekala in prav tako tudi ne v reviziji.

8. Ko je škodni dogodek hkrati kaznivo dejanje in je za zastaranje kazenskega pregona določen daljši zastaralni rok, zastara odškodninska terjatev v roku, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člen OZ). Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve ali relativni - zastaralni rok za zastaranje pregona, če je ta daljši od prvega.(1) Kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, mora biti praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Veljajo pa tudi izjeme, ko storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, škoda pa je nedvomno povzročena s kaznivim dejanjem.(2) V takih primerih lahko sodišče vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presoja v okviru predhodnega vprašanja. Tožnica je storitev kaznivega dejanja navajala le pavšalno, povsem nekonkretizirano in nesubstancirano, s tem da je le citirala člene Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), s čimer ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru bi tožnica morala trditi in dokazati, da je bila škoda povzročena s konkretnim kaznivim dejanjem, saj je nastanek škode element odškodninskega delikta, za katerega trditveno in dokazno breme nosi oškodovanec. Zatrjevati bi morala, da je škoda nastala zaradi točno določenega kaznivega dejanja in dokazati njegove znake v objektivnem in subjektivnem smislu. Tega pa ni storila, temveč je (enako kot v reviziji), zgolj navedla oziroma naštela več kaznivih dejanj iz različnih poglavij KZ, zaradi katerih bi lahko prišlo do zatrjevane škode. Takšne navedbe ostajajo zgolj na ravni predvidevanj in lastnih sklepanj tožnice. Tudi dejstvo, da tožnica na matičnem (kazenskem) področju ni sprožila ustreznih postopkov, pa bi jih lahko, četudi zoper neznanega storilca, kažejo, da uveljavljanje daljših zastaralnih rokov v konkretni pravdi ni utemeljeno. S sprožitvijo kazenskega pregona bi ob ustrezni aktivnosti pravosodnih organov tožnica lahko dosegla pretrganje zastaranja pregona, vendar pa tožnica teh aktivnosti ni izkazala, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da v konkretnem primeru ni moč upoštevati daljših zastaralnih rokov, pač pa je na podlagi 352. člena OZ tožničina terjatev zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka že pred vložitvijo tožbe zastarala.

9. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Sklep VS RS II Ips 19/00 z dne 1. junija 2000. Op. št. (2): Gre za primere, ko je storilec umrl med kazenskim postopkom, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost.