Jedro

Presoja pogojev za gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta se opravi na podlagi predložene dokumentacije. To velja tudi v primeru, ko objekt v naravi dejansko že stoji, saj je presoja tega, ali je za tak objekt izdano gradbeno dovoljenje oz. ali je zgrajen v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, stvar nadzora pristojnega gradbenega inšpektorja, ne pa okoliščina, pomembna za gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Trebnje št. 351-285/2011-8 z dne 22. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 243,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt - kmečko lopo na parc. št. 132/1 k. o. ... V obrazložitvi navaja, da se območje gradnje nahaja v 1. območju kmetijskih zemljišč. Sklicuje se na določbo 13. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Trebnje (planske celote 1, 3, 4, 5) (Skupščinski Dolenjski list, št. 4/91 in Uradni list RS, št. 15/99 in naslednji, v nadaljevanju PUP), po kateri je dopustna gradnja pomožnih objektov za potrebe kmetijstva ob pogoju, da se predhodno pridobi mnenje kmetijsko svetovalne službe, iz katerega izhaja, da je takšen objekt nujno potreben za obratovanje kmetije. Tožnica je svoji vlogi tako mnenje z dne 1. 8. 2011 priložila, iz njega pa je razvidno, da je pridelava na navedenem zemljišču vezana predvsem na samooskrbo lastnega gospodinjstva z zelenjavo, sadjem in medom. Na podlagi navedenega in ker je zemljišče posega travnik, organ meni, da investitorica nima kmetije, zato ne gre za kmečko lopo, ki bi služila kmetiji. Kaj takega namreč ne izhaja niti iz predloženega mnenja, zato ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Strinjal se je z odločitvijo, ne pa z razlogi prvostopenjske odločbe. Glede na tožničine navedbe, da bo objekt namenjen shranjevanju pridelkov, čebelarskega orodja in kmetijske mehanizacije, meni, da je treba izpolnjevanje pogojev za gradnjo presojati po drugi (in ne prvi) alineji 1. točke 13. člena PUP, ki gradnje objekta ne pogojuje z obstojem kmetije. Ne omenjena določba niti Zakon o kmetijskih zemljiščih ne zahtevata obstoja kmetije kot temeljne predpostavke za postavitev gospodarskih kmetijskih objektov. Da je pa treba izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti, je utemeljil z ugotovitvami o velikosti in etažnosti (pritličje in podstrešje) obstoječega objekta, navedenimi v zapisniku ogleda z dne 12. 9. 2011. Po teh ugotovitvah naj obstoječi objekt ne bi izpolnjeval pogojev za nezahtevni objekt iz 5 b. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi poudarja, da kmečko lopo potrebuje za potrebe kmetijstva. Sklicuje se na mnenje kmetijsko svetovalne službe, iz katerega izhaja, da je postavitev lope upravičena. Navaja, da ima na parceli zasajeno sadno drevje in zelenjavo za potrebe gospodinjstva in da se na parceli nahaja tudi čebelnjak tožničinega zakonca. Kmečko lopo naj bi potrebovala za shranjevanje kmetijske mehanizacije in orodja za čebelarstvo in za vzdrževanje parcele. Ne strinja se, da bi kmečka lopa morala služiti kmetiji, saj 1. točka 13. člena PUP govori o gradnji na območju kmetijskih zemljišč in ne o gradnji na kmetiji. Poleg tega je na parceli postavljen tudi čebelnjak in bi bila kmečka lopa namenjena tudi shranjevanju čebelarskega orodja. V zvezi s tem se sklicuje na drugo alinejo 1. točke 13. člena PUP, ki gradnjo objektov za potrebe čebelarstva, ribogojstva, vrtnarstva in vinogradništva izrecno dovoljuje.

Glede odločbe drugostopenjskega organa meni, da je bil z njo prekršen drugi odstavek 247. člena člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je drugostopenjski organ presegel meje preizkusa njegovih pritožbenih navedb. Nobena od strank namreč ni podala navedb glede izmer, definicije in ustreznosti kmečke lope. Meni, da v zadevi niso bile podane okoliščine za spremembo odločbe v njeno škodo, zato bi moral drugostopenjski organ njeni pritožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere stroškov dalje.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Določba drugega odstavka 253. člena ZUP sicer dopušča spremembo izpodbijane prvostopenjske odločbe v pritožnikovo škodo, do katere pa v obravnavanem primeru ni prišlo, saj je že prvostopenjski organ zavrnil njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da je upravni organ druge stopnje odločil v tožničino škodo.

V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži v prvem območju kmetijskih zemljišč. Posege na teh zemljiščih ureja 13. člen PUP, ki v drugi alineji 1. točke dovoljuje tudi gradnjo objektov za potrebe čebelarstva, ribogojstva, vrtnarstva in vinogradništva. Pritožbeni organ je na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, menil, da bi moral upravni organ prve stopnje v obravnavani zadevi uporabiti navedeno in ne določbe prve alineje. S tem stališčem se sodišče strinja in se v tem delu sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ob taki ugotovitvi pa pritožbeni organ ni imel podlage za potrditev izpodbijane odločbe iz naslednjih razlogov: Kot je razvidno iz vloge, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je tožnica zahtevala gradbeno dovoljenje za gradnjo kmečke lope kot nezahtevnega objekta. Po prvem odstavku 74.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta med drugim priložiti prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč in značilne prereze (profile) ter oblikovanje objekta in terena. Po prvem odstavku 74.c člena ZGO-1 pristojni upravni organ gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni tudi pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona (torej Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost) glede dopustne velikosti objekta, načina njegove rabe in načina gradnje ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, nameravana gradnja pa mora biti skladna tudi s prostorskim aktom.

Iz navedenega izhaja, da se presoja pogojev za gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta opravi na podlagi predložene dokumentacije. To velja tudi v primeru, ko objekt v naravi dejansko že stoji, saj je presoja tega, ali je za tak objekt izdano gradbeno dovoljenje oz. ali je zgrajen v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, stvar nadzora pristojnega gradbenega inšpektorja, ne pa okoliščina, pomembna za gradbeno dovoljenje. Če investitor zahteva in dobi gradbeno dovoljenje za drugačen objekt, kot ga je dejansko že postavil, to samo pomeni, da za tak objekt nima gradbenega dovoljenja ali pa da gre najmanj za neskladno zgrajen objekt, kar vse je predmet inšpekcijskih postopkov zaradi nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Zato ni mogoče zavrniti izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker v naravi zgrajeni objekt ne izpolnjuje pogojev za kmečko lopo po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost. Odločitev bi bila pravilna le, če bi kaj takega izhajalo iz zahtevi za gradbeno dovoljenje priložene dokumentacije. Pritožbeni organ torej ni ravnal prav, ko je zavrnitev pritožbe oprl na podatke ogleda na kraju samem, opravljenega 12. 9. 2011. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ ponovno odločiti o tožničini zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, bi bila po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 350 EUR. Ker pa je v tožbi priglasila nagrado za postopek (183,30 EUR), odvetniške izdatke – pavšal (20 EUR) in DDV v skupni višini 243,96 EUR, ji je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od odmere stroškov dalje, kot je zahtevala tožnica.