Jedro

Vložitev tožbe leto in pol po poteku roka iz 83. člena ZTPDR pomeni, da je vložena daleč po roku, v katerem je mogoče računati s tem, da bo delavec še uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da je bila revidentova tožba vložena prepozno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za čas od 1.9.1993 do vključno 12.12.1993 (pravilno 12.12.1994) in mu za to obdobje izplačati pripadajoče plače ter plačati prispevke, zavrnilo pa je njegov zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 16.8.1993 do 31.8.1993. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo (stroškovno) zavrglo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da gre za novo pravno stališče sodišča, ki v letu 1996, ko je bila vložena tožba, še ni bilo znano. Poleg tega so na strani revidenta obstajale okoliščine, zaradi katerih pri uveljavljanju svojih pravic ni mogel biti aktivnejši. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala sodišču, da revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revident ni uveljavljal, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče revizije v delu, kjer dopolnjuje dejansko stanje, ni obravnavalo.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta ne odloči v 30. dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnih 15. dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti že po uradni dolžnosti (282. člen ZPP). Tudi po mnenju revizijskega sodišča v spornem primeru ni mogoče uporabiti določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki sicer podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, saj se zaradi časovnega odmika več kot eno leto dni, ne glede na to določbo postavi vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Pravna pravila so običajno določena natančno, so pa taka zato, da preprečijo morebitne možne zlorabe delavčevih pravic s strani delodajalca, da delavcu omogočijo pridobitev odločitve delodajalca in mu končno omogočijo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so pravice kršene. Vendar pa to ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega in neupravičenega podaljševanja rokov, pa čeprav so podane postopkovne nepravilnosti na strani delodajalca. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja iz določil 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94). Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z nerazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti eventuelnih zlorab. Vsebinsko podobno določbo ima tudi konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki v tretjem odstavku 8. člena določa, da se šteje, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem roku. Ta rok sicer v naših veljavnih predpisih ni povsem natančno določen, saj ga en zakon določa (ZTPSDR), drugi zakon pa pušča odprtega (ZDR), to pa pomeni, da ga mora kot pravni standard, v odvisnosti od okoliščin primera, določiti sodišče. Revizijsko sodišče soglaša z mnenjem višjega sodišča, da je vložitev tožbe leto in pol po poteku roka iz 83. člena ZTPDR vložena daleč po roku, v katerem je mogoče računati s tem, da bo delavec še uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da je bila revidentova tožba vložena prepozno.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).