Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 10.223,66 EUR (prej 2.450.000 SIT) z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pravočasno revizijo s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeni prenizko ob upoštevanju ugotovitev sodišč, izvedenskih mnenj in njene izpovedbe. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se sklicuje tudi na primere iz sodne prakse (knjiga Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, primeri 40, 41, 46, 50 in 51), in meni, da sta ji sodišči odmerili odškodnino, ki je v razkoraku z odškodninami v primerljivih zadevah. Nižji sodišči sta storili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovitev sodišč, da omejena gibljivost vratne hrbtenice ni posledica poškodb, je v nasprotju z mnenjem dr. T., ki sta ga sodišči upoštevali (drugi odstavek na str. 18 mnenja). V zadnjem odstavku na isti strani mnenja je tudi izrecno potrjena vzročna zveza med poškodbo (zvinom) kot sprožilnim elementom za poznejše klinično javljanje bolečin in vzročna zveza med zvinom in obrabo. Nižji sodišči tudi izrecno ugotavljata obstoj povezanosti med zvinom in obrabo (zadnji stavek drugega odstavka prvostopenjske sodbe na 11. strani in tretji stavek na 3. strani pritožbene sodbe), kasneje pa ugotavljata, da te vzročne zveze ni, s čimer je podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišči bi morali ugotoviti povezanost med zvinom vratne hrbtenice, njeno obrabo, bolečinami in sedanjim tožničinim stanjem ter napraviti ustrezno oceno o vzročnosti z vidika prava.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tako imenovana protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (ji pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar v reviziji ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči po oceni revizijskega sodišča nista storili napak pri povzemanju izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Že pritožbeno sodišče je tožnico ob reševanju pritožbe proti sodbi prvostopenjskega sodišča opozorilo, da povzema le posamezne dele ugotovitev izvedenca, vendar tožnica s podobnim očitkom, ki selektivno povzema in se sklicuje le na del ugotovitev izvedenca, nadaljuje tudi v reviziji. Izvedensko mnenje je treba razumeti kot celoto in kot celoto sta ga povzeli tudi nižji sodišči. Iz drugega odstavka na 18. strani izvedenskega mnenja bi sicer lahko izhajalo, da je poškodba pri tožnici povzročila omejeno gibljivost vratne hrbtenice, vendar takšno razumevanje v celoti ovržeta tretji odstavek na isti strani in tretji odstavek na 21. strani izvedenskega mnenja, kjer izvedenec jasno ugotovi, da gre sedanje tožničine težave oziroma zmanjšanje življenjske aktivnosti na račun prizadetosti vratne hrbtenice pripisati bolezni in ne poškodbi. Tudi nadaljnji revizijski očitek, da je v sodbah nižjih sodišč podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, ni podan. Tretji stavek na 3. strani (verjetno v drugem odstavku) pritožbene sodbe je treba razumeti v kontekstu celega drugega odstavka na isti strani pritožbene sodbe, zadnji stavek v drugem odstavku na 11. strani prvostopenjske sodbe pa v kontekstu drugega in tretjega odstavka na 10 strani ter prvega in drugega na 11. strani prvostopenjske sodbe. Ob tem revizijsko sodišče tudi pripominja, da pojma povezanosti, ki je uporabljen v prvostopenjski sodbi (v povsem drugem kontekstu), ni mogoče enačiti s pojmom vzročne zveze.

Revizijski očitek, da bi morali nižji sodišči ugotoviti povezanost med sedanjim tožničinim stanjem in zvinom vratne hrbtenice ter napraviti ustrezno oceno o vzročnosti z vidika prava, je neutemeljen. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da izrazite degenerativne spremembe vratne hrbtenice do škodnega dogodka pri tožnici niso povzročale večjih kliničnih manifestacij (torej so povzročale manjše klinične manifestacije) in je poškodbo sicer mogoče šteti kot sprožilni moment za poznejše klinično javljanje, vendar pa so degenerativne spremembe tako napredovale, da gre sedanje tožničine težave pripisati tem napredovalnim spremembam vratne hrbtenice. Same napredovalne spremembe vratne hrbtenice so v celoti posledica bolezenskega stanja in ne posledica zvina. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej poškodba bila vzrok za pojav večjih kliničnih manifestacij težav v vratni hrbtenici, medtem ko so manjše klinične manifestacije obstajale že pred poškodbo. Pojav večjih tožničinih težav v vratni hrbtenici je tako delno posledica poškodbe in delno bolezenskih, degenerativnih sprememb, vendar se je po ugotovitvah sodišč (v skladu z izvedenskim mnenjem) ta deljeni vzrok s potekom časa tako spreminjal, da se je vzrok iz nesreče manjšal, hkrati pa se je povečeval vzrok bolezenskega izvora. Izrazite degenerativne spremembe so napredovale do te mere, da gre sedanje tožničine težave pripisati napredovalnim spremembam vratne hrbtenice. Glede na navedeno je pravno sprejemljivo sklepanje, po katerem je bolezensko stanje, sicer le kot delni vzrok tožničinih težav, postopno in neodvisno od samega zvina preraslo v glavni in edini vzrok za tožničine težave, ki bodo obstajale tudi v bodoče. Ne gre za nestvarno oziroma neživljenjsko sklepanje. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako tudi pravilno razmejili obdobje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (6 do 8 mesecev) od obdobja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti sta upoštevali vse omejitve, ki jih je trpela tožnica zaradi nesreče, medtem ko sta (tudi z vidika vzročne zveze, ki je bila zaradi napredovalnih sprememb vratne hrbtenice, ki so bile posledica bolezni in ne nesreče, prekinjena) pri trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti upoštevali le posledice, ki jih tožnica trpi zaradi kroničnega postkomocijskega sindroma.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za tožničin strah v višini 625,93 EUR (prej 150.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.259,38 EUR (prej 1.500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben obseg obeh oziroma vseh oblik (odmera odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin ni revizijsko sporna) tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi do enajsti strani prvostopenjske sodbe in na drugi do tretji strani pritožbene sodbe, zato teh dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ne bo povzemalo. Ugotovitve sodišč o strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Tožničino sklicevanje na sodno prakso (knjiga Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, primeri 40, 41, 46, 50 in 51) je neutemeljeno, saj zadeve po oceni revizijskega sodišča niso primerljive z obravnavano. V zadevah 40 in 51 sta oškodovanca 11 letni in 18 letni fant, posledice njunih poškodb pa so očitno hujše od tožničinih, saj med drugim vplivajo tudi na njuno možnost izobraževanja. Primeri 41, 46 in 50 so povsem neprimerljivi s tožničinim, saj so imeli oškodovanci težje in številčnejše poškodbe z večjimi posledicami.

Skupni odmerjeni znesek 6.885,32 EUR (prej 1.650.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 9,6 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).