Jedro

O pravici do invalidske pokojnine je bilo že odločeno z odločbo tožene stranke, zoper katero tožnik ni vložil pravnega sredstva, tako da je postala dokončna in pravnomočna. Za ponovno odločanje o invalidski pokojnini (ob upoštevanju določb MSVN, ki niti niso neposredno uporabljive) ni podane pravne podlage, tako da se ponovna zahteva tožnika kot nedopustna zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2008 in št. ... z dne 6. 3. 2008 in se tožniku prizna pravica do invalidske vojaške pokojnine, odmerjene po odločbi nosilca zavarovanja iz Beograda in ne po 7. členu ZPIZVZ oziroma na podlagi določb MSVN od 1. 1. 1992 dalje. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik uveljavljal invalidnino za telesno okvaro.

Zoper sodbo in smiselno tudi zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da Sporazum o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-NP, št. 20/02 – MSVN) predvideva možnost, ne pa nujnost dodatnih sporazumov, in da le-ta predvsem v 8. členu zaveže države podpisnice, da brez takih dodatnih sporazumov na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom. Upravičenci do vojaških pokojnin imajo pravico živeti človeka dostojno življenje in prejemati zaslužene pokojnine tudi v primeru, če prizadete države dodatnih medsebojnih sporazumov niso sklenile. Meni tudi, da je zmotno sklicevanje na institut vzajemnosti, kot ga določba 8. člena MSVN, saj je Republika Slovenija vsaj za svoje državljane dolžna zagotoviti pravice po MSVN brezpogojno. Tega pa z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) še ni storila, saj ta zakon vsebuje vrsto dodatnih omejitev in pogojev za te upravičence. Tudi sklicevanje na objavo v Poročevalcu državnega zbora Republike Slovenije je zmotno. Taka trditev ni zapisana niti v Zakonu o ratifikaciji niti v sporazumu, ki so ga podpisale vse naslednice nekdanje SFRJ na Dunaju 25. maja 2001 in ga ni mogoče spreminjati. Nadalje navaja, da ne gre za spreminjanje odločbe z dne 8. 12. 1998 o pravici do vojaške pokojnine po ZPIZVZ, saj gre v spornem primeru za novo zadevo. Sklicuje se tudi na 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki mu omogoča pravico do izbire med pokojninami. Meni tudi, da v kolikor država za uresničevanje svojih obveznosti iz MSVN ni sprejela dodatnih sporazumov, ne svoje lastne zakonodaje, je za to odgovorna sama in ne sme zaradi tega kršiti ustavne pravice prizadetih do socialne varnosti in do pokojninskega zavarovanja, ki mora biti po ustavi zagotovljeno z zakonom. Če ustrezne zakonodaje še nima, mora pravno praznino zapolniti tako, kot pravna teorija in sodna praksa ta take primere narekujeta. Zato bi moralo sodišče postopek prekiniti in po 156. členu Ustave pred Ustavnim sodiščem RS sprožiti postopek za oceno ustavnosti takih pravnih praznin v ZPIZVZ. Nadalje navaja, da iz 1. in 2. člena Priloge E MSVN jasno izhaja, da gre za pokojnine po predpisih SFRJ in ne po predpisih njenih držav naslednic, možnost dvostranskih sporazumov v 3. členu pa ni predvidena za sporazumevanje o vsebini z zakonodajo SFRJ določene pravice do pokojnine, pogojih zanjo, idr., ampak 3. člen jasno predvideva samo možnost dvostranskih dogovorov za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge. Vsebina te pravice je torej taka, kakršna je bila določena z zakonodajo SFRJ in ti dvostranski dogovori vanjo sploh ne morejo posegati. Ker se sodišče do predloga za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS ni niti opredelilo, meni, da gre za bistveno kršitev pravil postopka. V zvezi z zavrženjem tožbe v delu, kjer je zahteval uveljavitev pravice do invalidnine, pa navaja, da je pravico do invalidskega dodatka pridobil na podlagi odločbe nosilca zavarovanja št. ... z dne 22. 4. 1992, s katero mu je bilo priznano denarno nadomestilo od 22. 8. 1991 dalje. Sklicuje se na odločbo ZPIZ z dne 20. 7. 1998, kjer je v obrazložitvi odločbe navedeno, da se k invalidski pokojnine odmeri še 10% dodatek na invalidnost, v zvezi s čimer navaja, da mu je bil dodatek priznan, vendar ni bil nikoli izplačan. V zvezi s tem zahteva, da se mu prizna pridobljena pravica po MSVN, saj ne gre za nov postopek. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje odpravi ter se mu prizna pravica do odmere pokojnine na podlagi odločbe nosilca zavarovanja. Zahteva tudi priznanje pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro po odločbi nosilca zavarovanja od 22. 8. 1991 in da mu tožena stranka v roku 30 dni odmeri pokojnino ter mu izplača premalo izplačane zneske pokojnine z invalidnino za telesno okvaro z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejno pa zahteva, da se pritožbi ugodi in se sodba opravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Zoper pritožbo je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da se je sodna praksa do vprašanja uporabe MSVN že opredelila. V zvezi s pravico do invalidnine pa navaja, da dodatek za invalidnost ni v zvezi s pravico do invalidnine in da tožnik ta dva pojma zamenjuje med seboj. Pravica do invalidnine tudi ne more biti predmet tega postopka, o tem se namreč odloča v zadevi pod opr. št. Ps 3079/2009. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je tožniku od 1. 1. 1992 dalje izplačevala akontacija vojaške pokojnine po odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 1998. Na podlagi 25. člena ZPIZVZ je tožena stranka z dokončno odločbo št. ... z dne 8. 12. 1998 akontacijo vojaške pokojnine s 1. 10. 1998 prevedla v pravico do invalidske pokojnine po ZPIZVZ. Dne 28. 9. 2007 pa je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za neposredno uveljavljanje pravice do invalidske vojaške pokojnine po MSVN, katera je bila z odločbo tožene stranke z dne 6. 3. 2008 zavrnjena kot neutemeljena. Nezadovoljen z odločitvijo je tožnik zoper odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2008 zavrnjena. Hkrati je bilo odločeno, da se spremeni 1. odstavek izreka izpodbijane odločbe tako, da se zahteva za priznanje pravice do invalidske vojaške pokojnine po MSVN zavrže, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju ZUP), torej da je bilo v isti stvari že pravnomočno odločeno in sicer z odločbo z dne 8. 12. 1998. Tožena stranka je obenem odločila tudi, da bo o pravici do invalidnine za telesno okvaro po ZPIZVZ odločal organ tožene stranke (Območna enota ...), glede na to, da prvostopenjski organ o tem delu zahtevka še ni odločal. Navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje.

Pravna podlaga za odločanje je 4. točka 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile z njo naložene določene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, ni spremenilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno, v skladu z zgoraj citirano 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske vojaške pokojnine po MSVN. O pravici do invalidske pokojnine je bilo namreč že odločeno z odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 1998, zoper katero tožnik, kot je tudi sam izrecno izpovedal, ni vložil pravnega sredstva in je zato le-ta postala dokončna in pravnomočna. Z navedeno odločbo pa je tožena stranka po uradni dolžnosti s 1. 10. 1998 prevedla akontacijo vojaške invalidske pokojnine v pravico do invalidske pokojnine na podlagi ZPIZVZ, zaradi česar torej za ponovno odločanje o invalidski pokojnini ni formalne podlage.

V zvezi z uporabo MSVN pritožbeno sodišče poudarja sledeče. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih zadevah, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje (npr. Psp 363/2009 z dne 14. 10. 2009, Psp 624/2009 z dne 4. 3. 2010). Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kjer je v obrazložitvi sodbe opr. št. VIII Ips 377/2007 z dne 20. 4. 2009 navedlo, da je MSVN z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave RS se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Da pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN. Z MSVN so se države podpisnice dejansko dogovorile glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin, vendar pa pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali. Določbe MSVN pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo, temveč urejajo zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage, na katero bi se posamezniki pri uveljavljanju pravic lahko neposredno sklicevali. To bi bilo možno le v primeru, ko bi bile z njimi pravice povsem jasno in izrecno določene. Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Pri tem tudi ne gre za problem pravne praznine oz. neskladja ZPIZVZ z MSVN. Glede na obrazloženo so torej tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugačno razlogovanje MSVN, neutemeljene.

Z zvezi s predlogom, da bi moralo sodišče prekiniti postopek in sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem RS pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da le-ta ni utemeljen. Po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l.15-562/1994 s spremembami) sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti takrat, ko pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To pa pomeni, da v nasprotnem primeru, če sodišče ni takšnega mnenja, postopka ni dolžno prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo del tožbe, ki se nanaša na uveljavljanje invalidnine za telesno okvaro, saj tudi po stališču pritožbenega sodišča glede na 63. člen ZDSS-1 ni izpolnjena procesna predpostavka za socialni spor. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah, ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Po 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. V 75. členu ZDSS-1 pa je določeno, da sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Glede na to, da je drugostopenjski organ tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe z dne 15. 9. 2008 odločil, da bo o pravici do invalidnine za telesno okvaro po ZPIZVZ odločal prvostopenjski organ tožene stranke, ker o tem delu zahtevka (o invalidnini za telesno okvaro) s strani prvostopenjskega organa tožene stranke še ni bilo odločeno, je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba v tem delu preuranjena, saj o pravici do invalidnine za telesno okvaro še ni bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zaradi česar procesna predpostavka socialnega spora ne obstaja.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.