Jedro

Izplačevanje nadomestila plače za čas izvajanja poklicne rehabilitacije ni bilo določeno ne v ZDR niti s kakšnim drugim zakonom, prav tako pa to ni bilo dogovorjeno med strankami, zato za izplačevanje nadomestila plače s strani tožeče stranke kot toženkinega delodajalca v spornem času ni bilo pravne podlage, saj je bila toženka v tem času upravičena (le) do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.

Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ pa izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 8 dni plačati 34.074,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.372,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni navajala zneska nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, do katerega je bila tožena stranka upravičena, prav tako za to nadomestilo in za domnevno neupravičeno obogatitev ni navedla pravne podlage. Toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno tožbo tožeče stranke (tožene stranke v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Pd 1087/2013) sprejme v obravnavo, in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe tožeče stranke glede pomote v zvezi z izplačevanjem plače toženki ter skopo povzelo njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku navedlo drugačno premoženjsko stanje kot v postopku I Pd 1087/2013. Sodišče prve stopnje toženki ni dovolilo postavljati vprašanj priči A.A., česar pa ni na prepisu zvočnega posnetka, prav tako pa ni omogočilo vprašanj niti zagovornici toženke oziroma je povzetek vprašanja in odgovora priče naredila sodnica, ki je priči tudi sugerirala napako oz. zmoto pri izplačilu. S tem je bila hudo kršena pravica do kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje toženki tudi ni omogočilo poslušanja posnetka tega naroka do izteka pritožbenega roka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zaposlenih v računovodstvu, zadolženih za izračun in izplačilo plač ter tajnice komandirja, ker naj tožnica ne bi poimensko navedla predlaganih prič. Svoje odločitve o zavrnitvi posameznih dokaznih predlogov pa ni obrazložilo. Te priče bi lahko predvsem pojasnile, na podlagi katerih dejstev so obračunavale plače. Prvostopenjsko sodišče bi moralo razjasniti, katera oseba pri tožeči stranki, zadolžena za izplačevanje plač, je zaradi neurejenega delovanja organa tožnici plače obračunavala še naprej. Sodišče prve stopnje je nepravilno navedlo, da je A.A. izčrpno izpovedal glede obveščanja oz. neobveščanja službe za obračunavanje plač. Med strankama ni bilo nesporno, da je bila toženka od decembra 2009 do februarja 2013 odsotna z dela, saj je tožeča stranka trdila, da komandir PP B. ni vedel za poklicno rehabilitacijo. Tudi plačilne liste bi razjasnile podlago za izplačilo plače, zato bi jih sodišče moralo pridobiti, prav tako tudi razporede del. Nemogoče je, da bi tožena stranka 4 leta delovala v zmoti. Sodišče je tudi neusklajeno navedlo, da je toženki prenehalo delovno razmerje dne 28. 3. 2013 in da je bila zaposlena do 28. 2. 2013. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ZPIZ toženki izplačeval nadomestilo in plačo do 28. 3. 2013, je nepravilen. Toženka se je izobraževala v okviru poklicne rehabilitacije, kar je skladno z 2. odstavkom 137. člena ZDR razlog za izplačevanja nadomestila delavcu. Delavec je v primeru upravičene odsotnosti z dela upravičen do nadomestila plače - upravičena odsotnost toženke pa med strankama ni sporna. Iz izpovedi priče C.C. izhaja, da so malice tožnici izplačevali, ker je bilo tako določeno, kar pomeni, da so na strani tožeče stranke natančno določili način izplačila, a dokumenta o tem tožeča stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na trditveno podlago tožeče stranke in izvedene dokaze. Napačno je zaključilo, da plačilne liste, letni razgovori, sklepi o letnem dopustu in posest orožja za odločitev niso bistveni, saj vsi izkazujejo, da je bila toženka opravičeno odsotna in je imela pravico do nadomestila skladno z ZDR. Navedba sodišča, da je bistvena toženkina odsotnost z dela, je neobrazložena in zmotna. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in navesti razloge za verodostojnost teh dokazov. V konkretnem primeru ne moremo govoriti o obogatitvi brez pravnega temelja, saj je toženka nadomestilo plače prejemala na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa bi se lahko razveljavitev podlage opravilo le za naprej. Pričanje A.A. je neverodostojno, saj iz pričanja komandirjev PP B. izhaja, da ni bilo zmedenosti pri delovanju organa in nejasnosti glede izplačil ter da je pogodbo o poklicni rehabilitaciji komandir PP prejel nemudoma. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo pričanju A.A. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da Urad D. o sklenjeni pogodbi o poklicni rehabilitaciji ni obvestil službe, ki je pristojna za obračun plač, zaradi česar je ta obračunavala plačo toženki kot dotlej. Toženka je pred podpisom pogodbe o poklicni rehabilitaciji prejemala porodniško nadomestilo s strani Centra za socialno delo, sicer pa sodišče ne konkretizira svojih zaključkov in ne opredeli posameznikov oziroma organov ter njihovega delovanja. Iz sodbe, opr. št. VIII Ips 294/2011 izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, kar je v konkretnem primeru bilo. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na sklep o prepovedi dela z dne 20. 3. 2013, saj ta sklep ne potrjuje neusklajenega delovanja tožeče stranke. Tožeča stranka je tožnici do 28. 5. 2013 izdajala plačilne liste, takrat pa je bila toženki pogodba o zaposlitvi odpovedana. Glede na navedeno so navedbe sodišča prve stopnje o tem, da je bila toženki pogodba odpovedana 28. 2. 2013 oz. 28. 3. 2016, neresnične. Tožeča stranka je za mesece marec - maj 2013 nezakonito spremenila vsebino plačilnih list, zato jih tudi ni priložila. Marca 2013 naj bi tožeča stranka odkrila svojo zmoto, a je v vseh svojih vlogah do januarja 2014 neresnično navajala, da toženka ni prejemala plače, takrat pa pričela zatrjevati, da je plačo prejemala. Bistveno je, da je bila PP B. obveščena o poklicni rehabilitaciji. Na vsaki policijski postaji mora komandir tekoče popravljati sprintane razporede del, tajnica PP pa mora opraviti obračun ur za tekoči mesec (zaradi dodatkov na nočno, izmensko in nedeljsko delo, delo na praznike itd.), ki so nato podlaga za obračun plače na PU E. Za vsako plačilno listo toženke zato obstajajo pisna dokazila o izplačilu. Trditev tožeče stranke, da je bila toženka na razporedu vodena kot bolniško odsotna, je izven konteksta, saj so to zanikali vsi komandirji, obračun njenega nadomestila pa bi bil v tem primeru 80 %. V tem sporu so razporedi del pomembni za odločitev in niso le povezani z operativo, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo pridobiti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da plačilne liste predstavljajo dokazilo o izplačilu na tožničin TRR (plačilna lista za november 2009 ne vsebuje zneska 416,50 EUR), tožeča stranka pa ni predložila dokazov o dejanskih izplačilih plač. Toženka ni bila nedobroverna, saj tožeči stranki ni ničesar zamolčala ali ji dala napačnih informacij, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka dobroverna le glede zamudnih obresti. Da v obravnavanem primeru ni šlo za pomoto in toženki plača ni bila izplačevana pomotoma, kaže tudi dejstvo, da pri tožeči stranki v zvezi s tem ni bila uvedena preiskava. Tudi sicer tožeča stranka ni imela interesa za vložitev tožbe v predmetnem postopku, saj A.A. ni želel pričati (sodišče mu preko delodajalca kar dvakrat ni uspelo vročiti vabila na obravnavo).

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da napačno povzemanje toženkinih navedb ne vpliva na pravilnost sodbe. Izpoved A.A. je bila verodostojna in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka v zmoti glede izplačevanja nadomestila toženki. Toženka je bila vodena kot odsotna iz dela. Toženka ni dokazala, da je tožeča stranka vedela, da toženki plačuje nekaj, česar ji ne bi smela. Sodišče prve stopnje je res napačno ugotovilo, da je ZPIZ toženki izplačeval nadomestilo do 28. 3. 2013, a gre za pomoto v zapisu. Za konkretni spor je bistveno sporno obdobje, kot ga je navedla tožeča stranka. Delodajalec v času izplačevanja nadomestila za poklicno rehabilitacijo nima obveznosti do tožnice, zato je bilo izplačevanje nadomestila plače tožnici brez pravne podlage. Za pomoto v zapisu gre tudi, da je tožnica izplačevala plačo toženki do 28. 3. 2013, saj je pravilen datum 28. 2. 2013. Toženka se je morala poklicno rehabilitirati skladno z ZPIZ-1, in ne izobraževati skladno z ZDR, zato gredo obveznosti iz tega naslova v breme ZPIZ. Toženka sicer nikoli ni zanikala, da ni prejela nadomestil plače. Bila je neupravičeno obogatena, saj je brez pravnega temelja prejemala nadomestilo plače, zato ga je dolžna vrniti. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišče pooblaščencu toženke omogočilo poslušanje zvočnega snemanja. Ne gre za kršitev pravice do obrambe, če poslušanje ni bilo omogočeno toženki. Pooblaščenka toženke je sicer na naroku postavljala vprašanja priči, sicer pa na tem naroku ni grajala zatrjevanega nepravilnega ravnanja sodišča, prav tako tudi toženki ni grajala odločitve sodišča, da naj toženka vprašanja pove svoji pooblaščenki. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristransko sojenje, lahko pa bi zahtevala izločitev predsednice senata. Sodišče mora ugotoviti pravno relevantna dejstva in nanje opreti odločitev. Dokazni predlog zaslišanja prič, ki so bile zaposlene v računovodstvu tožene stranke, zadolžene za izračun in izplačilo plač in tajnice komandirja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj so bila dejstva, ki jih je toženka želela dokazovati s temi dokaznimi predlogi, za predmetni postopek nerelevantna. Šele v pritožbi je toženka trdila, da je te dokazne predloge podala za razjasnitev dejstev v zvezi z načinom izplačila plač, vendar pa taka pojasnila ne bi mogla vsebinsko vplivati na odločitev sodišča, tudi če bi bila podana pravočasno. Toženka je sicer zagotovo poznala računovodkinjo in tajnico komandirja, saj jih je večkrat klicala, zato je vedela njuno ime. Toženka tudi ni substancirala predloga, da naj tožeča stranka predloži razporede del. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v razporedih del vodena kot odsotna. Navedbe toženke v pritožbi o načinu izdelave dnevnih razporedov pa so nedovoljena novota. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo listine ZPIZ v zvezi s poklicno rehabilitacijo in zato ni podana protispisnost. Tožeča stranka še navaja, da se za dajatvene tožbe pravni interes domneva, zato ga ni potrebno dokazovati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo tudi svoje stališče, zakaj za odločitev v tej zadevi šteje kot bistveno toženkino odsotnost z dela.

7. Toženka v pritožbi navaja, da ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti, ker naj ji sodišče ne bi dovolilo postavljati vprašanj priči A.A., ker naj ne bi omogočilo postavljanja vprašanj niti njeni zagovornici oziroma ker naj bi predsednica senata naredila povzetek vprašanj in pričam sugerirala odgovore. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka zatrjevane kršitve navaja le pavšalno in jih ne konkretizira, hkrati pa domnevnih kršitev ni grajala skladno z 286.b členom ZPP neposredno na naroku, na katerem naj bi se zgodile, zato jih ni mogoče upoštevati. Po določbi 286.b člena ZPP se namreč kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, na katere se stranka sklicuje v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

8. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno trdi, da bi ji moralo biti omogočeno poslušanje posnetka naroka z dne 15. 10. 2015 do izteka pritožbenega roka. Tožnica je namreč v elektronski pošti z dne 5. 11. 2015 le navedla, da se bo naslednjega dne med uradnimi urami zglasila na sodišču, da prevzame kopije zvočnih posnetkov zaslišanj v zadevah I Pd 1087/2013 in I Pd 363/2014, pri čemer svojega zahtevka ni obrazložila, tega pa ni storil niti njen pooblaščenec v prošnji za pridobitev zvočnih posnetkov glavnih obravnav z dne 9. 11. 2015. 9. Sodišče prve stopnje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti ni kršilo niti s tem, ko je zavrnilo posamezne dokazne predloge toženke. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da naj bi bila kršena pravila pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo plačilnih list in razporedov del in ni zaslišalo oseb, zaposlenih v računovodstvu, zadolženih za izračun in izplačilo plač, ter tajnice komandirja, hkrati pa zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev razporedov dela ter za zaslišanje oseb, zaposlenih v računovodstvu, zadolženih za izračun in izplačilo plač ter tajnice komandirja. Zaslišanje teh oseb je bilo predlagano v zvezi s tožničinimi poizvedovanji o opravljenih nakazilih na njen TRR, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka ugotovilo, da je toženka poizvedovala glede realizacije sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 126/2006 (skladno s katero je bila tožnica upravičena do izplačila razlik v plači zaradi napredovanja). Tudi dokaz s pridobitvijo razporeda del za toženko utemeljeno ni bil izveden, saj ni bilo sporno, da je bila toženka v vtoževanem času odsotna z dela. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo pridobiti plačilne liste, saj je sodišče v okviru dokaznega postopka vpogledalo tudi v plačilne liste za mesece december 2009 do februar 2013, ki jih je predložila tožeča stranka. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako z izvedenimi dokazi pravilno in popolno ugotovljeno, zato sta bila navedena dokazna predloga utemeljeno zavrnjena in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče pa se v okviru svoje dokazne presoje ni dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

11. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 34.074,63 EUR iz naslova neupravičeno izplačanega nadomestila plače. Med strankama je sporno predvsem, ali je bila tožeča stranka v zmoti, ko je toženki izplačevala sporno nadomestilo plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času od 16. 11. 2009 do 28. 2. 2013 za izplačevanje nadomestila plač toženki (do katerega je prišlo zaradi neusklajenega delovanja služb tožeče stranke) ni bilo pravne podlage, zato je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti neupravičeno prejeto nadomestilo plače. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala navesti višino in pravno podlago nadomestila, ki ga je toženka prejemala za čas poklicne rehabilitacije, ter pravno podlago neupravičene obogatitve, ki jo zatrjuje. Tožeča stranka na podlagi 180. člena ZPP v tožbi namreč ni dolžna navesti pravne podlage, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. Tožeča stranka je tožbo na vračilo izplačane plače postavila kot nasprotno tožbo v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje v zadevi, opr. št. I Pd 1087/2013 (v katerem je toženka kot tožnica uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi z dne 4. 4. 2013). Sodišče prve stopnje je utemeljeno obravnavalo nasprotno tožbo, ki je bila vložena skladno s 183. členom ZPP, zato so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ne bi smelo sprejeti v obravnavo, neutemeljene.

13. Toženka neutemeljeno navaja, da je šlo pri poklicni rehabilitaciji dejansko za izobraževanje, zaradi česar ji je v času izobraževanja pripadala plača na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in 2. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; ZDR). Ureditev, ki je veljala v spornem času, je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo sodišče prve stopnje. Tako je bilo v 137. členu takrat veljavnega ZDR opredeljeno, kdaj je delavec kljub odsotnosti z dela upravičen do prejemanja nadomestila plače. Toženka se je usposabljala v okviru poklicne rehabilitacije, ki je pravica iz invalidskega zavarovanja in je bila kot institut urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe; ZPIZ-1). Podrobnejše obveznosti pogodbenih strank so skladno s 3. odstavkom 86. člena ZPIZ-1 določene v pogodbi, ki jo sklenejo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, delodajalec ali zavod za zaposlovanje in zavarovanec. V pogodbi z dne 6. 11. 2009 je bilo skladno z zakonom določeno, da bo zavod toženki za čas poklicne rehabilitacije odmeril in izplačeval nadomestilo, z odločbo zavoda z dne 9. 2. 2010 pa je bila toženki priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije v znesku 412,42 EUR mesečno od 16. 11. 2009 dalje. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izplačevanje nadomestila plače za čas izvajanja poklicne rehabilitacije ni bilo določeno ne v ZDR niti s katerim drugim zakonom, prav tako pa to ni bilo dogovorjeno med strankami, zato za izplačevanje nadomestila plače s strani tožeče stranke kot toženkinega delodajalca v času od 16. 11. 2009 do 28. 2. 2013 ni bilo pravne podlage, saj je bila toženka v tem času upravičena (le) do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.

14. Sodišče prve stopnje je glede na citirano ureditev pravilno navedlo, da delavec v času odsotnosti ni avtomatično upravičen do plače oz. nadomestila plače zgolj zato, ker je v delovnem razmerju, temveč je do nadomestila plače upravičen le v zakonsko določenih primerih. Bistvena je bila toženkina odsotnost z dela oziroma razlog za njeno odsotnost, zato je sodišče prve stopnje kot nebistvena za odločitev v predmetnem sporu pravilno štelo dejstva, da je toženka v spornem času prejemala plačilne liste, bila na letnih razgovorih in prejemala sklepe o letnem dopustu ter posedovala orožje. Toženka je namreč sama izpovedala, da v času veljavnosti pogodbe o poklicni rehabilitaciji ni hodila v službo in da je bila njena obveznost le študij, medtem ko je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da je bila toženka odsotna z dela, to pa izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič.

15. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženki izplačevala plačo zaradi neusklajenega delovanja posameznih služb. V zvezi s tem je podrobno izpovedal kot priča zaslišan A.A., ki je bil podpisnik pogodbe o poklicni rehabilitaciji z dne 6. 11. 2009 v imenu tožeče stranke kot v.d. direktorja Urada D. (Urad). Pojasnil je, da je bila policija v času podpisa pogodbe v fazi reorganizacije, da se je Urad ukinjal in da delovni procesi niso bili pregledni, v konkretnem primeru pa referent, ki mu je pogodbo izročil v podpis, podpisane pogodbe ni posredoval pristojnemu organu, ki je vnašal plače v program MFERAC. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedi utemeljeno sledilo in zaključilo, da Urad o sklenjeni pogodbi o rehabilitaciji ni obvestil službe pri toženi stranki, pristojne za obračun in izplačilo plače, zaradi česar se je toženki v spornem času obračunavala tako plača kot nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije. Pri tem pa za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, kdo konkretno bi moral pogodbo o poklicni rehabilitaciji posredovati službi za obračun plač. Bistveno je namreč dejstvo, da oddelek za obračun plač ni bil seznanjen s to pogodbo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 294/2011, na katero se pravilno sklicuje prvostopenjsko sodišče, ugotovljena zmota pri preplačilih nadomestila plače izključuje uporabo 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe; OZ). Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ pa izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna. Na to in na neusklajeno delovanje služb pri tožeči stranki kaže tudi sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 20. 3. 2013, v katerem je tožeča stranka navedla, da toženki ne zagotavlja plače, ker je upravičena do nadomestila v breme ZPIZ.

16. Pritožba kot bistveno neutemeljeno šteje dejstvo, da je bila PP B. obveščena o poklicni rehabilitaciji toženke. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišanih prič (F.F., G.G., C.C.), so tožnico v razporedih del vodili kot odsotno, služba za obračun plač pa je na podlagi teh razporedov dela obračunala plače. Ta služba pa z obstojem pogodbe o poklicni rehabilitaciji ni bila seznanjena, zato je tožnici nakazovala plačo. Toženka se v pritožbi neutemeljeno in pavšalno sklicuje na to, da plačilne liste niso dokaz o tem, da so bili posamezni zneski nadomestil plače nakazani na njen TRR, saj nakazil nadomestila plače v spornem času nikoli ni zanikala.

17. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer storilo očitno pisno napako, ko je zapisalo, da je toženki delovno razmerje prenehalo 28. 3. 2013 in da se ji je nadomestilo plačevalo do tega dne oziroma da je bila toženka do 28. 2. 2013 odsotna z dela. Iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 10872013, izhaja, da je toženki prenehalo delovno razmerje dne 28. 5. 2013 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je nadomestilo plače neupravičeno prejemala do 28. 2. 2013 (kar izhaja iz plačilnih list, sodišče pa je to pravilno povzelo v 7. in 9. točki obrazložitve). Glede na navedeno očitna napaka, ki se je pripetila sodišču prve stopnje pri zapisu datuma, do kdaj je toženki trajalo delovno razmerje pri tožeči stranki, ni vplivala na zakonitost sodbe.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).