Jedro

Ker je prvi toženec v postopku aktivno nasprotoval tožbenemu zahtevku, druga toženka pa ga je delno pripoznala, je bila podana kolizija njunih procesni dejanj, sodišče prve stopnje pa je v skladu z določbo 196. člena ZPP dalo prednost in enoten učinek za oba sospornika ravnanju prvega toženca, saj je bilo njegovo nasprotovanje tožbenemu zahtevku najugodnejše za končni cilj tožencev v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec in tožnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da za potrebe nepremičnine parc. št. 41/26 k.o. G., ID znak 41/26-0 last tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) do 1/1, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili po trasi poti, ki poteka preko celotne vzhodne strani nepremičnine parc. št. 41/240 k.o. G. z ID znakom -441/240-0, v širini treh metrov po celotni dolžnini v smeri jugovzhod - severozahod, od nepremičnine parc. št. 77 k.o. G. z ID znakom 77/0-0, do nepremičnine parc. št. 41/26 k.o. G. z ID znakom 41/26-0, v dolžini 25 metrov in sicer vzporedno z mejo med nepremičnino parc. št. 41/240 k.o. G. z ID znakom 11/240-0 in nepremičnino parc. št. 41/241 k.o. G. z ID znakom 11/241-0, pri čemer je predmetna trasa služnostne poti po celotni dolžini oddaljena 9 metrov od te meje, kot je vse označeno na priloženem načrtu parcele z dne 7. 10. 2002, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 41/240 k.o. G. z ID znakom 41/240-0, ki je last tožencev, vsakega do 1/2 (I. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 959,84 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti (II. točka izreka). V presežku, da obstaja služnostna pravica vožnje z vsemi vozili, razen osebnih vozil, v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 41/26 k.o. G. z ID znakom 41/26-0 in v breme služeče nepremičnine parc. št. 41/240 k.o. G. z ID znakom 41/240-0, in da je druga toženka dolžna nerazdelno s prvim tožencem tožniku povrniti nastale pravdne stroške, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni in stroškovni del (I. in II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje prvi toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je ob zmotni dokazni oceni sprejelo napačen zaključek o tožnikovem priposestvovanju stvarne služnosti poti, saj določenih pravno relevantnih dejstev pri tem sploh ni ugotavljalo, obrazložitev sodbe pa je pomanjkljiva v tej meri, da to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pogoji priposestvovanja po oceni toženca niso izkazani, oziroma so bili po izvedenem dokaznem postopku celo ovrženi. Sodišče prve stopnje ni presojalo pomena postavitve ograje, s katero si je toženec ogradil svojo lastnino in jasno ter nedvoumno izrazil nasprotovanje, da bi do njegove parcele nepooblaščeno dostopali in jo uporabljali. Ograja je bila postavljena sredi leta 2004, kar je pred potekom minimalnega zakonskega 10 letnega roka za priposestvovanje. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec omogočil, predvsem pa dopustil prehod skozi ograjo, pa čeprav je to ključno za ugotavljanje dobrovernosti služnosti. Ta se je očitno izvrševala skrivoma in brez soglasja tožencev, zato nikakor ne v dobri veri. Tožnik (pravilno prvi toženec) namreč dostopa ni dovolil, razen v enem primeru, ko je to dovolil tožnikovemu očetu, ki je pri tem odstranil del ograje in ga ponovno namestil. Prvi toženec izrecno zanika obstoj vrat v ograji, kar naj bi v svoji izpovedbi zanikala tudi priča B.Č. Poudarja, da se služnost ni ustanovila s samim dedni dogovorom v sklepu o dedovanju, saj je bila njena ustanovitev odložena do izpolnitve določenega pogoja, ki pa ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in njegova izpolnitev ostaja nejasna, kljub temu da je s tem povezana presoja zakonitosti posesti. Nepojasnjen ostaja tudi prvostopenjski zaključek, da se je služnost začela izvrševati najkasneje s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju z dne 1. 7. 1994. Kljub temu, da je dostop s severne strani danes otežen, to ne pomeni, da je bil takšen tudi v preteklosti. Vsaj v času sklepanja dednega dogovora je nedvomno obstajala še druga dostopna pot, kar je potrdil B.Č. Preden ta pot ni odpadla, tožnik oziroma njegov pravni prednik služnosti ni mogel izvrševati zakonito, niti dobroverno. Izvedeni dokazi so pokazali, da se zatrjevana služnost ni izvajala v obsegu, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ne po dolžini ali širini in tudi po pogostosti uporabe ne. Pri tem se sklicuje na predložene fotografije, iz katerih naj ne bi bila vidna pot v dolžini 25 metrov, in na izpovedbo B.Č., ki pa je sodišče prve stopnje v tem delu, ko je izpovedal, da se mimo hiše njegove mame do tožnikove parcele nikoli ni vozilo, temveč so se vozila puščala na dvorišču parc. št. 441/240, ni upoštevalo. Ocenjuje, da koloteki iz fotografij toženca niso razvidni in da so vidne sledi gum lahko posledica enkratne uporabe poti in časovnega sovpadanja z nastankom posnetkov. Pogostejša uporaba pa bi vsekakor povzročila nastanek jasno vidnih kolotekov. Dosojena širina potri (štiri metre) presega običajno širino vozil in je večja, kot izhaja iz dednega dogovora, kjer je opredeljena v širini 3 metrov. Sporna pa je tudi pogostost izvrševanja služnosti, saj je navedena priča, ki je bila na posesti svoje mame 2 do 3 krat mesečno, tožnikovega očeta srečala le 2 do 3 krat letno, včasih tudi celo leto ne. Kar nasprotuje izpovedbi tožnikovega očeta, da je pot uporabljal več krat mesečno. Upoštevaje izpovedbo B.Č. se je pot uporabljala največ 4 do 5 krat letno, včasih pa tudi celo leto ne, kar kaže na zgolj posamezne in v večjem delu samovoljne posege (prehode), ki ne pomenijo izvrševanja služnosti, vsekakor pa ne takšne, ki bi omogočala priposestvovanje takšne pravice. Tudi v primeru dobrovernega izvrševanja služnosti bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pogostost izvrševanja (največ 5 krat letno) in še to izključno za potrebe vzdrževanja parc. št. 441/26 kot kmetijskega zemljišča. Do prodaje služeče nepremičnine tožencu se je služnost lahko dejansko in z vednostjo lastnika le v tem obsegu izvrševala. Prvi toženec graja tudi prvostopenjsko odločitev o neupoštevanju pisnih izpovedb prič, ki jih je predložil toženec. Te priče so neposredni sosedje toženca, zato so njihove izjave zelo pomembne, izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poudarja, da je bila izpovedba priče B.Č. le delno upoštevana in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zavzeti argumentirano stališče do vseh izvedenih dokazov, ne pa izbrati le tiste, s katerimi utemeljuje razsodbo, pa še te le v delu, v katerem so za razsodbo uporabni. Ocenjuje, da pripoznava druge toženke nima nikakršnega dokaznega pomena, saj je bila v postopku pasivna in se tudi zoper tisti del tožbenega zahtevka, ki je bil po njenem neutemeljen, ni aktivno branila, prav tako se ni opredelila do resničnosti trditev tožnika in tudi ni zanikala diametralno nasprotnih trditev prvega toženca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške prvega toženca.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje vsem pritožbenim navedbam prvega toženca in se zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka drugostopenjske odločbe dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja.

6. Pisne izjave prič, ki jih je predlagal prvi toženec, je sodišče prve stopnje sprejelo v dokazni sklep in jih v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi dokazno ocenilo ter o tem navedlo razloge. Zato nasprotne trditve prvega toženca niso utemeljene, prav tako v tej zvezi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je sodišče prve stopnje s sklepom med drugim res zavrnilo dokazni predlog prvega toženca z neposrednim zaslišanjem prič, katerih pisne izjave so bile pravočasno predložene, vendar prvi toženec in njegova pooblaščenka temu nista nasprotovala (list. št. 106) v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP, razloge o tem pa je sodišče prve stopnje podalo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Tožnik je v okviru svoje trditvene podlage v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno navajal, da v času sklepanja dednega sporazuma, ki je vsebovan v sklepu o dedovanju D 259/93 z dne 21. 3. 1994 (priloga spisa A2)(1), za dostop do gospodujoče nepremičnine (parc. št. 41/26 k.o. G.) ni obstajala druga alternativna pot. Toženca pa obstoja alternativne poti v času sklepanja dednega sporazuma nista zatrjevala. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razlogov za ugotavljanje resničnosti s strani tožnika navedenih dejstev, saj jih toženca nista prerekala in ta dejstva niso bila sporna. Posledično je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da je pogoj, ki je bil v zvezi z ustanovitvijo služnosti naveden v dednem sporazumu, odpadel, saj alternativna pot z vrha oziroma severa parc. št. 41/26 k.o. G. ob sklenitvi sporazuma ni obstajala, služnost pa se je dejansko začela izvrševati tam, kjer je bila z dednim sporazumom opredeljena.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se je služnost začela izvrševati s pravnomočnostjo (1. 7. 1994) sklepa o dedovanju D 259/93 z dne 21. 3. 1994, zato je takrat začela teči priposestvovalna doba, potrebna za priposestvovanje služnosti. Služnost sicer ni nastala na podlagi samega dednega sporazuma, saj bi bilo v tem primeru potrebno še zemljiškoknjižno dovolilo in izvedba vknjižbe v zemljiški knjigi. Je pa sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo trditvam in izpovedbi pravnega prednika tožnika (F.M.), ki je bil kot prava neuka oseba o obstoju služnosti na podlagi sklepa o dedovanju prepričan vse do leta 2013, ko so pravdne stranke pristopile k izvensodnemu urejanju služnosti. Zato je služnost zase, kasneje pa kot izpolnitveni pomočnik za svojega pravnega naslednika - tožnika, ki je nepremičnino pridobil v letu 2007, izvrševal zakonito in v dobri veri ves čas od začetka njenega izvrševanja v letu 1994 pa do leta 2013, ko je ugotovil, da je prvi toženec uporabo služnostne poti s postavitvijo nepremične ograje preprečil. Služnost je torej v obsegu, v katerem je bilo ugotovljeno njeno izvrševanje, nastala s priposestvovanjem po poteku 10 letne dobe njenega dobrovernega (in zakonitega) izvrševanja v skladu z določbo prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 269. členom SPZ. Na dobrovernost izvrševanja služnosti ni vplivala sprememba lastništva služeče nepremičnine v letu 2003, saj je bilo v dokaznem postopku, tudi z zaslišanjem priče B.Č. dokazano, da sta se toženca ob nakupu služeče nepremičnine strinjala, da je nepremičnina obremenjena s služnostjo. Prav tako na dobrovernost izvrševanja služnosti ni vplivala postavitev prečne ograje ob koncu služnostne poti, na meji med služečo in gospodujočo nepremičnino, s strani prvega toženca v letu 2004. Prvi toženec je namreč kljub postavitvi ograje v letu 2004, šele po odselitvi druge toženke, kar je bilo v letu 2012, dejansko preprečil izvrševanje služnosti, tako da je v že navedeno prečno ograjo, ki je bila do takrat izvedena na način, da jo je bilo mogoče za potrebe izvrševanja služnosti premikati, vgradil vmesni betonski steber (zelene barve), s tem pa onemogočil premikanje ograje za potrebe prehoda na gospodujoče zemljišče in tožniku preprečil uporabo služnostne poti, tožnik pa se je s tem seznanil v letu 2013. 9. V zvezi s pritožbeno zatrjevanim obstojem alternativne poti sodišče druge stopnje še dodaja, da je prvi toženec v svojih pravočasnih trditvah glede časovne opredelitve možnosti dostopa na nepremičnino navajal, da je bil od leta 2004 na gospodujočo nepremičnino mogoč dostop s severne strani parcele 441/25 k.o. G., medtem ko navedb v zvezi z obdobjem pred tem ni podal. Zato so njegove pritožbene navedbe, da je v času sklepanja dednega dogovora (to je bilo leta 1994) nedvomno obstajala tudi druga dostopna pot, prepozne, saj prvi toženec ni izkazal, da tega ni mogel uveljavljati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pomanjkanja pravočasnih trditev tožene stranke o obstoju alternativne poti v času sklenitve dednega sporazuma, tudi ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje prvega toženca na izvedene dokaze (izpovedbo priče B.Č. v tem delu). Ob upoštevanju pomena razpravnega načela v pravdnem postopku (7. člen ZPP (2) ter z njim povezane delitve trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP)(3), izvedba dokazov ne more nadomestiti manjkajočih pravočasnih trditev o obstoju dejstev, katerih resničnost naj bi se s predlaganimi dokazi sploh dokazovala. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbo priče B.Č. (tudi) v delu, ko je izpovedal o možnosti alternativnega dostopa na gospodujočo nepremičnino. Izpovedal je, da je bil alternativni dostop s severne strani z železniškega platoja preko „rampe“ mogoč za dostop s traktorji na kmetijska zemljišča in v nasprotju z mnenjem pritožbe je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo tudi v tem delu ustrezno upoštevalo v okviru dokazne ocene, kot izhaja iz 20. točke obrazložitve na str. 10, ko je ob upoštevanju še drugih izvedenih dokazov zaključilo, da se vožnje z ostalimi prevoznimi sredstvi - kmetijsko mehanizacijo niso izvajale preko služeče nepremičnine, temveč preko železniškega platoja. Posledično pa je zavrnilo tožbeni zahtevek glede priposestvovanja služnostne pravice vožnje z drugimi vozili (kjer niso zajeta osebna vozila). Ob že obrazloženem pomanjkanju ustrezne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z alternativno potjo v letu 1994, prvi toženec v pritožbi tudi zmotno ocenjuje, da je bil z izpovedbo B.Č. izkazan obstoj takšne poti ob sklenitvi dednega dogovora, saj je priča potrdila obstoj severne poti preko „rampe“ železniškem platoju le za potrebe voženj s traktorji, ne pa tudi z osebnimi vozili. Po obrazloženem sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da se je služnost dejansko začela izvrševati tako, kot je bila z dednim sporazumom opredeljena, saj alternativna pot z vrha oziroma s severnega dela parc. št. 41/26 k.o. G., s katero je bila pogojevana ustanovitev služnosti, ni obstajala.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zaradi redkega srečevanja priče B.Č. s tožnikovim očetom ob izvrševanju služnosti, mogoče sklepati, da se je služnost izvrševala na skrivaj in zato nedobroverno. Redkost njunega srečevanja je temeljila predvsem na okoliščini, da je bil B.Č. na služeči nepremičnini po lastni izpovedbi zgolj 2 do 3 krat mesečno do prodaje v letu 2003. Zgolj občasna srečanja s tožnikovim očetom zato ne morejo odražati tega, kako pogosto se je služnost izvrševala, prav tako ne omogočajo pritožbenega zaključka, da se je služnost izvrševala na skrivaj in zato nedobroverno.

11. O poteku in izmerah služnostne poti se je sodišče prve stopnje prepričalo na ogledu. Služnostna pot je bila ugotovljena v širini 3 metre, enako kot izhaja iz dednega dogovora v sklepu o dedovanju. Pritožbene navedbe, da je dosojena pot v širini štirih metrov pa so v nasprotju z izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Pritožbene trditve prvega toženca, da tožnik ni izkazal obstoja služnostne pravice v celotni dolžini zatrjevane služnostne poti, ki jih izvaja iz izpovedbe priče B.Č. o tem, da se pravni prednik tožnika ni peljal po celotni zatrjevani služnostni poti, ampak je osebno vozilo pustil na dvorišču služeče nepremičnine ter peš odšel do gospodujoče nepremičnine, so prepozne. Prvi toženec bi tovrstno nasprotovanje poteku oziroma obsegu uporabe služnostne poti v zvezi z njeno dolžino lahko izrazil že pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato te pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavke 337. člena ZPP). Ob tem pa je dodati, da je sodišče prve stopnje tudi na podlagi fotografij, ki jih je predložil tožnik, na katerih je vidno osebno vozilo na gospodujočem zemljišču (priloga spisa A 21), verjelo izpovedbam prič M. M. in A.S. o tem, da se je po služeči nepremičnini vozilo z osebnim vozilom. To pa izhaja tudi iz letalskih posnetkov, na katerih so razvidni koloteki (priloge spisa A 24 do A 33), ki po prepričanju sodišča druge stopnje in v nasprotju z mnenjem pritožbe v primeru enkratne uporabe poti ne bi bili vidni.

12. Prvi toženec v pravočasnih navedbah pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih trditev v smeri omejitve zatrjevane služnostne poti na pogostost uporabe, ki bi bila vezana na uporabo gospodujoče nepremičnine kot kmetijskega zemljišča v sedanji obliki, zato tudi tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

13. Druga toženka je tožbeni zahtevek v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, pripoznala. Ker pa sta prvi toženec in druga toženka nujna (enotna) sospornika, lahko sodišče zoper oba izda le eno sodbo. Ker je prvi toženec v postopku aktivno nasprotoval tožbenemu zahtevku, druga toženka pa ga je delno pripoznala, je bila podana kolizija njunih procesni dejanj, sodišče prve stopnje pa je v skladu z določbo 196. člena ZPP dalo prednost in enoten učinek za oba sospornika ravnanju prvega toženca, saj je bilo njegovo nasprotovanje tožbenemu zahtevku najugodnejše za končni cilj tožencev v pravdi. Njegovo upiranje tožbenemu zahtevku je izničilo učinek (delne) pripoznave druge toženke, zato (delne) sodbe na podlagi pripoznave za drugo toženko ni bilo mogoče izdati.(4) Vendar pa je sodišče prve stopnje njeno delno pripoznavo tožbenega zahtevka ustrezno ocenilo v okviru proste presoje dokazov (8. člen ZPP), na katero pa okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja prvi toženec in sicer, da je bila toženka v postopku pasivna in se ni opredelila do navedb prvega toženca, kot tudi ne nasprotnih navedb tožnika v zvezi s tistim delom tožbenega zahtevka, ki ga ni pripoznala, ne vplivajo. Vsaka stranka pravdnega postopka ima v skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen ZPP) pravico sodelovati v postopku in izvajati materialne in procesne dispozicije, ki imajo zanjo določene procesne posledice. Nikakor pa ni mogoče zaključiti, da na strani tožene stranke obstoji obveznost nasprotovati tožbenemu zahtevku, zato pasivnost druge toženke (glede dela zahtevka, ki ga ni pripoznala) ne more vplivati na dokazno oceno v tem smislu, da njena delna pripoznava ne bi imela nikakršnega dokaznega pomena. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso utemeljene.

14. Prvi toženec se proti stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje (II. točka izreka) pritožuje le v posledici njegovega pritožbenega prizadevanja po zavrnitvi tožbenega zahtevku v celoti in ne poda nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam, tožniku na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbama tretjega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je bila pravilno upoštevana Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), pavšalno pritožbeno nasprotovanje stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo drugega toženca in v obsodilnem in stroškovnem delu prvostopenjske odločitve (I., II., točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil tožnik, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu ob uporabi določbe 155. člen ZPP sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnik sam. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : Besedilo dednega sporazuma v delu, ki se nanaša na zatrjevano služnostno pravico: “Č.E. pa dovoli v korist parc. št. 41/26 vožnjo preko zemljišča, ki ga podeduje in sicer parc. št. 41/240 v širini treh metrov, vendar le v primeru, če bi v korist parc. št. 41/26 odpadla vožnja s poti, ki poteka z vrha te parcelne številke oz. če v korist parc. št. 41/26 ne bo obstajala možnost vožnje s poti, ki poteka z vrha oz. severa te parcelne številke.“ Op. št. (2) : 7. člen ZPP določa: „Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.“ Op. št. (3) : Besedilo 212. člena ZPP: “Vsaka stranka ,mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.“ Op. št. (4) : Tako tudi Betetto N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 261.