Jedro

Da bi bila lastnica, solastnica ali skupna lastnica zemljišč, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tožnica v postopku pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni navajala. V tožbi sama pojasnjuje, da je gradnji, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, nasprotovala, ker naj bi ji „jemala že pridobljene pravice brezplačnega parkiranja zanjo in za njene stranke“. Tudi po presoji sodišča ugovorom o že pridobljeni pravici do brezplačnega parkiranja ni mogoče pripisati trditve o imetništvu lastninske pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorju A., d. o. o., (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), izdal gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječih objektov (trgovine osnovne oskrbe in bivšega zadružnega doma) in za gradnjo novega objekta „Poslovno upravnega centra Z.“ in prometnih površin, vse na tam navedenih zemljiščih, po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve je razvidno, da je v postopku kot stranska udeleženka med drugimi sodelovala tudi tožnica, ki je na ustni obravnavi predložila pisne pripombe, da se z navedeno gradnjo ne strinja, ker ji jemlje že pridobljene pravice brezplačnega parkiranja zanjo in za njene stranke. Te pravice naj bi bile zagotovljene lastnikom prostorov „Trgovsko poslovnega centra Z.“ (v nadaljevanju TPC Z.), tožnica pa je ena izmed njih. V 20 dnevnem roku po ustni obravnavi, ki ga je postavil upravni organ, tožnica ni predložila dokazil za svoje trditve. Po vpogledu v zemljiško knjigo pa je upravni organ ugotovil, da na zemljiščih predvidenega posega ni vpisanih pravic glede uporabe za namen parkiranja. Ne glede na to upravni organ v obrazložitvi pojasnjuje, da je zagotovljeno večje število parkirnih mest (115) od potrebnih za nov objekt (105) in da je Mestna občina ... etažnim lastnikom objekta B. dala možnost souporabe parkirišč s podpisom sporazuma.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil (1. točka izreka), zavrnil je tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka) in ji naložil plačilo stroškov investitorja za odgovor na pritožbo v višini 213,98 EUR (3. točka). Drugostopenjski organ je pritrdil stališču prvostopenjskega organa o neutemeljenosti tožničinega ugovora, saj tožnica v postopku ni predložila nobene listine, ki bi omajala ugotovitev o investitorjevi pravici graditi, oziroma bi iz nje izhajalo, da je gradnja pogojena z njenim soglasjem. Tožničino sklicevanje na lokacijsko in gradbeno dovoljenje za TPC Z. ter na prodajno pogodbo z dne 25. 10. 2006 je zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto na podlagi drugega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Razlogi, zaradi katerih teh listin ni predložila že v postopku na prvi stopnji, pa po mnenju drugostopenjskega organa ne izkazujejo nemožnosti predložitve listin, ampak kažejo na tožničina pričakovanja, ki jih je imela zaradi dogovarjanja z lastnico zemljišč (tj. Mestno občino ...). Pojasnil je tudi, da sta lokacijsko in gradbeno dovoljenje upravna akta, s katerima se dovoljuje gradnja objekta pod določenimi pogoji, medtem ko se lastninska pravica in druge stvarne ali obligacijske pravice pridobijo na drug način, in da razreševanje civilnopravnih razmerij ne sodi v upravni postopek.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je lokacijsko in gradbeno dovoljenje za TPC Z. priložila šele k pritožbi, vendar meni, da to ni odločilno, ker je upravni organ z obema dovoljenjema razpolagal ves čas vodenja postopka izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Iz teh dovoljenj naj bi izhajalo, da je investitor TPC Z. predložil dokazila o pravici uporabe za vsa zemljišča, navedena v izreku obeh uporabnih dovoljenj, torej tudi dokazila o zemljiščih, na katerih je moral zagotoviti določeno število parkirnih mest. Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem pa naj bi bila za parkirna mesta, ki so potrebna za drug objekt, določena ista zemljišča. Pojasnjuje, da so se na to nanašali njeni ugovori zoper gradnjo, ki da ji jemlje že pridobljene pravice brezplačnega parkiranja zanjo in za njene stranke. Navaja še, da je prodajalec lokalov v TPC Z. prodal tudi sorazmerni del na pripadajočem zemljišču, ki služi temu objektu, in se primeroma sklicuje na eno izmed kupoprodajnih pogodb. V zvezi s tem pojasnjuje, da so se lokali v tem objektu prodajali leta 1995, ko naj se pravna pravila o pridobitvi lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo še ne bi uporabljala. Kljub temu, da je na navedenih zemljiščih v zemljiški knjigi vpisana Mestna občina ..., meni, da gre za funkcionalno zemljišče k TPC Z. in da so lastniki lokalov v tem centru vložili predlog na sodišču za določitev pripadajočega zemljišča k njihovi stavbi. Mestna občina ... naj bi sporazum o pravici souporabe parkirnih mest v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe ponudila prav zato, ker naj bi se zavedala, da pravno stanje zemljišč ni urejeno.

Tožnica izpodbija tudi odločitev o plačilu stroškov investitorja za odgovor na pritožbo. Navaja, da ne pozna vsebine odgovora na pritožbo, ker z njim ni bila seznanjena, zaradi česar naj ne bi mogla oceniti, ali je ta odgovor vseboval okoliščine, ki so bile pritožbenemu organu v pomoč pri njegovi odločitvi. Pritožbenemu organu očita, da v tem delu svoje odločitve ni utemeljil. Sodišču predlaga, naj odpravi gradbeno dovoljenje ter 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnici pa prizna povrnitev stroškov pritožbenega postopka ter tega sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo meni, da lokacijskega in gradbenega dovoljenja, izdanega v drugi zadevi, ni mogoče šteti kot del upravnega spisa v tej zadevi. Sklicuje se na obrazložitev drugostopenjskega upravnega organa glede tožničinega uveljavljanja pritožbenih novot in v zvezi s tem navaja, da pritožbeni organ in sodišče pritožbenih in tožbenih novot po vsebini nista dolžna presojati. Meni, da tožnica tudi z novimi navedbami ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Z navedbami o lastništvu nepremičnin naj bi v tožbi dopolnjevala navedbe o številu potrebnih parkirnih mest. Tožbena novota naj bi bile tudi navedbe o določitvi potrebnih parkirnih mest na zemljiščih, ki so že bila predmet take zahteve, in sklicevanje na prodajno pogodbo, ki naj bi tožnici zagotavljala souporabo parkirišč. Tožnica tudi ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imela njena pravna prednica, tj. souporabo parkirišč in ne lastninsko pravico na njih. Zavrača sklicevanje na predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki ga je tožnica skupaj z drugimi etažnimi lastniki na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila 29. 12. 2014. Neutemeljene naj bi bile tudi tožbene navedbe v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov odgovora na tožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Udeležbo v postopku je kot lastnica zemljišč, na katerih tožnica uveljavlja pravico parkiranja, prijavila tudi Mestna občina ... Pojasnjuje, da je z investitorjem 10. 4. 2014 sklenila pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu za projekt „poslovno upravni center Z.“. Na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjenimi z razlogi drugostopenjske odločbe, iz katerih je razvidno, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Da bi bila lastnica, solastnica ali skupna lastnica zemljišč, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tožnica v postopku pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni navajala. V tožbi sama pojasnjuje, da je gradnji, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, nasprotovala, ker naj bi ji „jemala že pridobljene pravice brezplačnega parkiranja zanjo in za njene stranke“. Tudi po presoji sodišča ugovorom o že pridobljeni pravici do brezplačnega parkiranja ni mogoče pripisati trditve o imetništvu lastninske pravice.

To pomeni, da so navedbe o tem, da nameravana gradnja posega v tožničino pravico na funkcionalnem zemljišču objekta, v katerem ima etažno lastnino, nedovoljena tožbena novota, saj tega dejstva v upravnem postopku, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni niti zatrjevala niti dokazovala, v tožbi pa ne navaja, da tega ne bi mogla storiti. Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da so etažni lastniki vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k njihovi stavbi, saj so ta predlog vložili po končanem upravnem postopku.

Pravice do brezplačnega parkiranja, ki jo je navajala v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, tožnica ni z ničimer dokazovala. V pritožbi se je sicer sklicevala na lokacijsko in gradbeno dovoljenje za objekt, v katerem je etažna lastnica. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, pa sta lokacijsko in gradbeno dovoljenje upravna akta, ki sta dovoljevala gradnjo objektov pod določenimi pogoji in nista pravna podlaga za pridobitev stvarnih ali obligacijskih pravic. Dejstvo, da je investitor izkazoval pravico graditi na zemljiščih, ki so bila predmet gradbenega dovoljenja iz leta 1995, namreč samo po sebi ne pomeni, da so etažni lastniki objekta TPC Z. kasneje tudi pridobili kakšno stvarno ali obligacijsko pravico na vseh zemljiščih, ki so bila predmet gradbenega dovoljenja. Zato tožnica pravice brezplačnega parkiranja, ki jo je zatrjevala, tudi s pravočasno predložitvijo omenjenih upravnih aktov ne bi mogla dokazati.

Tožnica šele v tožbi zatrjuje tudi, da je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo TPC Z. izdano ob izpolnjevanju pogoja potrebnega števila parkirnih mest in da se zato izpodbijano gradbeno dovoljenje za gradnjo drugega objekta nanaša na zagotavljanje potrebnih parkirnih mest na istih zemljiščih. Glede na to, da tožnica tudi tega dejstva ni navajala v upravnem postopku, gre prav tako za tožbeno novoto, ki je sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati. Sodišče na te tožbene navedbe zgolj pripominja, da je ta tožbena trditev tako posplošena, da ne bi omogočala nadaljnjega preizkusa, tudi če bi tožnica izkazala, da teh dejstev iz upravičenih razlogov ni mogla navajati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Nedovoljena pritožbena in tožbena novota torej niso le dokazi, ki jih tožnica kljub pozivu upravnega organa ni predložila do izdaje gradbenega dovoljenja, se je pa nanje sklicevala v pritožbi in predlaga njihovo izvedbo v upravnem sporu, temveč tudi navedbe o povsem novih dejstvih in okoliščinah, na katere opira svoje nasprotovanje načrtovani gradnji.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor zoper odločitev drugostopenjskega organa glede stroškov pritožbenega postopka. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno, da je pritožbeni organ odločitev o tožničini obveznosti plačila stroškov za ta odgovor oprl na 114. člen ZUP, ki določa, da krije stroške postopka stranka, ki je postopek povzročila, pa se je končal v njeno škodo. Pojasnil je tudi, da je imel investitor po prvem odstavku 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in da je zato odločil o stroških zanj na podlagi 118. člena ZUP.

Razlogov, zaradi katerih meni, da je odločitev o zavrnitvi njene zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka nezakonita, tožnica v tožbi ne navaja. Zatrjuje sicer, da ne more oceniti, ali je investitorjev odgovor vseboval navedbe, zaradi katerih je priznanje povračila stroškov utemeljeno, ker naj vsebine odgovora na pritožbo ne bi poznala, pritožbeni organ pa naj odločitve v tem delu ne bi utemeljil. Ti očitki so neutemeljeni. Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe odgovor investitorja na pritožbo ne le povzema, temveč ga na več kot dveh straneh strnjenega besedila navaja v celoti. Ker se je tožnica najkasneje z vročitvijo drugostopenjske odločbe seznanila z investitorjevim odgovorom na pritožbo, bi vsaj v tožbi lahko uveljavljala razloge zoper odločitev o stroških zanj.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje še, da prizadeta stranka v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta tudi ni zavezana povrniti stroškov postopka, kadar tožnik s tožbo uspe, saj to obveznost tretji odstavek 25. člena ZUS-1 nalaga tožencu. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije), pa ni podlage za odločanje o stroških postopka po prvem Zakonu o pravdnem postopku v skladu z napotilom iz prvega odstavka 25. člena ZUS-1.