Jedro

Tožena stranka tožnice ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, kot to določa 2. odstavek 85. člena ZDR-1, niti ni v postopku dokazala obstoja okoliščin, zaradi katerih tožnice ne bi bila dolžna pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in ji omogočiti zagovora. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 12. 8. 2014 in jo razveljavilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za čas od 7. 8. 2014 do 29. 8. 2014 prijaviti v socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in ji za navedeno obdobje obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 548,82 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen in brez zakonite pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da ni razloga za dvom v trditev tožnice, da je vsebinsko dne 6. 8. 2014 poslala direktorici tožene stranke SMS sporočilo z vsebino, s katero je obvestila toženo stranko, da je do nadaljnjega na bolniški. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da SMS sporočila ni nikoli prejela, saj telefon uporablja zgolj občasno. To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je bila tožnica neupravičeno odsotna in svoje odsotnosti ni javila, čeprav bi to glede na njeno zdravstveno stanje lahko in morala storiti. Tožnica ni nikoli dokazala, da je zakonita zastopnica tožene stranke ali od nje pooblaščena oseba SMS sporočilo prejela. Zgolj posredovanje SMS sporočila ni in ne more biti dokaz, da se je določena oseba z vsebino tega SMS sporočila dejansko seznanila. Tožnica sicer ni predložila nikakršnih listinskih dokazov o tem, da se je direktorica tožene stranke seznanila z SMS sporočilom. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker je 11. 3. 2015 dodatno zaslišalo le tožnico. V nasprotju z listinami in izpovedbami prič so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica toženo stranko obvestila o svojem izostanku. S tem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Dokazno breme, da je tožnica toženo stranko obvestila o svojem izostanku, je bilo na tožnici, tega pa tožnica ni uspela dokazati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nezadostna, napačna in v očitno škodo toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice po višini. Glede na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je ponovno zaslišalo le tožnico, s čimer naj bi bila toženi stranki odvzeta možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 17. 12. 2014 najprej zaslišalo tožnico in nato še zakonito zastopnico tožene stranke. Na naroku dne 11. 3. 2015 se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo ponovno zaslišalo takrat prisotno tožnico (zakonita zastopnica tožene stranke na ta narok ni pristopila, je pa pristopil njen pooblaščenec). Na ponovnem zaslišanju tožnice je tožnici zastavljal vprašanja tudi pooblaščenec tožene stranke, tožnica pa je na ta vprašanja odgovorila. Pooblaščenec tožene stranke je po zaključku zaslišanja tožnice predlagal, da se ponovno zasliši tudi zakonito zastopnico tožene stranke glede tega, kje oziroma kdaj naj bi tožnica prejela od direktorice tožene stranke telefonske številke, na kakšen seznam je dajala tožnica svojo telefonsko številko in kako je tožnica komunicirala oziroma vedela glede telefonskih številk ostalih zaposlenih. Glede na to, da je zakonita zastopnica tožene stranke na zaslišanju dne 17. 12. 2014 izrecno izpovedala, da je tožnico pred začetkom dela klicala ali ji poslala sporočilo s telefona, ki ga je imela pri prejšnjem delodajalcu (na ta telefon pa ji je tožnica kasneje posredovala SMS sporočilo - A4, A7, A8), tudi po oceni pritožbenega sodišča glede ugotovitve obstoja tega dejstva ni bilo potrebno ponovno zaslišati zakonite zastopnice tožene stranke. Dejstvi, na kakšen seznam je tožnica dala svojo telefonsko številko in kako je komunicirala oziroma vedela za telefonske številke ostalih zaposlenih, pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča ne predstavljata odločilnih dejstev za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice. Glede na to po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker ni ponovno zaslišalo tudi zakonite zastopnice tožene stranke.

7. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oziroma 15. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Z navedenim pritožbenim očitkom tožena stranka dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek (s katerim smiselno uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje) neutemeljen.

8. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2014 (A3) z očitkom, da tožnica najmanj 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno tudi, da je bila tožnica od 7. 8. 2014 do dneva izdaje odpovedi neupravičeno odsotna z dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica 6. 8. 2014 nekaj po 9. uri dopoldne poslala SMS sporočilo zakoniti zastopnici tožene stranke, s katerim jo je obvestila, da je bila ponoči na urgenci in da do nadaljnjega ne bo mogla priti na delo. V tem sporočilu (A4) je tudi navedla, da ima 18. 8. kontrolo pri zdravniku. To SMS sporočilo je tožnica poslala na telefonsko številko ... (izpoved tožnice, A4, A7, A8). Zakonita zastopnica tožene stranke je na zaslišanju izrecno pojasnila, da še vedno poseduje telefon z navedeno telefonsko številko, vendar pa ga uporablja manj oziroma sploh ne, saj je ta številka objavljena pri podjetju, kjer je zakonita zastopnica tožene stranke prokuristka. Manj pogosta raba telefonskega aparata s strani zakonite zastopnice tožene stranke (ali celo neuporaba tega aparata), za kar tožnica ni mogla vedeti, ne pomeni, da je s tem tožnica opustila svojo obveznost obveščanja tožene stranke. Glede na izvedene dokaze (zaslišanje tožnice, fotokopija SMS sporočila - A4, podatki o odhodnem SMS sporočilu dne 6. 8. 2014 - A7) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica dne 6. 8. 2014 dejansko sporočila zakoniti zastopnici tožene stranke vzrok svoje odsotnosti in da je bila od 7. 8. 2014 odsotna zaradi bolniškega staleža (A5). To pa pomeni, da ni bil izpolnjen zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je izrecno naveden v tej izredni odpovedi, niti da je tožnica neupravičeno izostala z dela v spornem obdobju (kar bi lahko predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji člena 110/1 ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica na primeren način opravičila svoj izostanek z dela od 7. 8. 2014 dalje, še posebej ob dejstvu, da pri toženi stranki ni bilo določenega posebnega postopka oziroma ni bilo ustaljene prakse glede tega, na kakšen način mora delavec delodajalcu sporočiti svoj izostanek z dela oziroma razlog za ta izostanek.

9. Ob tem je potrebno poudariti tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožena stranka tožnice ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, kot to določa 2. odstavek 85. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v postopku ni dokazala obstoja nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnice ne bi bila dolžna pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in ji omogočiti zagovora.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, ki se nanaša na obračun bruto nadomestila plače, na odvod davkov in prispevkov ter na izplačilo ustreznega neto zneska, vse za obdobje od 7. 8. 2014 do 29. 8. 2014 (tožnici je dne 29. 8. 2014 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas - A2), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno sledilo obrazloženemu tožbenemu zahtevku tožnice (pripravljalna vloga tožnice z dne 13. 10. 2014). Tožena stranka dejstev v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka niti ni obrazloženo zanikala oziroma jih je zanikala brez navajanja razlogov (člen 214/2 ZPP). Glede na to, da je tožnica v skladu s členom 286/1 ZPP v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 10. 2014 podrobno pojasnila, da vtožuje nadomestilo plače za čas od 7. 8. 2014 do izteka njene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, torej do 29. 8. 2014, pri čemer je kot osnovo za obračun tega nadomestila upoštevala sorazmerni del minimalne plače (za katero se je sicer dogovorila tudi v pogodbi o zaposlitvi in ki je v spornem obdobju znašala 789,15 EUR), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi denarnemu delu njenega tožbenega zahtevka.

11. Ker je tožnica v postopku tega individualnega delovnega spora v celoti uspela, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo tudi, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške (člen 154/1 ZPP).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se ta individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 5. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).