Jedro

Okoliščina, da po mnenju sodišča tožničina pot na delo in iz dela traja več kot tri ure, zaradi česar bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 20. čl. panožne kolektivne pogodbe morala pridobiti tožničino soglasje za razporeditev v drug kraj, še ne pomeni samovolje, za preprečitev katere bi bilo potrebno izdati začasno odredbo. Tožena stranka je štela, da tožničina pot na delo in z dela ne traja več kot tri ure dnevno in je glede tega izvajala dokazni postopek, zato ni ravnala samovoljno, ko je tožnico razporedila v drug kraj brez njenega soglasja.

Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da naj bi ji nenadomestljiva škoda nastala zaradi možnosti poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi vsakodnevne vožnje na delo, vendar ni predložila in tudi ne predlagala nobenih dokazov za te navedbe. Zato niso podani pogoji iz 272. čl. ZIZ za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, saj tožnica ni izkazala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, oz. da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvrševanje sklepa komisije za pritožbe delavcev tožene stranke opr. št. KP 12/02 z dne 24.12.2002 in sklepa uprave tožene stranke opr. št. 101-204/02/LV-CJ z dne 29.10.2002, kakor tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zadržalo izvršitev sklepa uprave tožene stranke opr. št. 101-204/02/LV-CJ z dne 29.10.2002 in sklepa komisije za pritožbe delavcev tožene stranke opr. št. KP 12/02 z dne 24.12.2002 do pravnomočnega dokončanja tega spora.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožničin delovni čas premakljiv, zato je ob pravilni ugotovitvi, da tožnica za prihod na delo in odhod z dela porabi 2 uri in 51 minut, povsem nerazumljivo sklicevanje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati 8-urno delovno obveznost. S pravilnikom o delovnem času tožene stranke je od ponedeljka do četrtka določena obvezna dnevna prisotnost delavcev med 9. in 14. uro, ob petkih pa med 9. in 13. uro. To pomeni, da tožnica delavnik lahko zaključi ne ob 15.25. uri, kot navaja prvostopenjsko sodišče, ampak nekaj minut prej in s tem "ujame" vlak ob 15.26. uri. En dan v tednu tožnica lahko nadoknadi izpadlih 40 minut in z dela odpotuje z vlakom ob 16.26. uri. Navedeno pomeni, da svoj prevoz na delo lahko prilagodi tako, da njena vožnja ne traja več kot tri ure. To pomeni, da verjetnost obstoja njene terjatve ni izkazana. Izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj navedba prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica v skladu z 20. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/98, v nadaljnjem besedilu panožna kolektivna pogodba) morala dati soglasje k razporeditvi na delovno mesto, če pot v službo in nazaj traja več kot tri ure, še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala samovoljno. Tožena stranka je v postopku odločanja o ugovoru delavke zoper sklep o razporeditvi tudi z ogledom na kraju samem ugotavljala čas trajanja poti na delo in nazaj in pri tem ugotovila, da ta čas ne presega treh ur, zato nikakor ni mogoče govoriti o samovolji tožene stranke in tožena stranka tudi ni bila dolžna zahtevati soglasja tožnice k razporeditvi v drug kraj. Tudi če bi se v nadaljevanju v postopku ugotovilo, da je bila razporeditev tožnice nezakonita, ker bi tožena stranka na primer napačno ugotovila dejansko stanje glede trajanja poti na delo ali nazaj, to še vedno ne bi pomenilo, da bi šlo pri toženi stranki za samovoljno ravnanje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavzelo jasno stališče, da je samovolja podana, ker tožena stranka ni pridobila soglasja tožnice za razporeditev na delo v drug kraj, čeprav bi tožnica za prihod od doma do službe in iz službe do doma dnevno potrebovala več kot tri ure.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da ni podana niti osnovna materialna predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Za verjetnost obstoja terjatve namreč zadostuje navedba pravno relevantnih trditev o obstoju zahtevka zoper toženo stranko in ustrezen dokazni predlog za takšne trditve. Gre za preizkus sklepčnosti vloge in ne za preizkus dokazanosti trditev, saj se v postopku za izdajo začasnih odredb praviloma ne izvajajo dokazi. Tožba je sklepčna, saj tožnica podrobno navaja, zakaj naj bi bili izpodbijani sklepi tožene stranke o njeni razporeditvi v drug kraj nezakoniti in za te svoje trditve tudi predlaga ustrezne dokaze. Stvar nadaljnjega dokaznega postopka pa je, da se ugotovi, ali tožničine trditve držijo ali ne.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna, da se prepreči samovoljno ravnanje. Prvi odstavek 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) namreč določa, da sodišče med postopkom lahko tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Ta določba pomeni, da sodišče takšno začasno odredbo lahko izda tudi takrat, kadar ga na samovoljno ravnanje ali pa na nenadomestljivo škodo opozori stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa okoliščina, da po mnenju sodišča tožničina pot na delo in iz dela traja več kot tri ure, zaradi česar bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 20. čl. panožne kolektivne pogodbe morala pridobiti tožničino soglasje, še ne pomeni samovolje, za katere preprečitev bi bilo potrebno izdati začasno odredbo. Tožena stranka je štela, da tožničina pot na delo in z dela ne traja več kot tri ure dnevno in je glede tega izvajala dokazni postopek, zato ni mogoče šteti, da bi ravnala samovoljno, ko je tožnico z izpodbijanimi sklepi razporedila na delo v predstavništvo C., ne da bi pred tem pridobila njeno soglasje. Sodišče prve stopnje je čas potovanja na delo z vlakom ugotavljal za dva različna vlaka, enako velja za čas vrnitve. V kolikor bi tožnica na delo odpotovala z vlakom, ki iz R. odpelje ob 7.20 in se domov vračala z vlakom, ki iz C. odpelje ob 15.26. uri, bi za pot na delo in z delam vključno s pešačenjem od doma oziroma od delovnega mesta do železniške postaje porabila tri ure in štiri minute. V kolikor pa bi tožnica na delo odpotovala z vlakom, ki iz R. odpelje 7.29. uri in se domov vrnila ob 16.26. uri, bi porabila 2 uri in 51 minut. V skladu s prvim odstavkom 14. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS št. 40/97) delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot tri ure. Kadar ima delavec na voljo več različnih možnosti za prihod in odhod na delo, je potrebno upoštevati srednjo vrednost trajanja potovanja in ne le za delavca najneugodnejšo možnost, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbenimi navedbami, da je ob določbah pravilnika o delovnem času tožene stranke o premakljivem delovnem času v predstavništvu C. sodišče prve stopnje čas potovanja na delo in z dela neutemeljeno računal tako, da je upoštevalo, kdaj se zaključi 8 ur od prihoda delavke na delo in nato času potovanja na delo prištelo čas do odhoda prvega naslednjega vlaka. Ob premakljivem delovnem času ni razloga, da bi tožnica na naslednji vlak čakala skoraj celo uro, čeprav lahko domov odpotuje s prejšnjim vlakom, ki odpelje tako, da mora tožnica delovno mesto zapustiti le nekaj minut pred iztekom osmih ur od njenega prihoda na delovno mesto.

Navedeno pomeni, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni pridobila soglasja tožnice pred izdajo sklepa o njeni razporeditvi na delo v predstavništvu v C., saj pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi ne traja več kot tri ure. Seveda pa to pomeni, da toženi stranki nikakor ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja.

Z navedbo, da naj bi tožnici z izvršitvijo izpodbijanih sklepov nastala večja nematerialna škoda, tožnica uveljavlja obstoj predpostavke iz 2. alinee drugega odstavka 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002). Ta namreč določa, da mora upnik (ob verjetnosti terjatve) izkazati tudi, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Iz navedb tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer izhaja, da naj bi to škodo predstavljala možnost poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, vendar tožnica ni predložila in tudi ne predlagala nobenih dokazov za svoje navedbe, da glede na trenutno zdravstveno stanje ni sposobna daljše vsakodnevne vožnje na delo. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podani pogoji iz 272. čl. ZIZ za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, saj tožnica ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni izkazovala, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo predlagano začasno odredbo.