Jedro

Vprašanja povezana z delno neizpolnitvijo pogodbe o naročilu in obveznostjo izpolnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 39.816,72 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.08.1997 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je nato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o obrestni meri zamudnih obresti spremenilo tako, da mora toženka tožniku plačati zamudne obresti po obrestni meri, ki jih po kraju izpolnitve priznavajo banke za hranilne vloge v DEM na vpogled. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka je nastopala kot posrednica pri prodaji sporne nepremičnine na podlagi pogodbe s tožnikovo sestro K. K.. Ta je dejanska lastnica stanovanja, ki se je prodajalo. Kupila ga je namreč s svojim denarjem, čeprav je bil njegov formalni lastnik tožnik. Posel je torej potekal med toženko in tožnikovo sestro, slednji pa je toženka tudi izročila kupnino.

Tožnikova formalna lastnina na stanovanju je posledica dejstva, da je K. K. tuja državljanka, ki ni mogla pridobiti v last nepremičnin v Republiki Sloveniji. V tej smeri je izpodbijana sodba zmotno uporabila materialno pravo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Vloga K. K. pri prodaji spornega stanovanja je bila v sodbah nižjih sodišč dokazno ocenjena s stališča primerjave med pogodbo o posredovanju z dne 09.07.1997 in tožnikovim pooblastilom, ki ga je toženki dal dne 06.08.1997. Sklepanje, da K. K. ni nastopala kot prodajalec stanovanja, je pretežno dejanske narave, pravno utemeljitev zanj pa je mogoče najti v dejstvu, da je bil zemljiškoknjižni lastnik stanovanja tožnik in da je toženko kot lastnik in prodajalec pooblastil, da v njegovem imenu stanovanje proda in sprejme zanj kupnino. Toženka je bila torej zavezana le proti tožniku kot lastniku, medtem ko je v tej smeri pogodba o posredovanju z dne 09.07.1997 ni zavezovala. Tožnik po dejanskih ugotovitvah v nasprotju s pooblastilom z dne 09.07.1997 od toženke ni prejel kupnine, čeprav jo je ta od kupca sprejela in jo zadrževala. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je odločilnega pomena, da tožnik ni prejel kupnine, ki je bila v posesti toženke. V tem obsegu revizija izhaja celo iz domnevne ugotovitve, da je toženka kupnino izročila K. K., ki pa je sodišči druge in prve stopnje nista sprejeli. Ob dejstvu, da tožnik ni prejel kupnine in da je zato pravno razmerje vzpostavljeno le med njim in toženko, so resni dvomi o tem, ali je in komu je toženka kupnino dejansko izročila, drugotnega pomena.

S stališča pravilne uporabe materialnega prava je torej v reviziji ponujeno razlikovanje med dejanskim in formalnim lastništvom pravno nevzdržno: tožnik je lastnik in prodajalec spornega stanovanja, toženki je s pooblastilom z dne 06.08.1997 dal naročilo, naj stanovanje proda in prejme kupnino (754. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), zaradi česar ima vso podlago, da kupnino od toženke tudi izterja. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).