Jedro

Določbe obligacijskega prava tistemu, ki sprejme ponudbo, sicer ne omogočajo enostranskega odstopa od sklenjene pogodbe oziroma umika sprejema ponudbe, razen če bi ponudnik izjavo o umiku prejel pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo.

Če je bila sklenjena pogodba s predkupnim upravičencem, ki ima najboljši vrstni red, sporazumno razvezana, je za ponudnike nastala dolžnost skleniti pogodbo s predkupnim upravičencem, ki ima naslednjo najboljšo predkupno pravico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so toženci z njim dolžni skleniti prodajno pogodbo za nepremičnine, vpisane v vl. št. 84, k. o. A, in plačati prometni davek, po plačilu kupnine pa mu izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, sicer ga bo nadomestila sodba.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da bodisi njegovemu zahtevku ugodi, bodisi ugotovi sklenitev pogodbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je ponudbo tožencev sprejel tudi S. N., ki je imel kot kmet mejaš najboljši vrstni red, a je od ponudbe nepreklicno odstopil ter pravico skleniti pogodbo prepustil drugemu najboljšemu predkupnemu upravičencu. Zato je obravnavani primer drugačen od primerov, ki jih citira sodišče prve stopnje. Do teh pomembnih navedb tožnika se sodišče niti ni opredelilo, s tem pa je kršilo določbe pravdnega postopka in pravico do ustavno zagotovljenega enakega varstva pravic. Stališče, da je pogodba sklenjena s sprejemom ponudbe, je zmotno in to utemeljuje tudi s sodnimi odločbami. Navaja pa tudi, da je že poskusil doseči odobritev pogodbe pri upravni enoti, ki je njegovo vlogo zavrgla ravno zato, ker ni priložil pogodbe. Zato bi moralo sodišče sprejeti vsaj ugotovitveno sodbo, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla s strani upravne enote.

(3) Toženci na pritožbo niso odgovorili.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Ker toženci na pravilno vročeno tožbo niso (pravočasno) odgovorili, je sodišče prve stopnje presojalo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. čl. ZPP). Pasivnost tožene stranke se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. S pritožbo zato ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. ZPP).

(6) Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar je po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odst. 318. čl. ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Za tožečo stranko to pomeni obveznost, da navede tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje njen tožbeni zahtevek. Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odst. 318. čl. ZPP).

(7) Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da glede na trditve v tožbi tožnikov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen niti, če bi dopolnil posamezne navedbe, saj ga k odpravi nesklepčnosti namreč ni pozvalo. Pri tem pa je posamezne njegove navedbe prezrlo.

(8) V tožbi tožnik navaja, da je ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča kot predkupni upravičenec z najboljšim vrstnim redom sprejel S. N., ki pa je od tega nepreklicno odstopil in pravico do sklenitve posla prepustil drugemu najboljšemu predkupnemu upravičencu in da temu toženci ne nasprotujejo. Pa tudi, da je pri upravni enoti že vložil zahtevo za odobritev pravnega posla, ki pa je bila zaradi tega, ker ni predložil prodajne pogodbe, zavržena.

(9) Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnika ni opredelilo, s tem pa mu ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ravno v trditvah o „odstopu“ S. N. od ponudbe je obravnavani primer drugačen od primerov, na katere se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje in so tudi odločilnega pomena. Določbe obligacijskega prava tistemu, ki sprejme ponudbo, sicer ne omogočajo enostranskega odstopa od sklenjene pogodbe oziroma umika sprejema ponudbe, razen če bi ponudnik izjavo o umiku prejel pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo (3. odst. 28. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/2001 in spremembe; OZ) v zvezi z 21. čl. OZ). Navedbe tožnika o „odstopu“ S. N. zato še vedno ne narekujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob ustrezni dopolnitvi navedb pa bi ta lahko bil utemeljen. Če je bila sklenjena pogodba s predkupnim upravičencem, ki ima najboljši vrstni red, sporazumno razvezana (2. odst. 9. čl. OZ), je za ponudnike nastala dolžnost skleniti pogodbo s predkupnim upravičencem, ki ima naslednjo najboljšo predkupno pravico. Tožnik pa trdi, da takšen vrstni red ima.

(10) Zaradi navedene kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP), saj šteje, da so pomanjkljivosti takšne narave, da jih sâmo ne more odpraviti (354. čl. ZPP). Nastala situacija sodišču namreč narekuje ravnanje po 3. odst. 318. čl. ZPP, torej poziv tožniku na odpravo nesklepčnosti. Po morebitni dopolnitvi navedb pa bo treba utemeljenost tožbenega zahtevka glede na zgoraj navedeno ponovno presoditi.

(11) Opozoriti velja še, da je stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki kot solastniki nepremičnin enotni sosporniki, zmotno. Solastnik lahko sam razpolaga s svojo pravico (3. odst. 66. čl. Stvarnopravnega zakonika, UL RS št. 87/2001 in spremembe; SPZ), ne glede na to, da so solastniki podali ponudbo za prodajo stvari kot celote. Promet s kmetijskimi zemljišči je sicer res urejen s prisilnimi predpisi, kar pa še ne pomeni, da je vsakršno razpolaganje strank nedopustno.