Jedro

Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil. Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic.

Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v breme rezervnega sklada stavbe ID 000-1595 tožeči stranki v roku 15 dni plačati 631,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2015 dalje do plačila, - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 756,87 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka v višini 4.968,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 445,58 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna v breme rezervnega sklada stavbe ID 000-1111 plačati znesek 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 913,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. S tem, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožbeni zahtevek tožnika glede pravne podlage ni utemeljen, in ni ugotavljalo njegove višine, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovitev sodišča, da gestija tožnika ni bila koristna in da tožena stranka ni nikoli soglašala z izbiro podjetja D. d. o. o. oziroma se o tem ni mogla izjaviti, ni skladna z navedbami in dokazi, ki so jih stranke podale tekom postopka oziroma z dokazi, ki jih je sodišče pridobilo z vpogledom v spis III N 439/2013. V dokaznem sklepu, sprejetem na naroku dne 31. 5. 2017, je sodišče strankama pojasnilo, da se glavna obravnava zaključi, da pa bo z vpogledom v spis nepravdnega sodišča ugotavljalo le še dejstva v zvezi z vprašanjem, zakaj je bil porabljen celoten predujem oziroma kaj se je zgodilo z razliko. Sodišče ni vezano na sprejeti dokazni sklep, kar pomeni, da bi lahko v luči novo pridobljenih listinskih dokazov preverjalo tudi preostalo trditveno podlago pravdnih strank. Tožnik lahko zgolj sklepa, da bi bila odločitev sodišča povsem drugačna, če bi pri preverjanju trditev tožene stranke upoštevalo listinska dokaza C11 in C12. Omenjeni listini izrecno nasprotujeta trditveni podlagi tožene stranke, da ni imela možnosti oziroma ni nikoli podala soglasja glede izbire izvedenca D. d. o. o. ter od gestije tožnika ni imela koristi. Nepravdno sodišče je po plačilu predujma s strani tožnika in seznanitvijo, da slednji ni več pooblaščen za zastopanje etažnih lastnikov, toženo stranko v zadevi III N 439/2013 z dopisom z dne 15. 1. 2015 (C11) pozvalo, da v roku 8 dni sporoči, ali etažni lastniki na naslovu M. vztrajajo pri predlogu za določitev pripadajočega zemljišča oziroma ali morda ugovarjajo potrditvi ponudbe D. d. o. o., ki je bila dana s strani tožnika. Tožena stranka je na poziv sodišča z dopisom z dne 20. 1. 2015 (C12) odgovorila, da še naprej vztrajajo pri nadaljevanju postopka ter da etažni lastniki nimajo več možnosti, da bi se izjasnili o ponudbi D. d. o. o. in o višini stroška izvedenskega mnenja ter da nimajo vpliva na nastajanje stroškov oprave izvedenskega dela D. d. o. o., dokler ta ne bo končal svojega dela. Takšno naziranje tožene stranke je bilo po mnenju pritožnika napačno. Tožena stranka postavitvi D. d. o. o. za izvedenca ni izrecno ugovarjala, čeprav jo je sodišče izrecno pozvalo in ji dalo to možnost ter tudi naznanilo možnost njegove razrešitve. Tako je navedba tožene stranke, da se ni mogla izjaviti o ponudbi in izbiri izvedenca, povsem nedokazana in neutemeljena, lahko pa bi se njena izjava na poziv sodišča upoštevala celo kot potrditev predhodnih ravnanj tožnika in strinjanje z vsemi kasneje nastalimi stroški izvedenskega mnenja. Tožena stranka je s konkludentnim ravnanjem odobrila gestijo tožnika (206. člen OZ1). Pritožnik je prepričan, da bi v primeru zavrnitve ponudbe in izbire podjetja D. d. o. o. s strani tožene stranke sodišče slednjega razrešilo, strošek izvedenstva pa ne bi znašal končnih 4.719,20 EUR. Navedeno je razvidno iz dokazne listine C11. Sodišče je prve stroške izvedenstva D. d. o. o. odmerilo šele 5. 5. 2015 (C13), zato je po mnenju pritožnika povsem verjetno, da je D. d. o. o. do 15. 1. 2015 opravilo zgolj pripravljalna dejanja v postopku izdelave izvedenskega mnenja, ki nikakor ne dosegajo vrednosti računa končnega izdelanega izvedenskega mnenja. Ker ima odobritev posla retroaktivno veljavo na priznanje mandatnega razmerja, mora tožena stranka tožniku vrniti potrebne in koristne stroške izdelave izvedenskega mnenja D. d. o. o. in del predujma, ki je bil porabljen za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca K. s. p. Sodišče je povsem napačno ocenilo korist, ki jo je tožena stranka pridobila od plačila predujma tožnika. Ne drži, da tožnik ni prerekal dejstva, da tožena stranka ni odobrila izbire D. d. o. o. in plačila predujma za izvedenca, saj je v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015 navedel, da prereka vse navedbe tožene stranke, če se z njimi izrecno ne strinja, enako tudi na naroku dne 31. 5. 2017. Ne glede na navedeno pritožnik opozarja, da nepravdno sodišče v postopku po določilih ZVEtL2 izvedenca postavi po uradni dolžnosti (23. člen ZVEtL), torej ni vezano na odobritev predlagateljev. Stališče predlagateljev glede postavitve izvedenca D. d. o. o. tako ni odločilno, prav tako ni tožnik sam predlagal, da se slednji postavi za izvedenca, ampak je le odgovoril na poziv sodišča. V določbah ZVEtL pa ni nikjer določeno, da je sodišče takšno izjavo dolžno upoštevati. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo določbe o nedovoljeni gestiji (204. člen OZ) in določbo 191. člena OZ. S tem, ko tožena stranka ni nasprotovala postavitvi D. d. o. o., pa je to možnost imela, je potrdila izbiro oziroma pristala na nastanek stroškov izbranega izvedenca. Sodišče je tudi napačno tolmačilo in uporabilo določbe OZ glede povzročitve škode. Ni namreč ugotavljalo splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti in je zgolj pavšalno in brez pravne podlage zaključilo, da je toženi stranki nastala škoda, ki je slednja niti ni opredelila po višini, jo pa je upoštevala kot izkaz dejstva, da ji ni nastala korist iz ravnanj tožnika.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da večji del pritožbenih navedb predstavlja nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote. Navaja, da tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno širi svojo trditveno podlago, čeprav bi te trditve lahko podal že v postopku na prvi stopnji do prvega naroka za glavno obravnavo, in sicer gre za trditve, da naj bi tožnik ravnal kot poslovodja brez naročila, njegova ravnanja pa naj bi tožena stranka s konkludentnimi dejanji odobrila, kar je bistveni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot pritožbenega razloga, ki ga uveljavlja tožnik. Pritožba je neutemeljena tudi sicer in tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam in odločitvi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med strankama ni (več) sporno, da so etažni lastniki, stanujoči na naslovu M., z dopisom tožniku dne 28. 1. 2014 odstopili od pogodbe o upravljanju, pogodba pa je dokončno prenehala veljati po preteku enomesečnega roka, tj. dne 28. 2. 2014. Ker je tožnik po navedenem datumu še vedno nastopal kot upravnik stavbe in dne 29. 10. 2014 v postopku III N 439/2013 na poziv sodišča z dne 13. 10. 2014 odgovoril, da predlagatelji postopka soglašajo z izbranim geodetskim podjetjem D. d. o. o. ter kasneje (20. 11. 2014) iz svojih denarnih sredstev plačal (založil) predujem v znesku 5.600,00 EUR, tožena stranka meni, da se je na ta način brez dovoljenja (in brez kasnejše odobritve) lotil tujega posla in s tem ravnal ne le v nasprotju z voljo etažnih lastnikov, temveč tudi v njihovo škodo. Zaradi dejstva, da navedena družba ni na listi sodnih izvedencev in se za njihovo delo ne uporabi Pravilnik o sodnih izvedencih, so posledično etažni lastniki imeli višji strošek za izdelavo izvedenskega mnenja. Poleg tega je moralo sodišče angažirati dodatnega sodnega izvedenca, s čimer so etažnim lastnikom nastali dvojni stroški v zvezi s pregledom in preučitvijo zadeve. Predujem za novo postavljenega izvedenca je na podlagi sklepa sodišča plačal novi upravnik predlagateljev.

6. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na podlagi določb OZ o neupravičeni pridobitvi, določbi 197. člena OZ, smiselno pa tudi na podlagi dopustne (nujne oziroma koristne) gestije, pri čemer je navajal, da je nesporno, da v času plačila predujma ni bil več upravnik stavbe, kot tudi, da je bila primopredaja poslov opravljena že 20. 10. 2014, sredstva rezervnega sklada novoimenovanemu upravniku pa nakazana 5. 11. 2014, da pa se ni sam vtaknil v posel etažnih lastnikov, saj je bil v to pozvan s strani sodišča, s plačilom predujma pa je kot skrben gospodar želel zgolj preprečiti oziroma se izogniti procesnim posledicam v nepravdnem postopku, da ne bi zaradi nejasnosti glede postavitve upravnikov prišlo do zavrženja predloga po ZVEtL-u. 7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik, ki je v času, ko ni bil več upravnik, najprej soglašal s postavitvijo podjetja D. d. o. o. v nepravdnem postopku za izvedensko delo, potem pa tudi plačal predujem v višini 5.600,00 EUR, ravnal samovoljno, brez vsakršne podlage in pooblastila, etažni lastniki oziroma tožena stranka pa tega ravnanja nikoli niso odobrili. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnika ni utemeljen (v pretežnem delu, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve) na podlagi poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna.3 Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik (izbira podjetja D. in plačilo predujma) ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točkah 62 in 63 izpodbijane sodbe, bi sodišče, v kolikor predujem s strani upravnika ne bi bil plačan, k temu skladno s četrtim odstavkom 23. člena ZVEtL pozvalo predlagatelje postopka, tj. etažne lastnike, ki bi lahko nato po lastni presoji predujem plačali ali ne. Če predujma ne bi plačali, pač ne bi uspešno dokazali dejstev, ki so jih s tem dokazom imeli možnost dokazovati. Nikakor pa v obravnavanem primeru ni šlo za nujen posel, da bi se toženi stranki odvrnila škoda, ki bi jo tožnik s svojim ravnanjem preprečil. Tudi, če predujem ne bi bil plačan, za toženo stranko ne bi nastale nobene posledice v smislu zakonske obveznosti za plačilo, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tudi uporabo določbe 197. člena OZ.4 S plačilom predujma in predhodnim strinjanjem z izbiro podjetja D. toženi stranki tudi ni nastala nobena očitna korist (razen za znesek v višini 631,36 EUR, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), ravno nasprotno, škoda z visokimi stroški del celotnega izvedenskega dela, saj se etažni lastniki nikoli niso strinjali z izbiro D., ker so jo ocenili za predrago, in ker to podjetje tudi ni bilo na listi sodnih izvedencev, je bilo potrebno v nadaljevanju nepravdnega postopka izvedensko delo dopolnjevati še s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Po mnenju višjega sodišča torej plačilo predujma, še toliko bolj pa strinjanje z izbiro izvedenca brez soglašanja etažnih lastnikov, ne sodi niti v pojem nujne niti v pojem koristne gestije.

8. Višje sodišče odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje in jo utemeljuje še z dvema argumentoma. Za razumevanje posega nepooblaščenega upravnika brez posebnega pravnega naslova (pogodbe) v sfero etažnih lastnikov (torej v tujo sfero) je treba razumeti ureditev obveznosti poslovodje brez naročila (200. člen OZ). Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj. To pomeni, da mora v primeru dopustne gestije (iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da gre v obravnavanem primeru po mnenju prvostopenjskega in višjega sodišča celo za prepovedano gestijo) gestor brž, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti dominusa, da se lahko odzove na ravnanje poslovodje brez naročila in zaščiti svoje interese. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese dominusa, ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled. V konkretnem primeru pa tožnik vse od 28. 2. 2014, ko so med pravdnima strankama prenehala vsa medsebojna upravičenja in obveznosti po pogodbi o upravljanju, pa do prošnje za vračilo predujma 26. 11. 2014 sodišču v postopku III N 439/2013 sodišča ni seznanil o spremembi glede zastopanja etažnih lastnikov in je v postopku pred sodiščem še naprej neupravičeno nastopal kot upravnik. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, o svojih ravnanjih tudi ni obvestil etažnih lastnikov, iz česar je mogoče izpeljati nadaljnji argument, ki govori v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, tj. da je tožena stranka tožniku kot upravniku pred spornimi ravnanji izrecno odpovedala upravljanje in mu preklicala vsakršna pooblastila za nastopanje in opravljanje storitev v postopku III N 439/2013. Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni odpovedi (in s tem prepovedi) tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic (t.i. prepovedana gestija).

9. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo pri ravnanju tožnika za vmešavanje v tuje posle, za katere slednji ni imel podlage oziroma pooblastila, ki so mu bila z odpovedjo pogodbe o upravljanju izrecno odvzeta, pri čemer ni šlo niti za koristno niti za nujno, temveč celo za prepovedano gestijo (v pretežnem delu), tožnik pa se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da plačuje nekaj, česar ni bil dolžan plačati, zato do vračila plačanega zneska ni upravičen.

10. Pritožnik sodišču prve stopnje šele v pritožbi prvič očita napačno materialnopravno izhodišče, pri čemer pa vsa trditvena podlaga zvezi s tem navaja, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP5), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati. Navedbe, da je tožena stranka njegova ravnanja, ki naj bi jih opravil v svojstvu poslovodstva brez naročila, s konkludentnimi dejanji odobrila, je tožnik ne podal šele v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj teh navedb ni podal že v postopku na prvi stopnji. Iz pravočasnih trditev tožnika, ki jih je podal do prvega naroka za glavno obravnavo, izhaja le, da je bil tožnik do 30. 9. 20146 upravnik stavbe na naslovu M.; da je po tem, ko ni bil več upravnik in po že opravljeni primopredaji poslov ter prenakazilu sredstev rezervnega sklada, dne 20. 11. 2014 plačal predujem za stroške izvedenca po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 439/2013 z dne 6. 11. 2014 in da je predujem plačal zato, da ne bi z neplačilom etažnim lastnikom nastala škoda oziroma procesne posledice zavrženja predloga. Navedbe iz njegove pripravljalne vloge z dne 27. 10. 2015 (kot tudi iz dopisa v prilogi C9) bi bilo sicer mogoče razumeti kot pomoto v nakazilu (čeprav takšnih izrecnih trditev v postopku ni podal), ki pa je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, vzrok, ki je povsem v sferi tožnika samega in zaključka sodišča ne more spremeniti. Glede na ustrezno skrbnost, ki veže tožnika kot strokovnjaka na področja upravljanja stavb, bi se slednji tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral in mogel zavedati, da od poteka odpovednega roka po pogodbi o upravljanju, še toliko bolj pa po izbrisu iz registra upravnikov ter kasnejše primopredaje dokumentacije in prenakazilu sredstev rezervnega sklada na novega upravnika, kar se je vse zgodilo pred plačilom predujma dne 20. 11. 2014, ni bil več upravnik in se na opravičljivo zmoto ne more sklicevati. Trditve, da je tožena stranka izrecno oziroma s konkludentnimi dejanji naknadno odobrila posel, ki se nanaša na plačilo predujma s strani tožnika oziroma soglašanje z izbiro D. za izvedenca v nepravdnem postopku, tožnik navaja šele v pritožbi, kar pa je prepozno. Ničesar od navedenega pritožnik v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval niti dokazoval, poleg tega pa navedb tožene stranke, da slednja ni nikoli odobrila poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel, ter o visokem strošku in potrebnosti angažiranja dodatnega sodnega izvedenca v nepravdnem postopku, sploh ni prerekal. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da so navedena dejstva ostala neprerekana. V pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015 naj bi prerekal vse navedbe tožene stranke. Takšen očitek je neutemeljen. Tožnik namreč s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb.7 Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.

11. Glede na neprerekane navedbe o potrebnosti postavitve dodatnega izvedenca zaradi dejstva, ker podjetje D. d. o. o. ni imelo statusa sodnega izvedenca, se izkaže, da pritožbene navedbe o postavitvi izvedenca v postopku po določilih ZVEtL po uradni dolžnosti v tej zadevi niso bistvenega pomena (poleg tega predstavljajo pritožbene novote), zato se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba posebej opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevaje okoliščine konkretnega primera pa pritožbeno sodišče na tem mestu vseeno dodaja, da je iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče samo pozivalo upravnika, ali soglaša z izbiro D. d. o. o., v nadaljevanju postopka pa je iz že pojasnjenih razlogov postavilo še dodatnega izvedenca. Zgoraj navedenega tako pritožbene trditve, da sodišče izvedenca postavi po uradni dolžnosti in ni vezano na odobritev predlagateljev, ne spremenijo.

12. Upoštevaje zgoraj obrazloženo se kot neutemeljene oziroma neupoštevne izkažejo tudi pritožbene navedbe v zvezi upoštevanjem dokaznih listin (priloge C), ki jih je sodišče pridobilo z vpogledom v spis III N 439/2013. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče dokaz z vpogledom v nepravdni spis opravilo na podlagi dokaznega predloga tožnika, pri čemer je slednji sam navedel, da vpogled predlaga glede dokazovanja trditve, da je bila razlika med plačanim predujmom in višino odmerjene izvedenine vrnjena v rezervni sklad stavbe M. Ker dokazi ne morejo nadomeščati pomanjkljivih trditev, sodišče ni bilo dolžno (oziroma niti ni smelo) presojati izvedenih dokazov v luči trditvene podlage, ki ni bila podana. To zahtevata tako pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) kot tudi razpravno načelo (7. člen ZPP). Ob odsotnosti trditev in dokazov tožnika, da je tožena stranka naknadno odobrila izbiro izvedenca in plačilo predujma, se očitek sodišču glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izkaže kot neutemeljen.

13. Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, kolikor se nanaša na plačilo zneska 631,36 EUR, ki predstavlja razliko med plačanim predujmom v znesku 5.600,00 EUR in zneskom, ki ga je podjetje D. d. o. o. v postopku III N 439/2013 prejelo iz naslova izvedenine. Kot je z vpogledom v spis III N 439/2013 ugotovilo sodišče prve stopnje, ta znesek ni bil nakazan (vrnjen) niti tožniku, niti toženi stranki, niti novemu upravniku, pač pa je bil porabljen za nadaljnjega izvedenca K., ki je bil potreben zato, ker podjetje D. d. o. o. ni imelo statusa sodnega izvedenca. Ker je bil ta znesek porabljen za dodatno postavljenega izvedenca, ki ga torej toženi stranki ni bilo treba plačati v celoti, ni dvoma, da je imela tožena stranka oziroma etažni lastniki od tega objektivno korist. Zgrešeno je zato materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je porabo tega zneska za izvedenca Kovača mogoče oceniti kot škodo, ki je toženi stranki nastala zaradi izbire podjetja D. Res ga je, brez da bi bil za to pooblaščen, izbral tožnik, v okviru prepovedane gestije, vendar pa so imeli etažni lastniki od tega v nadaljevanju postopka očitno korist, saj se je za razliko, ki ni bila porabljena za odmerjeno izvedenino podjetju D., v končni fazi zmanjšal znesek, ki so ga morali plačati za novega izvedenca. V tem delu gre torej za dopustno gestijo, na tej podlagi pa tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo tega dela vtoževanega zneska.

14. Tožnik je zahteval tudi zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od dne 21. 11. 2014, tj. od naslednjega dne po nakazilu zneska 5.600,00 EUR Okrajnemu sodišču v Ljubljani v zadevi III N 439/2013. Vprašanje nastanka zamude pri plačilu denarnih obveznosti je materialnopravno vprašanje, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Kot že povedano, v obravnavani zadevi materialnopravno podlago za (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe o poslovodstvu brez naročila. Poslovodja brez naročila pa mora po končanem poslu podati račun in tistemu, čigar posel je opravljal, izročiti vse, kar si je z njim pridobil (200. člen OZ). Ob tem, da tožnik toženi stranki ni nikoli dal računa o opravljenih delih oziroma poslih, niti je ni o teh obveščal oziroma teh dejstev ni zatrjeval in dokazoval,8 mu pripadajo zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče je zato priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 631,36 EUR šele od 2. 6. 2015 dalje.

15. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi tožnika na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 631,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2015 dalje do plačila, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa, kot je bilo obrazloženo, pritožba ni utemeljena, prav tako niso bile storjene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi spremenjene odločitve se je spremenil uspeh strank v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po spremenjeni odločitvi uspel z zahtevkom z 11 %,9 tožena stranka pa z 89 %. Potrebne pravdne stroške, ki so tožniku nastali na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 513,47 EUR (400 točk za prvi narok za glavno obravnavo po tar. št. 20 OT10, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado ter 285,00 EUR za sodno takso za tožbo), stroške tožene stranke pa je odmerilo že sodišče prve stopnje na znesek 913,88 EUR, česar pritožba ne izpodbija. Glede na zgoraj opredeljen uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče po opravljenem pobotu medsebojnih terjatev odločilo, da se izpodbijana sodba v odločitvi o pravdnih stroških (II. točka izreka) spremeni tako, da mora tožnik toženi stranki povrniti 756,87 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe tega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožnik je s pritožbo uspel v enakem obsegu kot v postopku na prvi stopnji (11 %). Tožena stranka mu mora zato povrniti takšen odstotek pritožbenih stroškov, hkrati pa ji mora tožnik povrniti njene stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je te odmerilo za tožnika na 570,58 EUR (500 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21 OT, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado ter 285,00 EUR za sodno takso za pritožbo), za toženo stranko pa na 508,34 EUR (500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 OT, povišano za 100 % za zastopanje več strank po 7. členu OT, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV). Po medsebojnem pobotanju, upoštevaje doseženi uspeh v pritožbenem postopku, mora tožnik toženi stranki povrniti 445,58 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe tega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008, s kasnejšimi spremembami. 3 O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, „kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda“. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Za koristno gestijo pa gre, kadar je bila zaradi gestorjevega ravnanja pridobljena „očitna korist“ za dominusa, ki se po mnenju teorije presoja po subjektivnem gospodarjevem gledišču (več o tem dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61). 4 Glej 61. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 O deklaratornosti vpisov v register upravnikov in o prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama z odstopom tožene stranke dne 28. 2. 2014 se je sodišče prve stopnje opredelilo v 37. do 39. točki obrazložitve sodbe, datum prenehanja razmerja pa v pritožbenem postopku ni več sporen. 7 Prim.: Komentar Jana Zobca k 214. členu ZPP v: Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 363 in 364. Glej tudi sodbo VS RS II Ips 554/2009 in sklep VS RS II Ips 222/2011. 8 V tožbi je le navedel, da je družba Ferdom (novi upravnik) na njegov poziv odklonila plačilo plačanega predujma, ni pa navedel, kdaj. 9 Uspel je z zneskom 631,36 EUR, kar glede na celotno vtoževano glavnico predstavlja približno 11 %. 10 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami.