Jedro

Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni ocenjevalo na podlagi ene od dveh uveljavljenih dejanskih in pravnih podlag, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kadar v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o samostojni in kompleksni dejstveno – pravni podlagi tožbe, ni podlage za odpravo takšne kršitve na pritožbeni obravnavi in je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Kadar eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, je pravni posel ničen (54. člena ZZZDR). Ko razpolaga s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo, pa je pravni posel izpodbojen.

Izbrisna tožba, s katero se izrecno ne terja izbris nezakonite vknjižbe, temveč je to vsebovano v vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je sklepčna. Če tožnik zahteva tudi ugotovitev ničnosti pogodbe namesto njene razveljavitve, na utemeljenost zahtevka to ne vpliva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek 1. na ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 1.10.2004, s katero je prvotožena stranka podarila drugotoženi stranki ¼ parc. štev. 472/7, vpisane pri vl. štev. 326, k.o. ... nična in ne ustvarja pravnih posledic, 2. da je drugotožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini, parc. štev. 472/7, vl. štev. 326, k.o. ... vzpostavilo prejšnje lastninsko stanje, torej vknjižba lastninske pravice na ime prvotoženke do 1/4, v 15 dneh pod izvršbo, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, tako da bo prvotoženka lastnica nepremičnin, parc. štev. 472/7, vl. štev. 326, k.o. ... do celote in 4. za plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki 1.997,64 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se sodišče v zvezi z obrazložitvijo, da naj bi bili posli enega zakonca ob zemljiškoknjižnem stanju, ko je kot lastnik vpisan samo eden od zakoncev, izpodbojni in ne nični. Ni se opredelilo do določenih dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka kot tožbeno podlago zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč trdila, da je prvotoženka sklenila darilno pogodbo z drugotoženko v času, ko je med njo in tožnikom prihajalo do trenj in z očitnim namenom, da mu odtegne pripadajoči delež na skupnem premoženju, kar je vedela tudi obdarjenka, torej drugotoženka. Tožnik je pri tem zatrjeval, da je namen prvotoženke izigravanje prisilnih predpisov, saj je izkoristila zemljiškoknjižno stanje, ko je bila kot edini lastnik vknjižena pri nepremičnini, ki je predmet izpodbijane darilne pogodbe. Ves čas je torej zatrjeval, da je bil nagib prvotoženke nedopusten, zaradi česar bi morala biti pogodba ugotovljena za nično: nedopustnost kavze je namreč razlog za ničnost posla (39/4 OZ). Sodišče bi moralo v tem delu pravo uporabiti po uradni dolžnosti. Relevantno je, da je bila darilna pogodba sklenjena v družinskem krogu, kjer je možnost zlorab in s tem povezanih nedopustnih prenosov lastninske pravice še večja. Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 153/99, z dne 20.10.1999 ter na sodbo istega sodišča opr. štev. II Ips 57/2000, z dne 5.7.2001. Ker se sodišče z zahtevkom na ničnost pogodbe ni ukvarjalo, pa tudi niso bila ugotovljena vsa dejstva in niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe pa obsega tudi zahtevek za njeno razveljavitev, pri čemer se pritožnik sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. Cp 317/2000, z dne 17.1.2001 in II Cp 985/99, z dne 6.12.2000 in Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/93, z dne 17.2.1994. Sodišče bi se zato moralo tudi vsebinsko ukvarjati z zadevo in je zato njegova obrazložitev pomanjkljiva.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe, sklenjene med toženkama in na izstavitev zemljiškoknjižne listine na dveh dejanskih in pravnih podlagah. Razen tega, da se je skliceval na protizakonito prvotoženkino razpolaganje z nepremičnino, ki predstavlja njuno skupno premoženje, je že v tožbi tožbena zahtevka utemeljeval tudi s trditvami: “... da je prvotoženka sklenila darilno pogodbo v času, ko je med tožnikom in njo prihajalo že do trenj in z očitnim namenom, da mu odtegne pripadajoči delež, kar je vedela tudi obdarjenka, to je drugotoženka. Namen prvotoženke, da izigra prisilne predpise (ZZZDR), ki zagotavljajo varstvo pravic, je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Pri tem dokazovanje dobre vere drugotoženke (na mestu tožnik poudarja, da drugotožena ni bila v dobri veri) za odločitev o veljavnosti darilne pogodbe nima pomena, saj po tretjem odstavku 40. člena oz. pri darilni pogodbi, ki je neodplačen pravni posel, pogodba nična tudi tedaj, ko obdarjenec ni vedel za nedopustni nagib sopogodbenika. Glede na takšno stanje in dejstvo, da tožnik daritve ni odobril, je tožnikov zahtevek po ničnosti sporne darilne pogodbe utemeljen. Sporna darilna pogodba je brez učinka. To pa pomeni, da je drugotoženka brez pravne podlage vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica nepremičnine parc. štev. 472/7, vl. štev. 326, k.o. ... do 1/4. Zato mora izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno listino....“. Ta obširen dejstveni tožbeni substrat je torej ne le zadosti substanciran, temveč je tudi pravno ustrezno podkrepljen s citiranjem ustrezne zakonske določbe 3. odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je neodplačna pogodba, pri kateri je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, nična celo tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika. Ker torej sodišče prve stopnje ni presojalo predmetnih tožbenih zahtevkov na tej uveljavljani dejanski in pravni podlagi tožbe, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima prav nobenega razloga glede pravno odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti.

Pritožba je torej utemeljena, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da bi v primeru, če bi samo razpisalo pritožbeno obravnavo in nato odločilo, izvedlo celotni dokazni postopek in prvič ocenilo trditve in izvedlo ter presodilo dokaze tudi v luči te prezrte tožbene podlage oz. se glede navedenega samostojnega tožbenega temelja ukvarjalo s celotnim procesnim gradivom, kolikor se ta nanaša na sporen obstoj nedopustnega nagiba za sklenitev predmetne darilne pogodbe, pri čemer je v izpodbijani sodbi izostala tudi presoja ostalega pomembnega spornega dejanskega temelja tožba ali je prvotoženka nezakonito odtujila res del skupnega premoženja in ne morda - pravno dopustno svoje posebno premoženje (glej še razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe, ki se dotikajo presoje tožbenih zahtevkov, kolikor so bili ti zavrnjeni zaradi zmotno ugotovljene nesklepčnosti tožbe). Torej se ne bi ukvarjalo zgolj s posamičnimi trditvami oziroma posamičnimi dokazi sicer že na prvi stopnji obravnavane dejansko-pravne podlage tožbe. S takšnim presežkom pritožbenega obravnavanja pa bi pravdnim strankam kršilo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (do dvostopenjskega obravnavanja tožbe oziroma utemeljenosti tožbenega zahtevka) (1), razen tega pa gre tudi za eno najhujših kršitev določb pravdnega postopka, ki sploh onemogoča pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe, ker je v tem delu dejansko in pravno ni. Takšne neobstoječe prvostopne sodne odločbe pa pritožbeno sodišče s svojo odločbo, ki bi sledila opravljeni pritožbeni obravnavi, ne sme nadomestiti. Zato se je pri odločanju o pritožbi oprlo na določbo 1. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče ne more odpraviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka upoštevaje njeno naravo, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kar pa zadeva drugi sklop pritožbenih očitkov, ko tožnik trdi, da zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe obsega tudi zahtevek za njeno razveljavitev, pri čemer se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. Cp 317/2000, z dne 17.1.2001 in II Cp 985/99, z dne 6.12.2000 in Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/93, z dne 17.2.1994, pa je treba odgovoriti, da je po drugi strani na podlagi ustaljene sodne prakse utrjeno stališče, da gre v primerih kot je tudi sporni, ko eden od (bivših) zakoncev toži drugega zakonca, ki je pred delitvijo razpolagal s posamezno stvarjo (stvarmi) iz skupnega premoženja, za izpodbojen in ne ničen pravni posel in je zato potrebno uveljavljati izpodbojni tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe, in ne tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti celotnega pravnega posla. Ničen je posel, ko gre za razpolaganje enega od zakoncev brez soglasja drugega zakonca z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (glej določbo 54. člena ZZZDR, pravilno uporabljeno v razlogih izpodbijane sodbe), na pa ko gre za razpolaganje s posamezno stvarjo ali delom stvari iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo. V tem primeru lahko prizadeti zakonec izpodbija pravni posel, če meni, da je s tem prizadeta njegova pravica oz. pravni interes v prekluzivnih zakonskih rokih, sicer pa ta zaradi varnosti pravnega prometa ostane v veljavi, pri čemer je v vsakem primeru varovana dobrovernost vknjiženega pridobitelja (2). Zato je pravilno izpodbijano prvostopno pravno stališče, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti nesklepčen, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne more veljati za oblikovalni zahtevek iz izbrisnega dela tožbe, ko tožnik terja vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se bo na ime prvotoženke vknjižila nazaj lastninska pravica do podarjenega ¼-tinskega solastnega deleža. Takšen oblikovalni zahtevek pa je lahko načelno tako posledica ničnosti kot tudi izpodbojnosti pogodbe ter ga je mogoče uveljavljati tako pri uveljavljanju ničnosti kot tudi izpodbojnosti pogodbe. Zato pritožbeno sodišče ne more za sedaj pritrditi izpodbijanim razlogom, da vsaj ta tožbeni zahtevek ni sklepčen oziroma, da tožnik zanj ni legitimiran (3). Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev tudi na materialnopravno zmotno izhodišče, da tožba v tem delu niti ni sklepčna in se zato posledično ni ukvarjalo z nobenimi drugimi ugovori toženih strank zoper ta tožbeni zahtevek, kolikor ta temelji na trditvah o nezakonitem razpolaganju z delom nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje tožnika in prvotoženke (med drugim tudi o tem, da predmetni solastni delež nepremičnine niti ne predstavlja skupnega premoženja). Zato je ostalo v izpodbijani sodbi dejansko stanje praktično glede vseh spornih pravno pomembnih dejstev nepopolno ugotovljeno. To pa je terjalo ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe v omenjenem delu tudi še iz teh nanizanih razlogov (člen 355 ZPP) (4).

Posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku v smislu določbe 1. odstavka 362. člena ZPP glede na gornje izčrpne razloge te pritožbene odločbe niso bili potrebni.

(1) Glej o tem tudi v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, stran 46 in 47; Založba Uradni list RS, Ljubljana 2008: Avtor uvodnih pojasnil meni, da pride pritožbena obravnava v poštev, ko je potrebno ugotavljati le posamična dejstva in ponoviti ali izvajati le posamične oziroma določene dokaze, oziroma prvič obravnavati le del procesnega gradiva in torej ne, ko je povsem prezrta samostojna in kompleksna dejstveno-pravna podlaga tožbe. Podobno tudi Jan Zobec v „Reforma pritožbenega postopka, v zborniku: Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2007, strani 49-51. (2) Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 544/92, z dne 25.2.1993, II Ips 198/93, z dne 8.12.1993, II Ips 283/93, z dne 17.2.1994, II Ips 200/99, z dne 25.11.1999, II Ips 406/2001, z dne 21.3.2002 in II Ips 497/2006, z dne 17.4.2009. (3) Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da se tožbeni zahtevek ne bi smel glasiti tudi na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Po določbi 1. odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) se mora namreč zahtevek iz izbrisne tožbe glasiti na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Vendar pa formulacija v tožnikovem zahtevku „da bo sicer takšno listino nadomestila sodba“ implicite vsebuje zahtevo po vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja direktno na podlagi sodbe, sama formulacija zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pa evidentno ustreza zakonski zahtevi. Gre torej le za zakonsko nepredviden presežek tožbenega izreka po eni strani, ki terja njegovo zavrnitev v tem delu, oziroma za nepreciznost pri formulaciji izbrisnega zahtevka po drugi strani, ker manjka ugotovitveni (oblikovalni) del – na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (oz. izbris materialnopravno nezakonite vknjižbe), ob siceršnjem obstoju bistvenega – osrednjega oblikovalnega dela – na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vpis lastninske pravice nazaj na prvotoženko na podlagi sodbe, ki implicira nujno izbris nezakonite vknjižbe), ne pa za njegovo absolutno nesklepčnost oziroma celotno neutemeljenost. Takšno zgolj v manj bistvenem delu tožbenega izreka neprecizno tožbo pa lahko tožnik po stališču pritožbenega sodišča lahko vsak čas popravi.

(4) Tudi v tem delu je upoštevaje, da v izpodbijani sodbi manjka dokazna ocena praktično celotnega spornega dejstvenega substrata, tudi kolikor se nanaša na to drugo zatrjevano pravno podlago, pritožbeno sodišče glede že na zgoraj pojasnjeno uporabilo izjemno možnost, da ne opravi pritožbene obravnave temveč sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.