Jedro

Glede na ugotovitev, da gre v zadevi za nelegalno gradnjo, se sodišču do ugovorov, da se v objektu ne opravlja gostinska dejavnost, ni treba opredeljevati, saj tudi če bi bili utemeljeni, to ne bi vplivalo na odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnici izrekel ukrep zaradi nelegalne gradnje dvojnega lesenega kozolca (toplarja), tlorisnih dimenzij cca. 10m x 15m, maksimalne višine cca. 9,5 m, ki je postavljen na južnem delu zemljišča s parc. št. 339/3 k.o. ... S 1. in 2. točko izreka ji je odredil ustavitev gradnje navedenega objekta in njegovo odstranitev do 20. 10. 2017, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali prisilitvijo. Izrekel ji je tudi ukrepe iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka), odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica investitorica gradnje predmetnega objekta. Tožnica je sicer pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo kozolca toplarja tlorisnih dimenzij 8 m x 12 m, strehe 10 m x 15 m in višine 6 m. Ker gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v skladu s četrtim odstavkom 74č. člena ZGO-1 ni mogoče spremeniti, gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo objekta kot celote, zato tožnici izreka ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Ugotavlja še, da se navedeni objekt uporablja v gostinske namene.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Med drugim pojasnjuje, zakaj meni, da gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo. Kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da bi bilo treba imenovati izvedenca gradbene stroke, ki bi dokazal, da se lahko doseže uskladitev objekta z gradbenim dovoljenjem in se sklicuje na strokovno usposobljenost inšpektorja, da ugotovi, na kakšen način je mogoče gradnjo uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Zato imenovanje izvedenca ni potrebno. Pojasnjuje, zakaj navedenega objekta ni mogoče šteti za nezahtevni objekt, za kakršnega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ter se sklicuje tudi na 8. člen ZGO-1, 5. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, v nadaljevanju Uredba) in 18. točko Priloge 2 Uredbe. Dodaja še, da je inšpekcijski postopek samostojen postopek in da inšpekcijska odločba nima vpliva na z izdanim gradbenim dovoljenjem dovoljeno gradnjo nezahtevnega objekta.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v zadevi sporno, ali gre za nelegalno ali neskladno gradnjo. Ne strinja se z nosilnima argumentoma prvostopenjskega organa, da predmetnega objekta ni mogoče šteti med kmetijske objekte, ker se v njem opravlja gostinska dejavnost, in da objekta brez njegove popolne odstranitve in ponovne postavitve ni mogoče uskladiti s pridobljenim gradbenim dovoljenjem, ker je bistveno prevelik in previsok. Pojasnjuje, zakaj meni, da gre pri obravnavanem primeru za pomožen kmetijski objekt in zakaj je dimenzijska uskladitev toplarja mogoča in dejansko tehnično izvedljiva brez škode za njegovo bistvo. Predlagala je zaslišanje priče A.A. in dokaz z izvedencem gradbene in lesarske stroke, ki jih toženka ni obravnavala kot dokazne predloge, s čimer sta bili kršeni pravici do obravnavanja in enakega varstva pravic. Meni, da je arbitrarno in za pravno državo nevarno stališče, da ker ima inšpektor ustrezno strokovno izobrazbo za ugotovitev, na kakšen način je mogoče uskladiti gradnjo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, tožbi pa prilaga tudi stroškovnik.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni sporno, da za postavitev dvojnega kozolca neprerekanih dimenzij 10 m x 15 m, pokritega s simetrično dvokapno streho dimenzij 12m x 18m, maksimalne višine 9,50 m, tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga morala. Glede na določbo 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, kar ima za posledico izpodbijane inšpekcijske ukrepe, izrečene na podlagi 152. in 158. člena ZGO-1. Sodišče se zato strinja z razlogi upravnih organov obeh stopenj, s katerimi sta utemeljila, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo toplarja, in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja:

8. Tožnici je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt - toplar, vendar je zgrajeni objekt bistveno drugačen, in sicer tako glede tlorisnih dimenzij, kot glede višine. V tem primeru že zaradi presežene površine ne gre več za nezahtevni objekt po Uredbi, po kateri je nezahteven pomožni, kmetijsko-gozdarski objekt tudi dvojni kozolec površine do 150 m2. Pri tem sodišče opozarja še na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Kamnik (Uradni list RS št. 86/2015, v nadaljevanju OPN), ki v Prilogi 1, kjer so našteti dopustni nezahtevni in enostavni objekti, ki jih je dopustno graditi po posameznih rabah, v točki 18 stavbe, ki spadajo med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, omejuje tako po površini (največ 150 m2), kot tudi po višini (največ 6 m). V obravnavnem primeru ni sporno, da predmetni objekt navedene dimenzije presega.

9. Ker je bil zgrajen večji in zato glede na zahtevnost gradnje tudi druge vrste objekt, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje po postopku, predvidenem v ZGO-1 za te vrste objektov, ni mogoče govoriti le o neskladni gradnji objekta, ampak o gradnji, za katero tožnik ni imel gradbenega dovoljenja. Upoštevati je namreč treba, da ZGO-1 v členih 74.a do 74.č predvideva poenostavljen postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Med drugim zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v tem primeru ni treba priložiti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot je to določeno v 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 za ostale vrste objektov, ampak ji mora biti po prvem odstavku 74. a člena ZGO-1 priložen le prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč in značilne prereze ter oblikovanje objekta in terena. Zato je razumljivo, da je v četrtem odstavku 74.č člena izrecno določeno, da gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti, kar pomeni, da za tak objekt tudi ne more biti izrečen inšpekcijski ukrep iz 153. člena ZGO-1, to je inšpekcijski ukrep pri neskladni gradnji, saj se glasi na ustavitev gradnje oziroma prepoved uporabe objekta ali njegovega dela, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za neskladno, in ne za nelegalno gradnjo, je zato neutemeljen.

10. Glede na ugotovitev, da gre v zadevi za nelegalno gradnjo, se sodišču do ugovorov, da se v objektu ne opravlja gostinska dejavnost, ni treba opredeljevati, saj tudi če bi bili utemeljeni, to ne bi vplivalo na odločitev. Ker ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, temelji na dimenzijah objekta, ki niso sporne, in uporabi predpisov, tudi po presoji sodišča toženki ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem priče oz. postavitvijo izvedenca ustrezne stoke, ki bi dokazovala, da je mogoča uskladitev obravnavanega objekta s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje glede dimenzij objekta, ki ni sporno, in glede na stališča sodišča glede uporabe prava, niti ni pomembna ugotovitev, ali je mogoče postavljeni objekt uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Toženka zato z neizvedbo v pritožbenem postopku predlaganih dokazov ni kršila tožnikove pravice do obravnavanja in enakega varstva pravic, čeprav se sodišče strinja, da je utemeljitev drugostopenjskega organa, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, skopa.

11. Iz istih razlogov navedenih dokazov ne bo izvedlo niti sodišče. Sicer pa tožnik ne navaja, da bi izvedbo navedenih dokazov predlagal že pred izdajo izpodbijane odločbe. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se lahko v pritožbi navaja nove dokaze le, če pritožnik upravičeno izkaže, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Sodišče še pripominja, da je smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov iz 152. in 153. člena ZGO-1 doseči legalno stanje, to pa je stanje, ki ustreza pogojem iz gradbenega dovoljenja, kadar je to izdano. Zato izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1 investitorju ne preprečuje, da za zgrajen objekt pridobi gradbeno dovoljenje oziroma da ga uskladi s pogoji iz gradbenega dovoljenja. V tem primeru ne bo šlo več za nelegalno gradnjo, kar bo lahko razlog za ustavitev izvršbe.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno (zaslišanje priče in postavitev izvedenca), oziroma gre listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni (fotografije, izpiski). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.