Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob ugotavljanju deleža na skupnem premoženju sodišče upošteva prispevke obeh zakoncev, ki so plod dela v času trajanja zakonske zveze ter upošteva tudi vse okoliščine po 2. odst. 59. čl. ZZZDR.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nepremičnina pri vl.št. 477 k.o.... parc. št. 59/1 hiša 73 m2, dvorišče 254 m2 in njiva 1003 m2, skupno premoženje G. R. in G. R., ustvarjena v času trajanja zakonske zveze in da znaša delež R. G. eno nerazdelno četrtino. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo ter še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter predlaga, naj sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču očita pomankljivo dokazno oceno ter izpostavlja, da ni razvidno s čim naj bi toženec dokazal, da je njegov delež pri pridobivanju skupnega premoženja večji. Iz sodbe dalje tudi ni mogoče ugotoviti, na osnovi česa sodišče zaključuje, da je bila toženčeva skrb za Z. T. večja kot tožničina. Enak očitek pritožnik naslavlja sodišču tudi v zvezi s toženčevim posebnim premoženjem, ki naj bi ga vložil v adaptacijo hiše. Pritožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, ki bi jih v skladu z 2. odstavkom 59. člena ZZZDR moralo ter primeroma izpostavlja pomoč, ki jo zakonec nudi drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del ter skrb za ohranitev premoženja. Glede na to, da je tožnica med postopkom umrla in ni mogla odgovoriti na toženčeve navedbe, bi moralo sodišče vpogledati njeno izpovedbo, ki jo je podala v razveznem postopku pod opr.št. II P 467/95. Nadalje pritožnik napada dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je priče razdelilo v tri skupine (sorodnike toženca, sorodnike tožnice in nevtralne priče), pri čemer pa iz razlogov sodbe ne izhaja, na katere od teh izpovedb je sodišče oprlo svojo odločitev. Tako ni jasno niti to, ali je sodišče upoštevalo tudi pisno izjavo župnika. Kje v "tej razpredelnici prič je najti izpovedi obeh otrok", prav tako ni mogoče ugotoviti. Prav iz njunih izpovedi bi bilo mogoče najbolje ugotoviti razmere v družini. Napačna naj bi bila analiza prič - sorodnikov tožnice. Čustveno obarvane, kot jih označi sodišče, naj bi bile po mnenju pritožbe le v delu, ki se nanaša na ravnanje toženca, ki so ga ocenile kot neprimerno, kar je tudi bilo. Preveliko težo je dalo sodišče pričama K. K. in M. M. Zelo pomembni sta nadalje izpovedbi Š. M. in I. W., ki se jih sodišče ni dotaknilo. Nadalje pritožba izpostavlja, da se je mati ukvarjala tudi z raznimi drugimi deli in da tudi iz izpovedi obeh otrok izhaja, da je bila zelo podjetna. Nadalje se pritožba osredotoča na znesek 80.000 din, ki bi naj ga mati dobila v času trajanja zakonske zveze. Brata tožnice, ki bi lahko o tem izpovedal, doslej ni bilo mogoče dobiti, v ponovljenem postopku pa bi ga bilo prav gotovo mogoče zaslišati. Nazadnje pa pritožba izpostavlja še bolezen hčerke pravdnih strank, ki je bila težak sladkorni bolnik in je potrebovala mnogo nege, ki ji jo je vso nudila mati. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev in razloge sodišča prve stopnje. Uvodoma ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbena graja dokazne ocene pa ni utemeljena. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni poimensko navedlo, na izpovedbe katerih prič je oprlo svojo odločitev, vendar pa jih je tipsko razporedilo v tri skupine. Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče ocenjuje kot sprejemljivo. Odločbo je namreč mogoče kljub takšni metodi uspešno preizkusiti. Razvidno je namreč, da je štelo sodišče prve stopnje dve izmed treh skupin za pristranske, zato je svojo odločitev oprlo na t.i. nevtralne priče, torej tiste, ki so neobremenjene s sorodstvenimi in prijateljskimi vezmi. Na podlagi takšnega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil povsod, razen pri skrbi za skupne otroke, toženčev prispevek neprimerno večji (adaptacija hiše, trajnejši in boljši zaslužek, honorarno delo ter izvrševanje obveznosti iz izročilne pogodbe). Ob navedenem pa se izkaže kot neutemeljeno tako pritožbeno vztrajanje, da je bil prispevek tožnice k skupnemu premoženju enak toženčevemu, kot tudi pritožbena kritika, da bi naj sodišče ne upoštevalo vseh okoliščin, h katerih ugotovitvi jo zavezuje določba 2. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Vsa ostala dejstva in dokaze, ki jih omenja tudi pritožba, je sodišče presojalo v skladu s procesnimi pravili o dokazih in njihovem izvajanju. V skladu z navedenim sodišče ni moglo ugotoviti dejstev, za katere stranke niso zagotovile dokazov (219. in 221a člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je sodišče v tem pritožbenem postopku uporabilo v skladu s 498. členom sedaj veljavnega ZPP). Iz tega razloga seveda sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati brata tožnice, saj pritožnik niti v pritožbi še ni navedel vsega, kar mu nalaga 241. člen ZPP/77 in je izvedba tega dokaza zato nemogoča. Podobno velja glede dokaza z vpogledom v razvezni spis, ki ga ponuja pritožba. Tožeča stranka je namreč tista, ki bi morala ta dokaz predlagati pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storila, ga sodišče ni izvedlo (219. člen ZPP/77). Ker je bilo potrebno v tem pritožbenem postopku uporabiti še določbe ZPP iz leta 1977, je načelno navajanje novot v pritožbi dovoljeno, vendar pa mora pritožnik v skladu s 352. členom , kadar predlaga nove dokaze, navesti, katera dejstva želi z njimi dokazati. Pavšalna navedba, da tožnica zaradi smrti med postopkom ni mogla odgovoriti na navedbe toženca, tega pogoja ne izpolnjuje, zato je po razlagi 1. odstavka 352. člena ZPP/77 s pomočjo argumenta nasprotnega razlogovanja takšen gol dokaz nedovoljen. Na podlagi razpoložljivih dokazov je zato sodišče prve stopnje ugotovilo relevantno dejansko stanje ter se za svojo končno odločitev oprlo na določbo 223. člena ZPP/77 in o deležu na skupnem premoženju odločilo po prostem preudarku. Takšna odločitev je pravilna, saj matematično natančno in numerično izraženo ovrednotenje prispevkov zakoncev pri ustvaritvi skupnega premoženja, z upoštevanjem vseh okoliščin po 59. členu ZZZDR, niti ni mogoče. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje na eni strani in neutemeljenost pritožbenih navedb in ciljev na drugi strani pa še dodatno utrjuje dejstvo, ki ga je prvo sodišče sicer ugotovilo, se je pa nanj pravno oprlo celo v premajhni meri. To je namreč dejstvo, da je v obeh pogodbah med tožencem in pokojno Zoro Triglav močno izražen darilni element, kar še posebej velja za prvo izmed obeh pogodb, s katero je pokojna gospa Triglav na toženca prenesla 1/2 sporne nepremičnine in je tudi naslovljena kot "prepisno dovoljenje in darilna pogodba". Skupno premoženje zakoncev je namreč le tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, kar pomeni da vanj darila niso všteta. Ob tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da je navedeno upoštevalo le v mejah prepovedi po 374. členu ZPP/77, torej zgolj kot dodaten razlog za zavrnitev pritožbenih navedb. Ker je pritožba neutemljena ter niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).