Jedro

Ker se na višino obresti sklicuje vtoževani izpisek odprtih postavk, na splošne pogoje pa tudi vsak priloženi račun, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena s splošnimi pogoji.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da se znesek „41.280,00 EUR“ nadomesti z zneskom „41.250,00 EUR“, za razliko pa se tožbeni zahtevek zavrne; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska v višini 41.280,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 18 % letno od 28. 7. 2012 do prenehanja obveznosti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Opozarja, da je nepravilen in v nasprotju z njenimi navedbami zaključek sodišča prve stopnje, da računom po vsebini ni ugovarjala. V drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2013 je jasno navedla, da razširitvi tožbenega zahtevka nasprotuje, svoje stališče pa je ustrezno utemeljila. Nasprotuje zaključku sodišča glede računov št. 92846369 in št. 92846370, saj storitve, ki so bile s predmetnima računoma zaračunane, ni naročila. Predmetna računa sta bila izdana v nasprotju s poslovno prakso pravdnih strank; izdana sta bila že po zaključku poslovnega sodelovanja (po 1. 8. 2011). Nepravilen je tudi zaključek sodišča v delu, ki se nanaša na račun št. 92845021. Predmetni račun je bil izdan neupravičeno, zgolj za potrebe zadevnega sodnega postopka. Dobropisa ni mogoče izdati v zvezi z računom, ki še ni bil izdan, zato bi bilo treba njen dolg zmanjšati za znesek predmetnega dobropisa. Sodišče prve stopnje se glede dobropisa ni opredelilo, zato je izpodbijana sodba pomanjkljiva – poleg zmotnega oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da seštevek računov, ki jih je sodišče priznalo, ne predstavlja zneska 41.280,00 EUR, temveč znesek 41.250,00 EUR. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved priče K. V. I. v zvezi z nezapadlostjo terjatve, ker obrazec KIDO-3 ni bil podpisan. Priči sta bila poslovanje in vzpostavljena poslovna praksa dobro poznana, zato ni razloga, da sodišče njeni izpovedbi o dogovorjenem odlogu plačila ne bi sledilo. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, ki bi lahko potrdil način poslovanja med pravdnima strankama, pa tudi dogovor o načinu poplačila izdanih računov. Graja odločitev sodišča glede zamudnih obresti in v zvezi s tem izpostavlja izpoved priče K. V. I., ki je bila kot računovodja seznanjena z obstojem in višino zamudnih obresti, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Nepravilen je zaključek sodišča tudi v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. Podrejeno ugovarja ugotovitvam sodišča v delu, ki se nanašajo na usklajenost izpiska odprtih postavk. Sodba je v tem delu v nasprotju z izpovedjo zaslišane priče. Priča namreč ni imela nobenih pooblastil za potrjevanje izpisa odprtih postavk in ni bila pristojna podati natančnih pojasnil. Ker je izpodbijana sodba nepravilna, je nepravilna in nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov sodnega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje ugotovitvam, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje ter obširno pojasnjuje podlago vtoževane terjatve.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeni očitki glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo pri priznanju terjatev, izhajajočih iz računov št. 92846369 in št. 92846370, so neutemeljeni. Računi se ne nanašajo na opravljene storitve, marveč na plačilo licenčnine za programsko opremo, ki je bila nameščena pri opremi v posesti tožene stranke in jo je le-ta tudi uporabljala. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svojo odločitev, terjatev pa ima podlago v prej navedenih računih. Pojasnilo je, da tožena stranka v nadaljevanju postopka tem računom ni več ugovarjala po vsebini, pri čemer pa med pravdnima strankama ni sporno, da je imela v uporabi programsko opremo in igralne avtomate in da je bila oprema vrnjena junija 2012. V tej luči je tudi irelevantno pritožbeno zatrjevanje, da je bilo poslovno sodelovanje med pravdnima strankama zaključeno 1. 8. 2011, saj je imela tožena stranka opremo še vedno v posesti tudi po tem datumu.

7. Očitek pritožnice v zvezi z računom št. 92845021 je neutemeljen. V zvezi z dobropisom je sodišče jasno izpostavilo, da datumi izdaje računov in dobropisov na samo obveznost plačila ne vplivajo. Poleg tega terjatev, ki je bila priznana tožeči stranki, ne temelji na predmetnem računu. Predmetni račun naj bi bil izdan pomotoma; obveznost po računu št. 92544150, s katerim je bila toženi stranki zaračunana licenčnina za obdobje od 1. 7. 2011 do 30. 9. 2011, pa je tožena stranka sama potrdila v dopisu z dne 25. 7. 2012. 8. Zmotna so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved priče K. V. I. glede zapadlosti računov v plačilo. Njeno zaslišanje je sodišče korektno povzelo in ga tudi ustrezno ocenilo. Pojasnilo je razloge, ki so ga vodili k temu, da pričini izpovedbi o izvedbi plačil po prejemu KIDO-3 obrazcev ni sledilo. Izpovedba priče, predlagane s strani tožene stranke, zatrjevanj o odloženem plačilu računov ni izkazala. Pravilno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke g. S. R. Tožena stranka namreč ni podala trditvene podlage o prisotnosti zakonitega zastopnika pri sklepanju ustnega dogovora o odložitvi plačila. V zvezi z ustnim dogovorom je predlagala izključno zaslišanje K. V. I.Glede zakonitega zastopnika g. S. Racmana je tožena stranka navedla, da je bil pooblaščen za potrjevanje obveznosti in plačil družbe; z njegovim zaslišanjem pa je želela dokazovati, da priča K. V. I. ni bila pristojna za potrjevanje izspiska odprtih postavk.

9. V zvezi z obrestnim zahtevkom se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani, ali pa bi ji morali biti znani. Ker se na višino obresti sklicuje vtoževani izpisek odprtih postavk, na splošne pogoje pa tudi vsak priloženi račun, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena s splošnimi pogoji. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da odsotnost posebnega dogovora glede uporabe zakonskih zamudnih obresti izkazujejo prav prej navedene listine. Pritožbeno zatrjevanje, da iz izpovedi priče K. V. I. izhaja, da tožena stranka zamudnih obresti v višini 18 % letno nikoli ni plačevala in so se vselej obračunale le zakonske zamudne obresti, še ne pomeni, da tožeča stranka do vtoževanih obresti ni upravičena. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo razloge za odsotnost posebnega dogovora glede zakonskih zamudnih obresti med pravdnima strankama, zato tudi ni bilo nobene potrebe po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje glede veljavnosti splošnih pogojev, kot izhaja iz točke 18 izpodbijane sodbe.

10. Dejstvo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo računa št. 82544150, spremenila šele s pripravljalno vlogo z dne 20. 8. 2013, na tek zamudnih obresti nima vpliva. Predmetni račun nosi valuto 29. 7. 2011, medtem ko je sodišče prve stopnje priznalo zamudne obresti od 28. 7. 2012 dalje do prenehanja obveznosti. Tožena stranka pa pritožbenega ugovora glede teka zamudnih obresti niti ni ustrezno specificirala.

11. Do podrejenega ugovora glede usklajenosti izpiska odprtih postavk se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj zahtevku ni bilo ugodeno na temelju izpiska odprtih postavk, temveč na podlagi predloženih računov.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno seštelo zneske po računih št. 92544150, št. 92846369 in št. 92846370. Seštevek predmetnih računov predstavlja znesek v višini 41.250,00 EUR in ne 41.280,00 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka zato spremenilo tako, da je znesek 41.280,00 EUR znižalo na 41.250,00 EUR ter za razliko tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da je tožena stranka uspela z minimalnim delom, ji stroški s pritožbo niso bili priznani. Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo tožeči stranki stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, saj ti, glede na vsebino odgovora, za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP