Jedro

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za njeno dovolitev pa je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetnici dne 7.12.2007 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje na podlagi 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). V zadevi naj bi šlo za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kdaj se za določanje vrednosti podržavljenega premoženja uporablja Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), in v katerih primerih Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč uporabljenih za gradnje v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok); prav tako naj bi bila sporna tudi (pravilna) razlaga odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. Izpodbijana odločitev naj bi imela tudi zelo hude posledice za revidenta oziroma pravne naslednike upravičenk, saj naj bi jim bila kratena pravica do vračila nacionaliziranega premoženja v ustrezni višini odškodnine, poseženo pa naj bi bilo tudi v ustavne pravice, določene v 33., 67, 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS).

Tožeči stranki A.A in B.B v odgovoru na revizijo pritrjujeta revizijskim razlogom revidenta.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe iz razlogov navedenih v obrazložitvi svoje odločbe.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2007. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Celje z dne 12.10.2005, ter v 2., 3., 4 in 5. točki izreka odločila, da upravičenkam C.C, A.A., B.B, D.D., za podržavljeno premoženje, in sicer zemljišča s parc. št. 338, 339, 341/1, 341/2 in 344 k.o. ... (v času podržavljenja), pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 1/5 deleža za vsako upravičenko, kar znese za vsako upravičenko 1.716,43 DEM. V 6. in 7. točki izreka je tožena stranka odločila, da mora SOD v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe izročiti skrbnikoma za poseben primer obveznice SOD; v 8. točki izreka pa je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega 1/5 solastniškega deleža nepremičnin upravičenki E.E., ter v 9. točki izreka odločila, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. Tej odločitvi tožene stranke in razlogom je z izpodbijano sodbo pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče. Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za njeno dovolitev pa je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Revizijski pogoj, določen v 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo) ni podan. Po ustaljeni upravno sodni praksi se pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja upošteva stanje premoženja ob podržavljanju (1. odstavek 44. člena ZDen); vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov ter zemljišč, ki so bila uporabljena za gradnjo, pa se v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj podržavljenega zemljišča (3. odstavek 44. člena ZDen). Glede uporabe Navodila oziroma Odloka obstaja obsežna judikatura (gl. npr. sodbe vrhovnega sodišča, št. I Up 1042/2005, I Up 1171/2005, I Up 1018/2005 itd.) zato v obravnavanem primeru ne gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, prav tako tudi ni sporna razlaga odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. Tudi pogoj iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (revizija je dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko) ni izkazan. Pavšalno zatrjevane zelo hude posledice in posegi v ustavne pravice, določene v 14., 22., 33. in 67. členu URS, ne da bi revident navedel subjektivne okoliščine, ki bi pomenile zelo hude posledice (na primer, da je zaradi nevračanja premoženja v zahtevani višini ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje pravnih naslednikov upravičenk ali pa da vrednost izgubljene ali nepriznane pravice presega znesek, določen v 1. alineji 83. člena ZUS-1), ne pomeni dokaza o obstoju tega razloga za dovolitev revizije.

Ker uveljavljani pogoji za dovolitev revizije niso podani, je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo. Glede na to stroške revizijskega postopka trpi revident sam.