Jedro

Tožeča stranka je navajala, da je družba D. brez pravne podlage uporabljala njene prostore in za uporabo ni plačevala ničesar, zaradi česar je tožnica s tožbo zahtevala plačilo uporabnine. Ker je tožeča stranka gospodarska družba, ki nastopa v gospodarskem prometu, v gospodarskem prometu pa se za uporabo tuje stvari plača najemnina, take navedbe zadoščajo za sklepčnost tožbe glede prikrajšanja tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 27.946,29 EUR iz naslova uporabnine, višji zahtevek (glede preostale glavnice v znesku 41.004,71 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti, kolikor jih je tožeča stranka zahtevala od posameznega zenska mesečne uporabnine) pa zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo v plačilo 573,90 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot imetnik poslovnih prostorov v objektu K., aktivno legitimirana za terjatev iz naslova uporabnine za poslovne prostore, ki jih je brez pravnega naslova uporabljala družba D. d.o.o., za obveznosti katere odgovarja tožena stranka. Terjatev za obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe je zastarala, v preostalem delu pa je sodišče uporabnino odmerilo na podlagi cenitve sodnega izvedenca v višini povprečne tržne najemnine.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da je imela družba D. d.o.o. sedež prijavljen na naslovu K. še ne pomeni, da je te prostore tudi uporabljala. Na tem naslovu se namreč nahaja večstanovanjski objekt, izpis iz sodnega registra pa ne izkazuje, v katerem prostoru je bil sedež. Prav tako dejstvo, da je zakoniti zastopnik neka dejstva izvedel od svojih sodelavcev ne more zadoščati za izvedbo zavezujočih zaključkov. Tožnica bi morala ta dejstva izkazati s konkretnejšimi izjavami, predlagati bi morala zaslišanje prič, pa tega ni storila. Nadalje sodišče svojo razsodbo utemeljuje z dejstvom, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke v K. srečal pričo D.S. To se je lahko zgodilo samo po letu 2008, odkar je I.K. zakoniti zastopnik tožeče stranke. V tem obdobju pa ne obstaja nikakršna povezava med D.S. in poslovnim prostorom. Toženec v teh prostorih nikoli ni posloval, obstaja samo nabiralnik, ki pa ne daje podlage za zaključek, da je prostore uporabljal. Sodišče je napačno uporabilo 198. člen OZ, saj tožnica z ničemer ni izkazala svojega prikrajšanja. Toženec je med postopkom pojasnil, da tožnica od njega nikoli ni zahtevala kakršnegakoli plačila in tudi ne ključev. Tožnica ni bila ovirana pri uporabi prostora. Če bi tožena stranka želela poslovni prostor oddajati ali ga kakorkoli uporabljati, bi to lahko storila. Tožnica med postopkom ni zatrjevala toženčevega okoriščanja, niti svojega prikrajšanja. Zgolj trditev, da toženec prostore uporablja po uveljavljenem stališču sodne prakse, ne zadošča. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali med strankama ni bilo soglasja o uporabi prostora, ali je tožnica od toženca zahtevala uporabo prostora, ali je toženec temu nasprotoval. Neživljenjsko bi bilo pričakovati od toženca, da bi tožečo stranko pozival k uporabi. Izpodbijana sodba ne daje odgovora, kdaj naj bi tožnica zahtevala od toženca izročitev prostora.

Glede na vse povedano tožena stranka meni, da je dokazna ocena tako šibka, da ne bi prestala testa sorazmernosti. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je življenjsko logična, celovita in dosledna, sodišče je upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Nasprotno pa pritožba opozarja le na posamezne iz konteksta izvzete ugotovitve sodišča prve stopnje brez upoštevanja ostalih dokazov. Poleg tega pomeni del pritožbenih navedb nedopustno pritožbeno novoto po določbah 337. člena ZPP (na primer v zvezi s trditvami, da je na naslovu K. več poslovnih prostorov). Ni sporno, da je imela družba D. d.o.o. v spornem obdobju sedež prijavljen na naslovu K., v času postopka na prvi stopnji tudi ni bilo sporno, da je bil sedež dejansko prijavljen v prostorih, ki jih je kupila tožeča stranka. Prav tako ni sporno, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana šele med predmetnim postopkom (30.12.2009). Ob povedanem in ob z listinami skladni izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je družba D. d.o.o. prostore uporabljala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka svoje trditve izkazala. Nasprotno pa tožena stranka zgolj s svojo izpovedjo, ki ni podprta z nobenim listinskim dokazom, ni uspela prepričati, da spornih prostorov ni uporabljala.

Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka je navajala, da je družba D. d.o.o. brez pravne podlage uporabljala njene prostore in in za uporabo ni plačevala ničesar, zaradi česar je tožnica s tožbo zahtevala plačilo uporabnine. Ker je tožeča stranka gospodarska družba, ki nastopa v gospodarskem prometu, v gospodarskem prometu pa se za uporabo tuje stvari plača najemnina (1), take navedbe zadoščajo za sklepčnost tožbe glede prikrajšanja tožeče stranke. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na gospodarski promet, temveč na razmerja med razvezanima zakoncema, pri katerih pa je ob odsotnosti gospodarskega namena uporabe potrebno konkretizirano zatrjevati prikrajšanje.

Trditve v pritožbi, da naj tožena stranka ne bi bila ovirana pri uporabi prostora in da naj od toženca ne bi zahtevala izročitve prostora, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Primerjaj odločbo VS RS III Ips 47/2007