Jedro

Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in v II. točki potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Nasprotna udeleženca sama krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za ureditev razmerij med solastniki zavrne (I. točka) in da nasprotna udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se glede odločitve o stroških postopka pritožujeta nasprotna udeleženca (višina priglašenih stroškov znaša 451,72 EUR). Izpostavljata določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ki določa, da v primeru, ko je postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, kar je bilo izpolnjeno tudi v tej zadevi, krijejo stroške ti udeleženci. Predmetni postopek se je vodil zgolj zato, da se del nepremičnine: ID znak: del stavbe ***-179-20 oziroma katastrska občina ***, stavba 179, del stavbe 20 (ID ***) ne bi več vodil kot splošni skupni del stavbe, temveč bi se ta nepremičnina opredelila kot etažna lastnina in se dodelila v last A. A., kateri ima v lasti sosednji nepremičnini. To pa pomeni, da se je predmetni postopek vodil izključno in samo v interesu navedenega predlagatelja. Nasprotna udeleženca tudi v primeru ugoditve predlogu ne bi prejela nobene koristi, temveč bi bil obogaten samo predlagatelj A. A.. Ostali predlagatelji pa so v zameno za podporo predlagatelju očitno predhodno neodplačno pridobili določene koristi, to je dodatne površine nepremičnine. Materialno pravo je tako bilo napačno uporabljeno. Odločitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v 12. točki obrazložitve navaja, da v tovrstnih postopkih ne gre za to, kdo bo uspel in kdo propadel, temveč je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih razmerij. Kljub temu, da je izpostavilo interes udeležencev, pa nato stroškovne odločitve ni oprlo na, v tej zvezi uzakonjeno zakonsko normo, to je peti odstavek 40. člena ZNP-1 (kriterij krivde ali naključja). Poleg tega sodišče tudi ni upoštevalo določbe 153. člena ZNP-1. Predlagatelji so s svojim zahtevkom v celoti propadli, uveljavljali so zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Čeprav sta nasprotna udeleženca to izpostavila že v odgovoru na predlog, pa so predlagatelji pri zahtevku še naprej vztrajali. Predlagatelji so stroške povzročili po svoji krivdi oziroma po naključju, ki se je njim primerilo. Ob stališču, ki ga je sprejelo sodišče, bi lahko prihajalo do neomejenih zlorab v pravnem sistemu. Nasprotna udeleženca sta bila v postopek prisiljena, pa tudi sicer z ugoditvijo zahtevku ne bi nič pridobila. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlagateljem naloži povračilo njunih stroškov, podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje in predlagateljem naloži povračilo pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi z 42. členom ZNP-1, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, prav tako ni podana izpostavljena kršitev 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP1, ker naj bi bile v odločitvi sodišča prve stopnje nasprotja, v smislu, da naj bi v 12. točki izpostavljalo interes udeležencev, stroškovne odločitve pa nato nanj ni oprlo. Sodišče prve stopnje je namreč glede stroškovne odločitve pojasnilo zgolj naravo nepravdnega postopka, v katerem je odločilen interes udeležencev postopka in ne, katera stranka bo v postopku uspela.

7.Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A..

8.Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka in ne določbe tretjega odstavka navedenega člena, da v primeru, če je nepravdni postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, krijejo stroške ti udeleženci, saj je bil glede na pojasnjeno, predlog vložen v interesu vseh solastnikov skupnih delov nepremičnine v etažni lastnini.2 Poleg tega pa so predlog skupaj z A. A. vložili tudi drugi etažni lastniki, ki pa z ugoditvijo predlogu ne bi pridobili nobenega skupnega dela, bi pa se na novo glede na spremenjen skupni del spremenili solastniški deleži na skupnih delih nepremičnine. Navedbe pritožnikov, da so ostali predlagatelji podprli A. A. v zameno za "predhodno neodplačno pridobljene koristi", pa so popolnoma irelevantne za stroškovno odločitev.

9.Neutemeljeno se nasprotna udeleženca v pritožbi zavzemata tudi za odločitev o stroških postopka po krivdnem načelu, oziroma, da bi sodišče moralo pri odločanju o stroških postopka upoštevati tudi peti odstavek 40. člena ZNP-1. Ta določa, da mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Nasprotna udeleženca sicer prikazujeta vztrajanje predlagateljev pri predlogu (kljub opozorilu o domnevni pravnomočnosti) kot krivdno ravnanje ali zlorabo procesnih pravic, vendar pa uveljavljanje sodnega varstva in vztrajanje pri vloženem predlogu ne pomenita avtomatično krivdnega povzročanja stroškov ali zlorabe postopka, četudi je bil predlog na koncu zavrnjen.3 Vprašanje obstoja pravnomočno razsojene zadeve je kompleksno pravno vprašanje, o katerem odloča izključno sodišče, ne pa stranke med seboj z opozorili. Ker je sodišče o predlogu odločalo vsebinsko (ga zavrnilo) in ga ni zavrglo zaradi pravnomočno razsojene zadeve, je očitno, da predlog ni bil vložen šikanozno ali z namenom zlorabe. Predlagatelji so izkoristili procesno možnost ureditve razmerij, neuspeh s predlogom pa po ZNP-1 ne predstavlja "krivde" ali "naključja", ki bi opravičevalo prevalitev odvetniških stroškov nasprotnih udeležencev na predlagatelje.

10.Nasprotna udeleženca v pritožbi napačno interpretirata tudi določbo 153. člena ZNP-1. Ta se nahaja v poglavju o ureditvi razmerij med solastniki in določa, da se skupni stroški (npr. stroški izvedenca, geometra) delijo sorazmerno s solastniškimi deleži. Ta člen ne ureja vprašanja posebnih stroškov (npr. stroškov za odvetnika, ki sta jih imela nasprotna udeleženca), temveč le dolžnost kritja skupnih stroškov. Za posebne stroške (stroške zastopanja) se v celoti uporablja splošno pravilo iz prvega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določa, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške. Zakonodajalec s 153. členom ZNP-1 ni želel uvesti načela uspeha za odvetniške stroške, temveč je le natančneje uredil porazdelitev nujnih skupnih stroškov postopka.

11.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 pritožbo nasprotnih udeležencev kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in na prvem odstavku 40. člena ZNP-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Kot je bilo že pojasnjeno, v zvezi s postopkom za ureditev razmerij med solastniki zakon ne predpisuje drugačne porazdelitve stroškov posameznega udeleženca (le za skupne stroške je ureditev specialna).

-------------------------------

1Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

2VSL I Cp 1844/2022 z dne 23. 2. 2023: "Ureditev razmerij med etažnimi lastniki je v interesu vseh udeležencev, saj se v tem postopku pri stavbah z več posameznimi deli v skladu s konceptom etažne lastnine usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem.".

3Podobno tudi VSL III Cp 215/2025 z dne 7. 3. 2025.