Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka kot vrednost spornega predmeta pravilno upoštevalo 20 mesečnih razlik v plači v določeni višini, saj je tožeča stranka za potrebe odmere nagrade za zastopanje izračun omejila na vsoto 20 bruto razlik, kar ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 57,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve o stroških postopka in odmero nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka sama označila v tožbi. Navaja, da sklep v izpodbijanem delu niti ni obrazložen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ni jasno, zakaj oziroma na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za postopek v določeni višini. Tožena stranka je v svojem soglasju k umiku podala tudi ugovor glede priglašenih stroškov. Glede tega se sodišče ni v ničemer opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ponovno izpostavlja vrednost spornega predmeta, ki izhaja iz tožbenega zahtevka, tako da bi moralo sodišče odmeriti nagrado glede na takšen tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je sama izrecno določila vrednost spornega predmeta (na prvi strani), prav tako je v tožbi priglasila do tedaj nastale stroške, katerih vrednosti ne more spreminjati za nazaj. Sodišče ni izvedlo postopka po ZPP za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ki ga je potrebno izpeljati v primerih navedbe očitno previsoke ali prenizke vrednosti spornega predmeta. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Četudi bi sodišče prve stopnje zagrešilo posamezne napake oziroma jih je zagrešilo, pa te niso bistvene in ne bi pripeljale do bistveno drugačne sodne odločbe. Tožena stranka v pritožbi tudi nedopustno navaja nova dejstva, ki jih sodišče ne sme upoštevati. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, še zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je lahko preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov. Obrazložitev glede odmere stroškov je sicer res dokaj skopa, vendar pravilna.

Absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja navedeno bistveno kršitev. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede višine priglašenih stroškov, ki jih je le-ta podala v svojem soglasju k umiku in v ugovoru glede priglašenih stroškov, ni v ničemer moglo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške odmerilo v skladu z določili ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT).

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za odločitev o priglašenih stroških upoštevati vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v uvodu tožbe (in od katere je sprva tudi priglasila nagrado za postopek), saj je iz tožbenega zahtevka evidentno, da se nanaša na prikrajšanje za daljše obdobje od 1. oktobra 2010 dalje in zajema ob vložitvi tožbe še nedospele – bodoče terjatve. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Zahtevo za povračilo stroškov zastopanja lahko stranka, čeprav jo je že podala v tožbi (oz. v odgovoru na tožbo ali v drugi vlogi), do konca postopka na prvi stopnji spremeni, kar je tožeča stranka tudi storila v pisni vlogi – umiku tožbe z zahtevo za povračilo stroškov (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP).

Pri odmeri stroškov je kot vrednost spornega predmeta pravilno upoštevalo 20 mesečnih razlik v plači v višini 24,73 EUR, saj je tožeča stranka za potrebe odmere nagrade za zastopanje izračun omejila na zamudne obresti razlik (pravilno na vsoto 20 bruto razlik), kar ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno priznalo nagrado za postopek v znesku 39,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 7,80 EUR (20 % nagrade), to je skupaj z 22 % davka na dodano vrednost 57,10 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Stroški so odmerjeni v skladu z določbami ZOdvT (tar. št. 3100, 6002) in 155. členom ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroške odgovora krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).