Jedro

Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Oblikovanje tožbenega zahtevka je pri konfesorni tožbi odvisno od vsebine služnosti in vznemirjanja v posameznem primeru. Zaenkrat tožnika ne zahtevata ne odstranitve posameznih predmetov ne odstranitve nasutja zemlje. Zgolj z opustitvenim zahtevkom iz točke I izreka ali prepovednim zahtevkom iz točke II izreka pa želenega cilja ne moreta doseči, razen če izkažeta, da so npr. določeni predmeti bili nastavljeni, pa so bili v času spora že odstranjeni. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tožnika zato najprej v skladu z določbo 108. člena ZPP pozove, da jasno opredelita, kateri predmeti so bili postavljeni ali so še postavljeni na služnostni poti ali ob njej, kje so postavljeni (z opredelitvijo lokacije) in ali preprečujejo ali bistveno otežujejo izvrševanje vsebine služnostne pravice, na kakšen način in na katerem delu poti. V tem obsegu je tožbeni zahtevek nedoločen in bo sodišče tožnika moralo pozvati k njegovi popravi (180. člen ZPP).

Konfesorno tožbo (tožba za varstvo obstoječe služnosti) se lahko naperi proti vsakomur, ki protipravno moti izvrševanje služnosti. To je lahko lastnik služečega zemljišča ali tretja oseba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnikov na nepremičnini parcela št. 209/1 k.o. ... v nasprotju z zemljiškoknjižno vknjiženo služnostno pravico hoje in vožnje na vzhodnem delu parcele v širini cca. 3 metre, predvsem z nastavljanjem različnih predmetov in navažanjem zemlje ter posledično krčenjem na traso te služnostne poti, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Tožencu je tudi v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način posegati v služnostno pravico tožnikov na parceli št. 209/1 k.o. ..., da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 1.578,97 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sprejeta odločitev vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in tudi med seboj v nasprotju, prav tako pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi zapisniki in prepisi. Izrek sodbe je nesklepčen in neizvršljiv. Nanaša se na opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico tožnikov na celotni trasi služnostne poti, trditvena podlaga tožnikov pa je pretendirala na domnevno oviranje zgolj na določenih delih služnostne poti. Dokazni postopek sploh ni izkazal, da bi dejansko na kateremkoli delu trase služnostne poti prihajalo do protipravnega vznemirjanja, še najmanj z nastavljanjem različnih predmetov, navažanjem zemlje in posledično krčenjem na traso služnostne poti. Dokazni postopek je pokazal, da se kakršnakoli ravnanja, ki naj bi predstavljala vznemirjanje, očitno odvijajo izven trase služnostne poti. Oba tožnika sta izpovedala, da se vznemirjanje ne dogaja na cesti, temveč ob cesti. V sodbi pa se pojavlja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede izpovedbe zaslišanih tožnikov in med zapisnikom oziroma prepisom zaslišanja tožnikov. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je na ogledu na kraju samem 11.7.2022 ugotovilo, da na trasi služeče poti na asfaltnem in makadamskem delu ni naloženih nobenih stvari. Prvi tožnik je ob ogledu na kraju samem izrecno izpostavil, da ga beli stebriček ne moti, sodišče pa le tega šteje kot del protipravnega vznemirjanja oziroma izpostavlja, da naj bi bel stebriček ožil cesto, kar je zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Prihaja do nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisniku o izvedbi dokaza – ogleda na kraju samem in med samim zapisnikom o ogledu. Sodišče je ugotovilo, da robniki pred škarpo ne predstavljajo protipravnega vznemirjanja služnostne pravice, česar pa nato sodišče ni upoštevalo v izreku svoje odločitve, zato je podana kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče kot odločilno dejstvo izpostavlja brežino, ki naj bi potekala po celotnem vzhodnem delu in naj bi bila višja od nivoja ceste, zaradi česar naj bi bila neprevozna. Iz trditvene podlage tožnikov pa vznemirjanje služnostne pravice iz naslova obstoječe brežine ne izhaja, zato je sodišče s sprejeto odločitvijo tudi prekoračilo trditveno podlago tožnikov, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Sodišče v razlogih sodbe brežino zmotno v celoti označi kot neprevozno, ker naj bi bila v celotnem delu višja od nivoja ceste, na ogledu na kraju samem pa je ugotovilo, da višina brežine meri približno od 0 do 22 cm, kar pomeni, da je dejansko brežina na določenih mestih lahko prevozna. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tudi v delu, kjer zaključi, da vznemirjanje služnostne pravice predstavlja tudi skala, ki jo je postavil sosed A. A. tako, da stoji tudi na cesti oziroma parceli v lasti toženca in ovira promet. Sodišče zaključuje, da bi za odstranitev skale kot lastnik služečega zemljišča moral poskrbeti toženec, teh očitkov pa niti trditvena podlaga niti tožbeni zahtevek ne vsebuje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s sprejemom zaključka, da naj bi bil prehod z večjimi vozili predvsem po cesti v delu med betonsko ograjo in tlakovanim dvoriščem tožnikov praktično nemogoč brez da vozilo zapelje po tlakovanem dvorišču. Toženec je v spis predložil fotografijo, ki nedvoumno dokazuje, da po trasi služnostne poti lahko dostopa tudi večje tovorno vozilo za praznjenje greznice, to so potrdile tudi priče. Sprejeta odločitev predstavlja tudi odstop od stališča sodne prakse, ki je izreklo, da izven meja v pravnomočni sodbi opisane služnosti tožeča stranka nima stvarnopravnega varstva služnosti. Nedopustni poseg v služnost poti tudi ne predstavlja postavitev objekta zunaj širine služnostne poti, ki povzroča nelagodje voznikom. Prvi tožnik je na vprašanje pooblaščenke toženca, da trasa služnostne poti že ob nastanku v letu 2011 ni merila tri metre, odgovoril pritrdilno, da seveda ne, zato se pa zdaj dajemo. V letu 2011 je bila služnost ustanovljena po že obstoječi poti, ki že v letu 2011 po širini ni merila povsod 3,00 metre, temveč celo manj kot meri danes. Takšna kot je bila obstoječa pot v letu 2011, je tudi danes v trenutku predmetnega sodnega odločanja. Do nikakršnega oženja konkretno ni prišlo. Sodišče bi do tega zaključka prišlo, če bi v dokazne namene tudi dejansko vpogledalo v listinski dokaz toženca, to je zapisnik o ogledu na kraju samem dne 7.11.2011 v postopku opr. št. II P 1717/2009, kjer so točno navedene izmere iz leta 2011. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede tega, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da naj bi se cesta z leti v povprečju zožila za okoli 60 cm. Primerjava fotografij iz leta 2011 in leta 2022 nobenega zoženja obstoječe poti ne izkazuje, priče pa povprečnega zoženja okoli 60 cm niso izpovedovale. Sodišče bi za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja glede širine obstoječe poti moralo opraviti primerjavo med meritvami, kot izhajajo iz zapisnika o ogledu na kraju samem dne 7.11.2011 v postopku opr. št. II P 1717/2009 z meritvami, ki jih je na ogledu na kraju samem opravilo dne 11.7.2022. Upoštevajoč to primerjavo do nikakršnega zoženja trase obstoječe služnostne poti ni prišlo. Tožnika domnevno preozke trase služnostne poti ne moreta razširiti preko konkretnega zahtevanega pravnega varstva na prepoved vznemirjanja služnosti. Sodišče izpostavi, da naj bi tožnika uspešno dokazala, da naj bi toženec vznemirjal njuno služnostno pravico s tem, ko naj bi ožil služnostno pot tako, da naj bi na vzhodni strani pričel postavljati različne kamnite oziroma betonske zložbe, predvsem iz betonskih zidakov, kar pa je diametralno nasprotno predhodno navedenemu zaključku sodišča, da naj bi tožnika motili tudi robniki, ki so naloženi pred škarpo, ti robniki pa so bili postavljeni že v letu 2011, ko je bila služnost določena. Če je sodišče pri podaji terminov betonska zložba in robniki imelo v mislih dve različni stvari, pa toženec šteje, da so razlogi nejasni, saj dejansko sploh ni razumljivo, katera ravnanja točno naj bi konkretno predstavljala protipravno vznemirjanje služnostne pravice, gre za kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede podane dokazne ocene glede zaslišanja pravdnih strank in predvsem glede zaslišanja prič, predlaganih tudi s strani toženca. Morala bi biti ovrednotena verodostojnost vsake od prič. Iz obrazložitve sodbe gre ugotoviti, da sodišče v celoti izpusti razloge o tem, zakaj je vero podelilo zgolj tožnikoma in z njune strani predlaganim pričam, niti deloma pa ni sledilo izpovedbi toženca in z njegove strani predlaganim pričam.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik utemeljeno navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve sodbe zaključilo, da na podlagi opravljenega ogleda, priloženih fotografij in izpovedb prič ugotavlja, da se je z leti cesta v povprečju zožila za okoli 60 cm. Ugotavlja tudi, da je glede na opravljene meritve vožnja z osebnimi vozili po služnostni poti otežena, prehod z večjimi vozili pa je predvsem po cesti v delu med betonsko ograjo in tlakovanim dvoriščem tožeče stranke praktično nemogoča brez da vozilo zapelje po tlakovanem dvorišču. Nadalje zaključuje, da je povsem jasno, da vse stvari, ki se nalagajo ob služnostni poti, predstavljajo otežen dostop in vožnjo po poti. Kako je sodišče prve stopnje prišlo do navedenih ugotovitev, pa ni obrazložilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj verjame tožnikoma in pričam, ki sta jih predlagala tožnika, ne pa tožencu in njegovim pričam. Sodišče je le povzelo izpovedbe prič, ni pa jih dokazno ocenilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza, ki ga je predložil toženec, to je zapisnika o ogledu na kraju samem dne 7.11.2011 v postopku opr. št. II P 1717/2009, kjer so navedene izmere iz leta 2011 in le tega primerjalo z današnjim stanjem, kot ga je povzelo v zapisniku o ogledu na kraju samem z dne 11.7.2022. Toženec je namreč zatrjeval, da je bilo stanje na terenu v letu 2011 enako kot danes in da se od tedaj do danes ni nič spremenilo. Da je prišlo do spremenjenega stanja, ki otežuje izvrševanje služnosti (da gre torej za nedopustno vznemirjanje), pa sta seveda dolžna trditi in dokazati tožnika. Tudi v zapisniku iz leta 2011 je namreč navedeno, da so na levi strani od mejnika naloženi ob robu asfalta večji kamni, naprej pa so naloženi betonski robniki in večje skale. Glede na ugovore toženca bo treba torej ugotoviti, ali gre za enake predmete, kot ob cesti ležijo danes.

6. Že iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi toženca ugoditi, na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče namreč ne more odpraviti samo. Toženec v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na samo vsebino tožbenega zahtevka. Oblikovanje tožbenega zahtevka je pri konfesorni tožbi odvisno od vsebine služnosti in vznemirjanja v posameznem primeru. Zaenkrat tožnika ne zahtevata ne odstranitve posameznih predmetov ne odstranitve nasutja zemlje. Zgolj z opustitvenim zahtevkom iz točke I izreka ali prepovednim zahtevkom iz točke II izreka pa želenega cilja ne moreta doseči, razen če izkažeta, da so npr. določeni predmeti bili nastavljeni, pa so bili v času spora že odstranjeni. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tožnika zato najprej v skladu z določbo 108. člena ZPP pozove, da jasno opredelita, kateri predmeti so bili postavljeni ali so še postavljeni na služnostni poti ali ob njej, kje so postavljeni (z opredelitvijo lokacije) in ali preprečujejo ali bistveno otežujejo izvrševanje vsebine služnostne pravice, na kakšen način in na katerem delu poti. V tem obsegu je tožbeni zahtevek nedoločen in bo sodišče tožnika moralo pozvati k njegovi popravi (180. člen ZPP). Toženec v pritožbi tudi trdi, da iz trditvene podlage tožnikov vznemirjanje služnostne pravice iz naslova obstoječe brežine ne izhaja, pritožbenemu sodišču pa se poraja vprašanje, ali sta tožnika z navažanjem zemlje mislila na brežino ali ne. Tudi to naj tožnika pojasnita v nadaljevanju. Glede belega plastičnega stebrička pa naj glede na izpovedbo tožnika, da ga ne moti, sodišče prve stopnje jasno obrazloži, v čem le ta ovira izvrševanje služnostne pravice. Če bo tožba ustrezno dopolnjena, bo moralo sodišče prve stopnje podati jasno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ponovno pretehtati, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.

7. Konfesorno tožbo (tožba za varstvo obstoječe služnosti) se lahko naperi proti vsakomur, ki protipravno moti izvrševanje služnosti. To je lahko lastnik služečega zemljišča ali tretja oseba. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skalo na cesto postavila tretja oseba, to je A. A., bi njeno odstranitev lahko tožnika zahtevala le od tretje osebe. V tem delu gre za zmotno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka upošteva, da je toženec v pritožbi uveljavljal tudi zahtevo za izločitev sodnice (stran 2 pritožbe) in naj v zvezi z njo postopa po določbah 72. in 73. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami