Jedro

Če je stranki okoliščina končanja postopka brez naroka znana ali ji mora biti znana, mora vsa dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati do izdaje prvostopenjske odločbe in zgolj to, da narok ni bil opravljen, ni opravičljiv razlog za navajanje oziroma predlaganje teh v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem L. Z. in za dediča na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo mamo I. Z. in zapustnikovega očeta D. Z., vsakega do ½ celotne zapuščine.

2. Zoper sklep o dedovanju se je v roku pritožila dedinja I. Z. iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi dedno nevrednost dediča D. Z. in kot edinega dediča celotne zapuščine na podlagi zakona razglasi pritožnico, podrejeno, da sklep o dedovanju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je pritožnica mati pokojnega, ki je od razveze zakonske zveze z D. Z., očetom pokojnika, sama skrbela za pokojnega in njegov oče zanj ni plačeval preživnine in se je plačevanju vseskozi uspešno izmikal. D. Z. je bil v kazenskem postopku zaradi izmikanja plačevanja preživnine za sinova M. in L., v katerem je celo podpisal sklep o odložitvi pregona, a se danih obljub ni držal in ni plačal, kar se je zavezal. V izogib poplačilu preživninskih obveznosti do sinov je podaril vse svoje nepremično premoženje takratni zakonski partnerici in tako preprečil, da bi se v kasnejših postopkih preživnina za oba sinova lahko izterjala. D. Z. ni participiral niti pri plačilu pogrebnih stroškov po pokojnem sinu L., katere je vse plačala sama pritožnica. Ker sodišče prve stopnje zapuščinske obravnave ni opravilo, pritožnica ni imela možnosti pred sodiščem prve stopnje navajati ničesar v zvezi z zgoraj navedenim, zato je to lahko storila šele s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogle navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena istega zakona. Torej v pritožbi lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel v postopku pred sodiščem prve stopnje. To je nedvoumno za postopke, v katerih sodišče prve stopnje opravi narok, medtem ko je v postopkih brez opravljenega naroka lahko tudi drugače. V takem primeru pomeni konec postopka pred sodiščem prve stopnje izdaja prvostopenjske odločbe, glede na vprašanje, ali je stranka, ki želi v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vedela ali bi morala vedeti, da se bo postopek na prvi stopnji zaključil brez naroka, pa je odvisen odgovor na vprašanje, ali teh dejstev in dokazov ni navajalo oziroma predlagalo v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde. Če ji je namreč okoliščina končanja postopka brez naroka znana ali ji mora biti znana, mora vsa dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati do izdaje prvostopenjske odločbe in zgolj to, da narok ni bil opravljen, ni opravičljivi razlog za navajanje oziroma predlaganje teh v pritožbi.

5. Ko pritožnica v pritožbi opredeljeno in podprto z dokazi zahteva ugotovitev dedne nevrednosti očeta zapustnika, je vse to pritožbena novota. Po izrecni določbi drugega odstavka 203. člena ZD zapuščinsko sodišče odloči brez obravnave, če je zapustnik zapustil samo premično premoženje in nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ni zahteval obravnave. Da zapustnik tu ni zapustil drugega, kot premično premoženje, je bilo pritožnici nedvoumno znano, saj je ona posredovala podatke za smrtovnico in v njej je navedeno le premično premoženje. Ker sama tudi ni predlagala obravnave (naroka), bi vsaj morala vedeti, da bo zapuščinsko sodišče o zapuščini odločilo brez obravnave. Tu ni spregledati tudi pisnega poziva sodišča prve stopnje obema dedičema z dne 14. 10. 2013 (redna št. 11 v spisu), da se izjavita, kdo bo dedoval zapuščino, pri čemer je bila ta zapuščina tudi opredeljena enako, kot je pozneje ugotovljena v izpodbijanem sklepu o dedovanju, torej, da obsega le premično premoženje. Na ta poziv je pritožnica odgovorila le, da se priglaša k dedovanju, navedla vrednost zapuščine in višino pogrebnih stroškov. Ni pa zahtevala, da sodišče opravi narok in ničesar ni navajala v zvezi z dedno nevrednostjo očeta zapustnika, čeprav je iz smrtovnice in prej citiranega dopisa sodišča z dne 14. 10. 2013 izhajalo tudi, da je dedič, poleg pritožnice, tudi on. Glede na zgoraj pojasnjeno je dejstvo, da je pritožnica vedela oziroma bi morala vedeti, da bo zapuščinsko sodišče odločilo o zapuščini brez obravnave, posledično čemur bi morala vse navedbe in dokaze, da bi ti bili upoštevni, navajati do izdaje sklepa o dedovanju. Sama je torej kriva, če tega ni storila, oziroma le dejstvo, da je sodišče odločilo brez obravnave, ni opravičljivi razlog za navajanje novot v pritožbi.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).