Jedro

Pri pacientu, ki je prebolel rakavo obolenje in je bilo to uspešno zdravljeno ter je v fazi mirovanja oziroma popolne remisije, ni mogoče izhajati iz prisotnosti bolezenskih znakov malignega obolenja in ti, dokler niso klinično ugotovljeni, ne morejo imeti pravnih posledic, ocena tveganja za nadaljnji razvoj ozdravljene osnovne bolezni za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembna. Ob tem, ko je potrebno izhajati iz dejstva, da je zavarovanka toženi stranki svoje zdravstveno stanje ustrezno razkrila, bi se s tem vprašanjem morala soočati tožena stranka v okviru ocene nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera v fazi sklepanja sporne zavarovalne pogodbe.

Kljub nepravilnemu sklicevanju sodišča prve stopnje na postopanje po določilu 286.a člena ZPP in pravne posledice v tej povezavi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je poudariti, da to na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva, saj je bil predlagani dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, kakor se izkaže po vsem zgoraj obrazloženem, na zadnji glavni obravnavi pravilno zavrnjen kot nepotreben. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tako ni podana.

Zavarovanec je dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane, to obveznost pa je zavarovanka ob sestavljanju ponudbe za življenjsko zavarovanje pravno veljavno uresničila tako, da je o tem, da je prebolela hujšo rakavo obolenje, odkrito povedala zavarovalnemu zastopniku.

Opravljanje dela pri zavarovalno zastopniški družbi s posredovanjem študentskega servisa pa z opravljanem zavarovalnega zastopništva za to družbo ni nezdružljivo.

Skladno z določilom prvega odstavka 215. člena ZZavar je zavarovalni zastopnik oseba, ki je bodisi na podlagi zaposlitve, lahko pa tudi na temelju drugega pravnega razmerja z zavarovalnico oziroma zavarovalno zastopniško družbo, pooblaščena za sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu ter stroškovni odločitvi (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožečima strankama v roku 15 dni nerazdelno plača 15.831,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, glede teka zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženo stranko pa v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 6. 2011 zavezalo, da tožečima strankama v 15. dneh povrne pravdne stroške v višini 2.235,30 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. V obravnavani zadevi tožeči stranki (v nadaljevanju tožeča stranka) kot starša pokojne S.S. zahtevata izplačilo zavarovalnine v višini 15.831,00 EUR po polici življenjskega zavarovanja, ki jo je pri toženi stranki sklenila njuna hči, saj je dne 31. 7. 2006, ko je ta umrla, nastopil zavarovani primer, tožena stranka pa izplačilo zneska zavarovalnine zavrača in je po določilu drugega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje - ŽZ-2003 (v nadaljevanju SP) sklenjeno zavarovalno pogodbo tudi razveljavila, saj naj bi zavarovanka ob njeni sklenitvi nepravilno navedla zdravstveno stanje oziroma je zamolčala okoliščine takšne narave, zaradi katerih tožena stranka zavarovalne pogodbe ne bi sklenila, če bi vedela za resnično stanje svari. Pri navedenem stališču je tožena stranka vztrajala še tudi po tem, ko je na ponovno zahtevo za izplačilo zavarovalne vsote leta 2008, ko je tožeča stranka toženi predložila izvod ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja, s katerim je razpolagala zavarovanka(A3) in za katerega je bilo ugotovljeno, da se razlikuje od originalnega izvoda pri toženi stranki(B8), ponovno pričela z ugotavljanjem pravnega temelja zahtevanega izplačila. V zvezi z razlikami med ponudbo(A3) in polico zavarovanja, izdano na temelju predrugačene ponudbe(B8), pa tožena stranka uveljavlja še tudi odgovornost zavarovanke po 4. točki 3. člena SP, v skladu s katero bi zavarovanka po prepričanju tožene stranke v roku enega meseca morala pisno ugovarjati razlikam in je tudi z opustitvijo navedenega zamolčala okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti pri sklepanju pogodbe.

3. Po izvedbi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje najprej izključilo obstoj ničnostnega razloga po drugem odstavku 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je na temelju mnenja izvedenca medicinske stroke, dr. M.K., specialista patologije in sodne medicine, prišlo do zaključka, da so bile vzrok smrti pokojne S.S. razširjene metastaze oziroma zasevki osnovne bolezni, to je raka vratu maternice. Zasevki so bili prvič klinično potrjeni marca 2005, zato ob sklepanju pogodbe leta 2004 ni bilo mogoče trditi, da bi zavarovanka v prihodnje zbolela. Osnovna bolezen (rak materničnega vratu), za katero se je zavarovanka zdravila v letu 2002, je bila v tem času v fazi mirovanja oziroma popolne remisije in zavarovalni primer leta 2004 še ni bil v nastajanju. Zavrnilo je tudi sklicevanje tožene stranke na določila prvega odstavka 932. člena OZ oziroma 2. točke 7. člena SP, saj je v nadaljevanju ugotovilo, da zavarovanka zavarovalnemu zastopniku, in s tem ob uporabi sedmega odstavka 217. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar) tudi toženi stranki, ob sestavljanju ponudbe za življenjsko zavarovanje svojega zdravstvenega stanja ni zamolčala oziroma o tem dala napačne podatke ter je odkrito povedala, da je prebolela hujšo rakavo bolezen, razdelek o zdravstvenem stanju zavarovanca v ponudbi pa je ob izpolnjevanju na domu zavarovanke ostal prazen. Z ozirom na to, da ni ugotovilo niti zatrjevane odgovornosti zavarovanke po 4. točki 3. člena SP, je toženo stranko zavezalo za plačilo zneska zavarovalnine s pripadki.

4. Zoper takšno odločitev pravočasno pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. P., dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ter podrejeno s pritegnitvijo izvedenca aktuarske stroke, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, sprejeta materialnopravna odločitev pa s tem nezanesljiva. Kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja tudi zaradi prekoračitve trditvene podlage (dopis priložen k ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja), pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (priča S.F. ponudbe ni podpisal), zaradi nasprotij med tem, kar se glede statusa priče S.F. v razmerju do tožene stranke navaja v razlogih izpodbijane sodbe o izpovedbi te priče ter zapisnikom o njenem zaslišanju (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter ker sodišče prve stopnje potrditvah pritožbe ni ustrezno izvajalo materialnega procesnega vodstva in s tem toženo stranko prikrajšalo, da se z ozirom na vsebino izvedenčevega dopisa izjavi o nadaljnjih dokaznih predlogih. Sodišču druge stopnje zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v ponovno obravnavanje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izvajanjem tožene stranke v celoti kot neutemeljenim nasprotuje in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in ki jih zatrjuje tudi pritožba, podane pa niso niti kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki so pravilno in popolno ugotovljena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ob tem se izpodbijana odločitev izkaže kot materialnopravno pravilna, izvajanja pritožbe pa v celoti kot neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je zdravstveno stanje zavarovanke ob sestavljanju zavarovalne ponudbe oziroma v času sklepanja sporne zavarovalne pogodbe z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, specialista patologije in sodne medicine, ugotavljalo z namenom izključitve ničnostnega razloga po določilu drugega v zvezi s prvim odstavkom 922. člena OZ in zaradi presoje, ali je zavarovanka ob sestavljanju pisne ponudbe nepopolno in netočno razkrila svoje zdravstveno stanje (1. in 2. točka 7. člena SP oziroma 931., 932., 933. člen OZ). Že na temelju tega mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe še ni bil v nastajanju, zavarovanka pa je toženi stranki, kar je povezovati z izpovedbo zaslišanih prič (T.K. in S.F.), tudi v celoti in točno razkrila svoje zdravstveno stanje. Iz pridobljenega izvedenskega mnenja jasno izhaja, da vzrok smrti zavarovanke predstavljajo razširjene metastaze oziroma zasevki osnovne bolezni, to je raka vratu maternice, ki so bile prvič klinično potrjene v marcu 2005 na Očesni kliniki v Ljubljani, kar je v obravnavanem primeru odločilno. Zavarovanka je bila leta 2002 na Onkološkem institutu v Ljubljani sicer uspešno zdravljena zaradi že zgoraj navedene osnovne bolezni, vendar v tem letu in tudi ob sklepanju zavarovalne pogodbe leta 2004 izvedenec zasevkov osnovne bolezni pri zavarovanki na podlagi zdravstvene dokumentacije ni ugotovil in govori o stanju mirovanja osnovnega karcinoma. Zaključki izvedenca, da so bili zasevki osnovne bolezni klinično evidentirani šele v letu 2005, osnovni karcinom pa je bil po uspešnem zdravljenju leta 2002 v fazi mirovanja, v nasprotju s prepričanjem pritožbe lahko vodijo v sklep, da zavarovanka v času sklepanja sporne zavarovalne pogodbe bolezni, v posledici katere je umrla (zasevki osnovne bolezni), še ni imela in tudi ni bilo mogoče sklepati o tem, da bi v prihodnosti za to boleznijo zbolela. Kljub dejstvu, da širjenje metastaz v letu 2005 predstavlja napredovanje osnovne bolezni, je v času, ko je bila osnovna bolezen v mirovanju, potrebno izhajati iz prepričanja, da je bila zavarovanka v tem obdobju zdrava, kakor je to storilo sodišče prve stopnje. Takšno sklepanje narekuje dojemanje specifičnosti rakavih obolenj, za katere je že ob splošnem in laičnem poznavanju razvoja te bolezni in njenega zdravljenja potrebno izpostaviti, da je maligno obolenje lahko uspešno zdravljeno, napredovanje obolenja s širjenjem metastaz osnovnega karcinoma pa, čeprav je možno, ni nujno. Pri pacientu, ki je prebolel rakavo obolenje in je bilo to uspešno zdravljeno, je v fazi mirovanja oziroma popolne remisije, tako ni mogoče izhajati iz prisotnosti bolezenskih znakov malignega obolenja in ti, dokler niso klinično ugotovljeni, ne morejo imeti pravnih posledic po določbah drugega odstavka 922. ter 932. člena OZ oziroma 2. točke 7. člena SP, ki jih v predmetnem postopku zasleduje tožena stranka in v povezavi s čemer je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2010 (priporočeno oddana na pošto 11. 10. 2010) tudi predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, pri kateri vztraja v pritožbi. Kdaj natanko je pri zavarovanki dejansko prišlo do napredovanja osnovne bolezni s širjenjem metastaz na druge organe, preden so se manifestirali bolezenski znaki in so ti bili klinično potrjeni, izvedenec razumljivo ni mogel ugotoviti in tega dejstva, ki kot že zgoraj navedeno ne povzroča pravnih posledic, ne more ugotoviti niti kak drug izvedenec, čeprav ustrezen specialist s področja obravnavanega obolenja. Ob tem, ko je hkrati potrebno imeti pred očmi, da tudi uspešno ozdravljeno rakavo obolenje lahko napreduje, je sicer slediti toženi stranki v prepričanju, da bi izvedenec, ki se ukvarja z ginekološko onkologijo lahko opisal običajni razvoj karcinoma, ki je bil pri zavarovanki diagnosticiran in (o)zdravljen leta 2002, prav tako bi tak izvedenec lahko ponudil (statistične) podatke o verjetnosti napredovanja osnovne bolezni in stopnji umrljivosti pacientov z osnovno diagnozo kot pri zavarovanki (v tej smeri je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagala predvsem tožeča stranka). Vendar pa opis običajnega razvoja osnovne bolezni (raka materničnega vratu), k ugotovitvam o dejanskem razvoju tega karcinoma in poteku bolezni v konkretnem primeru ne more ničesar doprinesti, ocena tveganja za nadaljnji razvoj ozdravljene osnovne bolezni pa za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembna. Ob tem, ko je potrebno izhajati iz dejstva, da je zavarovanka toženi stranki svoje zdravstveno stanje ustrezno razkrila, o čemer v nadaljevanju, bi se s tem vprašanjem morala soočati tožena stranka v okviru ocene nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera v fazi sklepanja sporne zavarovalne pogodbe, kar bi ob rednem teku stvari verjetno tudi storila.

9. Tudi sicer že pridobljeno izvedensko mnenje tvori zanesljivo dejansko podlago za sklepanje o zdravstvenem stanju zavarovanke v relevantnem časovnem obdobju in se tudi njegova dopolnitev s popisom medicinske dokumentacije, na temelju katere je bilo mnenje podano, ter evidentiranjem obiskov zavarovanke pri osebnem zdravniku z vpogledom v originalno kartoteko, ki jo zahteva pritožba, ne izkaže kot potrebna. Kljub dejstvu, da izvedenec v svojem mnenju ne navaja medicinske dokumentacije, ki jo je v povezavi z izdelavo strokovnega mnenja pregledal, je namreč jasno, da je izvedensko mnenje podal na temelju medicinske dokumentacije zavarovanke, ki se nahaja v predmetnem sodnem spisu in ki jo je sodišču predložila tožena stranka sama (priloga B4 - B7), saj je le-tega v celoti pregledal, kar uvodoma tudi navaja v samem mnenju. Potek zdravljena zavarovanke v okviru obravnave pri osebnem zdravniku v zvezi z rakavim obolenjem pa v zadostni meri izhaja že iz zdravniškega poročila o smrti v prilogi B2, ki ga je pri osebnem zdravniku zavarovanke(1) M.C.-K., doktorju medicine, specialistu šolske medicine, po nastanku zavarovanega primera pridobila tožena stranka. Zgoraj imenovani zdravnik pa v svojem poročilu o pravno relevantnih okoliščinah v zvezi z zdravljenjem in zdravstvenim stanjem zavarovanke zaključuje enako kot izhaja že iz pridobljenega izvedenskega mnenja(2). Da je bilo napredovanje osnovne bolezni pri zavarovanki prvič opaženo šele leta 2005, ob njeni obravnavi na Očesni kliniki v Ljubljani, pa nedvoumno izhaja že iz izvida v prilogi B4, ko je v zvezi z ugotovljenimi spremembami na mrežnici očesa priporočeno lokalno obsevanje pri onkologu, zaradi sprememb ugotovljenih ob rentgenskem slikanju pljuč kot tudi tistih na očesu pa je bila zavarovanka napotena v obravnavo k ginekologu – onkologu.

10. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pravdni stranki zaradi izjasnitve o obvestilu izvedenca z dne 30. 11. 2010, v katerem ta izraža prepričanje, da bo na dodatno zastavljena vprašanja lahko objektivno in strokovno odgovoril izvedenec ginekolog, ki se ukvarja z ginekološko onkologijo, ni pozvalo skladno z določilom 286.a člena ZPP, kakor je navedeno v izpodbijani sodbi. Iz podatkov pravdnega spisa namreč ne izhaja, da bi bilo pravdnima strankama naloženo, da se o tako sporočeni vsebini izjavita v določenem roku (prvi odstavek 286.a člena ZPP) in bi bili hkrati opozorjeni na pravne posledice, v kolikor tega ne bosta storili (šesti v zvezi s petim odstavkom 286.a člena ZPP). Klub navedenemu pa tožena stranka, ki se v zvezi z obvestilom izvedenca ni izjasnila s pisno vlogo, kakor je to storila tožeča stranka (četrti odstavek 286.a člena ZPP), v pritožbi netočno zatrjuje, da ji je bila odvzeta možnost, da se o nadaljnjem dokazovanju z izvedencem medicinske stroke izjasni na zadnjem naroku za glavno obravnavo 15. 3. 2011. Tožena stranka se je na tem naroku v tej smeri jasno opredelila že, ko je prerekala navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge, vložene istega dne, v kateri je slednja izražala prepričanje, da je zdravstveno stanje zavarovanke v spornem obdobju v zadostni meri razjasnjeno z že pridobljenim mnenjem. Pravica tožene stranke do izjave tako ni bila prekršena in kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa je izključiti procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje te, ko tožene stranke skladno z določilom 285. člena ZPP ni spodbudilo, da se izjasni, ali vztraja pri predlagani dopolnitvi izvedenskega mnenja po drugem izvedencu, z oziroma na zgoraj predstavljeno, tudi v kolikor bi izhajali iz obveznosti sodišča po izvajanju materialnega procesnega vodstva(3), že pojmovno ni moglo storiti. Kljub nepravilnemu sklicevanju sodišča prve stopnje na postopanje po določilu 286.a člena ZPP in pravne posledice v tej povezavi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (drugi odstavek na 3. strani obrazložitve), pa je poudariti, da to na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva, saj je bil predlagani dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja(4), kakor se izkaže po vsem zgoraj obrazloženem, na zadnji glavni obravnavi pravilno zavrnjen kot nepotreben. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (5), ki bi imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tako ni podana.

11. Ko iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje zdravstveno stanje zavarovanke v času sklepanja sporne zavarovalne pogodbe zanesljivo ugotovilo, je kot pravilen potrebno sprejeti tudi zaključek izpodbijane sodbe, da je zavarovanka le-to v razmerju do tožene stranke v celoti in pravilno razkrila, zato slednja pravnih posledic kot izhajajo iz določb 7. člena SP oziroma 932. člena OZ ne more doseči. 12. Skladno z določbo 1. točke 7. člena SP, enako pa izhaja tudi iz 931. člena OZ, je zavarovanec dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane, to obveznost pa je zavarovanka ob sestavljanju ponudbe za življenjsko zavarovanje pravno veljavno uresničila tako, da je o tem, da je prebolela hujšo rakavo obolenje, odkrito povedala zavarovalnemu zastopniku S. F.. Samega dejstva, da je zavarovanka o tem, da je prebolela raka materničnega vratu, zgoraj imenovanemu povedala, pritožba sicer niti ne prereka, brez pravne osnove pa je njeno prepričanje, da to v razmerju do tožene stranke ne ustvarja pravnih učinkov. Določilo sedmega odstavka 217. člena ZZavar o odgovornosti tožene stranke kot zavarovalnice za ravnanja zavarovalnega zastopnika in zavarovalne zastopniške družbe je jasno(6) in sodišče prve stopnje svojo argumentacijo nanj pravilno opira (prvi odstavek na strani 8 obrazložitve). Zato je uvodoma kot pravno zmotno zavrniti naziranje pritožbe, da je z ozirom na to, da je S.F. ob sestavljanju ponudbe nastopal kot zavarovalni zastopnik v imenu zavarovalno zastopniške družbe Z.A. d.o.o., za ravnanje svojih delavcev odgovorna kar slednja in ravnanje S.F. tožene stranke neposredno ne zavezuje.

13. V nadaljevanju je najprej kot nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP iz vsebinskega pritožbenega obravnavanja potrebno izključiti zatrjevanja tožene stranke, da S.F. kritičnega dne pri sestavljanju ponudbe ni sodeloval v svojstvu zavarovalnega zastopnika, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnje pravočasnih trditev v smeri, da priča S.F. tega statusa naj ne bi imel, ni postavila, v predmetni pritožbi pa niti ne utemeljuje, da tega ni storila iz nekrivdnih razlogov. Tožeča stranka je že v tožbi, tako kot tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2010 in na prvem naroku za glavno obravnavo 4. 3. 2010, zatrjevala, da je S.F. v imenu družbe Z.A. d.o.o. nastopal kot zavarovalni zastopnik, tožena stranka pa takšnim trditvam o pravno relevantnih dejstvih do konca prve glavne obravnave, v kolikor izhajamo le iz pravočasnih navedb, ni nasprotovala, tega pa ni storila niti do konca postopka na prvi stopnji, saj je v okviru lastnih trditev pričo S.F. tudi sama vseskozi označevala kot zavarovalnega zastopnika.

14. Z zaključki o statusu priče S.F. (zavarovalni zastopnik) sodišče prve stopnje tudi ni zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ob pravilni uporabi materialnega prava ni najti niti logičnih protislovij v zvezi s tem pravno pomembnim dejstvom, zato procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vsaj smiselno uveljavlja, ni podana. Sodišče prve stopnje pri argumentiranju sprejete odločitve izhaja iz prepričanja, da je S.F. pri pripravljanju ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja sodeloval kot zavarovalni zastopnik in je bil zaposlen pri Z.A. d.o.o., ko povzema njegovo izpovedbo pa navaja, »da je bil preko študenta zaposlen pri Z.A., kjer je lahko kot zavarovalni zastopnik le-to pri zavarovancu tudi samostojno zastopal,« kar oboje ni navedeno oziroma povzeto v nasprotju s tem, ko je S.F. o svojem razmerju do zavarovalno zastopniške družbe na naroku za glavno obravnavo z dne 4. 5. 2010 izpovedal, da je v času sklepanja sporne pogodbe preko »študenta« delal pri Z.A. d.o.o., ki jo je lahko pri zavarovancu samostojno zastopal, kar je delal po navodilih mentorja. Opravljanje dela pri zavarovalno zastopniški družbi s posredovanjem študentskega servisa pa z opravljanem zavarovalnega zastopništva za to družbo ni nezdružljivo, v kolikor iz tega prepričanja izhaja pritožba. Skladno z določilom prvega odstavka 215. člena ZZavar je zavarovalni zastopnik oseba, ki je bodisi na podlagi zaposlitve, lahko pa tudi na temelju drugega pravnega razmerja z zavarovalnico oziroma zavarovalno zastopniško družbo, pooblaščena za sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice. S statusom zavarovalnega zastopnika pa ni nezdružljiva niti zasedba določenega delovnega mesta (vodja marketinga).

15. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ostaja v okvirih trditvene podlage pravdnih strank. S tem, ko povzema izpovedbo priče S.F. v delu, ko je ta pojasnil, da je ponudbi za sklenitev pogodbe življenjskega zavarovanja pridružil poseben dopis, iz katerega je izhajalo zdravstveno stanje zavarovanke, in to poslal svojemu mentorju, le dokazno vrednoti izveden dokaz z zaslišanjem priče in na tej osnovi tudi v povezavi s preostalimi dokazi in rezultatom celotnega dokaznega postopka (8. člena ZPP) sklepa o obstoju pravno relevantnega in zatrjevanega dejstva, in sicer, da je zavarovanka toženi stranki ob izpolnjevanju sporne ponudbe svoje zdravstveno stanje ustrezno razkrila. Tak zaključek pa sodišče prve stopnje neposredno niti ne utemeljuje s sklicevanjem na sporni dopis, priložen k ponudbi in s povzemanjem izpovedbe S.F. zgolj ilustrira način seznanitve tožene stranke z zdravstvenim stanjem zavarovanke glede na organizacijo dela in poslovno prakso v razmerju med zavarovalnim zastopnikom, zavarovalno zastopniško družbo in toženo stranko samo. Sporni zaključek, da je zavarovanka toženo stranko o svoji bolezni ustrezno obvestila, pa, upoštevaje tudi določbo 930. člena OZ, po kateri je zavarovalni zastopnik pooblaščen tudi za sprejemanje izjav, naslovljenih na zavarovalnico, vzdrži že samo ob tem, ko sodišče prve stopnje kot bistveno ugotavlja, da je zavarovanka svoje zdravstveno stanje razkrila zavarovalnemu zastopniku in je rubrika o zdravstvenem stanju v ponudbi kritičnega dne ostala neizpolnjena. Ob takšnem postopanju pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni prizadeta in v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Na pomanjkanje podpisa zavarovalnega zastopnika S.F. na ponudbi se tožena stranka v pritožbi sklicuje v povezavi s trditvami o tem, da priča za kaj takega niti ni bila pooblaščena, s čemer zgolj nadgrajuje svoja zatrjevanja v smeri, da S.F. ni imel statusa zavarovalnega zastopnika, ki so nedovoljena pritožbena novota. V kolikor ob tem hkrati uveljavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa ji velja odvrniti, da ta ni podana. Sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ne obravnava, vendar iz razloga, ker ta za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembna. Da zavarovalni zastopnik S.F. ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe ni podpisal, na zaključek o tem, da je zavarovanka, s tem, ko je s svojim zdravstvenim stanjem seznanila zavarovalnega zastopnika, izpolnila tudi svojo obveznost do tožene stranke po določilu 1. točke 7. člena SP oziroma po 931. členu OZ, nima vpliva. Bistveno je namreč le, da je zavarovanka o svojem zdravstvenem stanju seznanila S.F., ki je kritičnega dne preko zavarovalno zastopniške družbe kot zavarovalni zastopnik nastopal v imenu in za račun tožene stranke. V povezavi z navedenim je potrebno izpostaviti še, da opravljanje zavarovalnega zastopništva ne predstavlja zgolj sklepanje zavarovalnih pogodb, temveč v skladu s četrtim odstavkom 215. člena ZZavar zajema tudi aktivnosti, povezane s pripravo na sklenitev zavarovane pogodbe, ravno te pa je v obravnavanem primeru z izpolnjevanjem ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja, oziroma ko je to pod njegovim mentorstvom počela priča T.K., izvajal tudi S.F.. Izhajajoč iz navedenega sporni podpis ne more biti relevanten niti z vidika veljavnosti zavarovalne pogodbe, saj ob sestavljanju ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja do njene sklenitve še ni prišlo. Le-ta je bila sklenjena, ko je skladno z določbami 2. člena SP oziroma 925. člena OZ ponudba prispela k toženi stranki, kjer jo je sprejel in podpisal B. P. in je bila na tej osnovi izdana zavarovalna polica. Veljavnost sklenitve zavarovalne pogodbe v smislu opisanega pa, v kolikor izvzamemo ničnostne razloge po drugem odstavku 922. člena OZ, v postopku na prvi stopnji niti ni bila sporna.

17. Pritožba neutemeljeno vztraja tudi pri izvedbi dokaza z zaslišanjem priče B.P.. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje namreč pravilno zavrnilo in tudi po prepričanju sodišča druge stopnje njegova izvedba k razjasniti pravno pomembnih dejstev ne bi pripomogla. Procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi imela za posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tako ni podana. Kakor izhaja tudi že iz zgornje obrazložitve, je bilo v predmetni zadevi bistveno ugotoviti, ali je zavarovanka ob izpolnjevanju ponudbe za sklenitev pogodbe življenjskega zavarovanja svojo zdravstveno stanje v razmerju do tožene stranke pravilno in v celoti razkrila. O tem pravno pomembnem dejstvu je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo sklepalo že na podlagi zaslišanja prič T.K. in S.F., saj sta ob izpolnjevanju ponudbe navzoča o vsebini pogovorov v zvezi z zdravstvenim stanjem lahko edina izpovedala. Že na tej osnovi je, tudi ob uporabi določbe 217. člena ZZavar, prišlo do pravilnega materialnopravnega zaključka, da je zavarovanka toženi stranki razkrila vse okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti ob sklepanju pogodbe oziroma sprejemanju ponudbe (1. točka 7. člena SP oziroma 931. člena OZ). Pri tem je pravilno izhajalo iz dejstva, da je S.F. kritičnega dne nastopal kot zavarovalni zastopnik, ravno zaradi prepričanja pritožbe o nasprotnem, ko meni, da razkritje zdravstvenega stanja zavarovanke v razmerju do S.F. na toženo stranko ne učinkuje, pa ta zmotno meni, da je nujno ugotoviti, kakšna je bila vsebina ponudbe, ko jo je prejela tožena stranka in jo je zanjo podpisal B.P., saj je le na osnovi te ponudbe mogoče presojati, ali je zavarovanka toženi stranki svoje zdravstveno stanje pravilno razkrila. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbo, da bi B.P. o vsebini ponudbe, ki jo je podpisal, lahko izpovedal, vendar pa njegova izpovedba, tudi v kolikor bi potrdil, da je podpisal ponudbo z že predrugačeno vsebino, kot izhaja iz priloge B8, na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Ob tem, ko je bilo v predmetnem postopku zanesljivo ugotovljeno in tožena stranka teh (dejanskih) zaključkov po zgoraj obrazloženem ne more izpodbiti, in sicer da je zavarovanka zavarovalnemu zastopniku, katerega ravnanja z ozirom na določilo sedmega odstavka 217. člena ZZavar učinkujejo v razmerju do tožene stranke, ob izpolnjevanju ponudbe razkrila svoje zdravstveno stanje in je rubrika ponudbe o zdravstvenem stanju kritičnega dne ostala neizpolnjena (in torej ni bila izpolnjena tako, da bi iz nje izhajalo, da je bila zavarovanka vseskozi zdrava), ni več pomembno ugotavljati, kdaj in kje je bila ponudba kasneje predrugačena ter kdo je to storil. Z ozirom na navedeno je namreč jasno, da je bila ponudba z vsebino, kot je bila sestavljena kritičnega dne na domu zavarovanke, kasneje predrugačena v sferi tožene stranke oziroma pri subjektih, kamor po določbi sedmega odstavka 217. člena ZZavar seže njena odgovornost (bodisi po zavarovalnem zastopniku, zavarovalno zastopniški družbi ali pri toženi stranki sami, kakor je, v nasprotju s tem kar zatrjuje pritožba, vseskozi zatrjevala tudi tožeča stranka), kar smiselno izhaja tudi iz kazenske ovadbe z dne 4. 8. 2009 (priloga A14) in poročila o dopolnitvi kazenske ovadbe z dne 7. 8. 2009 (priloga A16), ki ju v ozir vzame že tudi sodišče prve stopnje. Okoliščine predrugačenja ponudbe mora tožena stranka raziskati s pomočjo organov pregona, v zvezi s čemer je sicer že sprožila ustrezne postopke, na tej osnovi pa v razmerju do zavarovanke, ki je svojo dolžnost prijavljanja pomembnih okoliščin po 1. točki 7. člena SP oziroma 931. členu OZ korektno opravila, oziroma do njenih pravnih naslednikov kot upravičencev do izplačila zavarovalne premije, plačila te premije skladno z zavarovalno polico ne more zavračati. Možnosti uveljavljanja ustreznega odškodninskega zahtevka zoper odgovorno osebo pa toženi stranki s tem ostajajo odprte.

18. Tožena stranka se plačila zavarovalne premije ne more razbremeniti niti ob sklicevanju na določilo 4. točke 3. člena SP. V okviru pravilne uporabe materialnega prava velja zato k razlogom izpodbijane sodbe v tretjem odstavku na strani 8 obrazložitve dodati, da zgoraj citirana določba SP zavarovancu (sklenitelju) obveznosti, da zavarovalnici naznani morebitna odstopanja med zavarovalno ponudbo in zavarovalno polico, ne nalaga, temveč zanj zgolj odpira možnost, da morebitnim razhajanjem pisno ugovarja. Ob takšni pravni podlagi se uresničuje interes zavarovanca, da v razmerju do zavarovalnice učinkovito zaščiti svoj pravni položaj predvsem, ko ugotovi razhajanja v smeri zmanjšanja njegovih pravic ali povečanja obveznosti, po drugi strani pa citirana določba hkrati varuje zavarovalnico s tem, ko določa, da v primeru neobvestitve obvelja vsebina zavarovalne police. Ob tem pa je potrebno imeti pred očmi, da lahko slednja kot subjekt, ki se profesionalno ukvarja z zavarovalništvom, v kolikor svoje poslovanje organizira in ob odločanju postopa s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), svoje pravno-poslovne interese učinkovito zavaruje že v fazi sprejemanja ponudbe oziroma sklepanja zavarovalne pogodbe(7). V kolikor je tožena stranka sporno zavarovalno pogodbo sklenila oziroma izdala zavarovalno polico neskladno s siceršnjo politiko njenega poslovanja, razloge za to pa je kot v obravnavanem primeru iskati v sferi tožene stranke same (sedmi odstavek 217. člena ZZavar), se to v razmerju do zavarovanke oziroma do njenih pravnih naslednikov kot upravičencev do izplačila zavarovalne vsote po določbi 4. točke 3. člena SP ne more odražati drugače kot v obveznosti tožene stranke, da po določilu 921. člena OZ izplača znesek zavarovalnine skladno z zavarovalno polico. Ob takšni interpretaciji obravnavanega določila SP, ki hkrati upošteva tudi merila za razlago pogodb iz 82. in 83. člena OZ, o zamolčanju okoliščin pomembnih za ocenitev nevarnosti v razmerju do tožene stranke, ker zavarovanka te ni obvestila o razhajanjih med ponudbo in zavarovalno polico, ne more biti govora, in tožena stranka tudi ob sklicevanju na določilo 4. točke 3. člena SP pravnih posledic iz 2. točke 7. člena SP oziroma 932. člena OZ ne more realizirati.

19. Glede na to, da po predhodnem obravnavanju pritožbe vzdržijo zaključki izpodbijane sodbe, da je zavarovanka toženi stranki ustrezno razkrila podatke o zdravstvenem stanju, uporaba določila 933. člena OZ, po katerem tožena stranka podrejeno, v primeru nenamernega zamolčanja pomembnih okoliščin, želi doseči sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti, ne pride v poštev. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca aktuarske stroke, ki bi takšno sorazmerno zmanjšano obveznost tožene stranke ugotovil, kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ne more biti podana.

20. Po vsem obrazloženem, ko tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice in prvostopenjska stroškovna odmera nista pritožbeno sporni, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu ter stroškovni odločitvi (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Tožena stranka pritožbenega uspeha ne beleži, zato po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške, nastale v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v odgovoru k odločitvi o predmetni pritožbi niso bistveno pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

op. št. (1): Dopolnitev izvedenskega menja je možna tudi po drugem izvedencu (podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 502-505), za kar si je tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi prizadevala.

op. št. (2): Kot vzrok smrti zavarovanke navaja razširjene metastaze, ki so bile ugotovljene februarja 2005, in tudi navaja kje je potekalo zdravljenje, kar je skladno z medicinsko dokumentacijo v prilogah B4 - B7. Pojasnjuje, da je zavarovanka leta 2002 prebolela karcinom materničnega vratu, ta bolezen pa je bila 1. 9. 2004, ob sklepanju sporne pogodbe, v stanju popolne remisije, osnovno obolenje je bilo torej pozdravljeno in pacientko pred napredovanjem bolezni leta 2005 ocenjuje kot zdravo.

op. št. (3): Faza dokazovanja je v pristojnosti sodišča (298. člen ZPP) in more to po določbah 254. člena ZPP morebitne nejasnosti, pomanjkljivosti, protislovja oziroma tudi dvome o pravilnosti izvedenskega mnenja odpraviti po uradni dolžnosti, pri čemer pobuda pravdnih strank ni potrebna. Z oziroma na to, da izvedensko mnenje v predmetni zadevi jasno in popolno odgovarja na vsa vprašanja glede zdravstvenega stanja zavarovanke, ki so pravno pomembna za odločitev v zadevi, postopanje prvostopenjskega sodišča v zgoraj nakazani smeri ni bilo potrebno in slednje v okviru izvajanja materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pravdnih strank na potrebnost ustrezne dopolnitve strokovnega mnenja ni rabilo opozarjati. O neutemeljenih ugovorih tožene stranke zoper pridobljeno izvedensko mnenje pa se je sodišče prve stopnje pravilno podrobneje opredelilo šele v razlogih izpodbijane sodbe, ko je predhodno na zadnji glavni obravnavi dokazni predlog za dopolnitev tega mnenja kot nepotreben zavrnilo (podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 500, 501). Tožena stranka, ki je prava vešča, pa tudi sicer podpore sodišča pri uresničevanju procesnih pravic ni potrebovala.

op. št. (4): Dopolnitev izvedenskega menja je možna tudi po drugem izvedencu (podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 502-505), za kar si je tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi prizadevala.

op. št. (5): Tožena stranka se v pritožbi zaradi neizvedenih dokazov nepravilno sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v primeru utemeljenosti takšne pritožbene graje je namreč podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

op. št. (6): Sedmi odstavek 217. člena ZZavar: »Za ravnanja zavarovalnega zastopnika in zavarovalno zastopniške družbe odgovarja zavarovalnica kot za svoja lastna ravnanja.« op. št. (7): Zavarovalno pogodbo lahko sklene po pridobitvi medicinske dokumentacije, po opravljenem zdravniškem pregledu zavarovanca, glede na ocenjene rizike zavarovalno pogodbo sklene pod posebnimi pogoji, ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe pa končno lahko tudi zavrne.