Jedro

Revizijsko sodišče je revizijo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bilo ugotovljeno, da je bil sklep tožnikoma vročen, da sta podpisala zahtevo za priznanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, v kateri je bilo navedeno, kdaj jima je prenehalo delovno razmerje, zato okoliščina, da toženec ni mogel vročitve sklepa dokazati z vročilnico, ni pomembna, ker je bila vročitev ugotovljena z drugimi dokazi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnika sta vložila tožbo na ugotovitev, da jima delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo, kar je toženec dolžan priznati, ju poklicati na delo, jima za čas, ko nista delala priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jima plačati nadomestilo plače z obrestmi in jima povrniti stroške postopka z obrestmi.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da v obravnavani zadevi ni pogojev za sodno varstvo, ker nista pravočasno ugovarjala zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Odločilo je tudi, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišče prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje sta vložila tožnika pravočasno revizijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče sklep sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, ali spremeni izpodbijani sklep tako da stroškovno ugodi njunemu zahtevku. Med drugim sta v obrazložitvi revizije navajala, da jima sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil vročen, da sta le podpisala listine, ki jih je pripravil toženec in ki je očitno poslal sklep o prenehanju delovnega razmerja skupaj z ostalo dokumentacijo, ki je bila priložena zahtevi za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zavodu za zaposlovanje. V ponovljenem postopku bi bilo treba zaslišati oba tožnika in kot pričo S.A. ter ponovno pričo T.K. zaradi ugotovitve, ali sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnikoma vročena. Prošnja je bila napisana 21.12.1992, iz uradnega zaznamka, ki ga je predločil toženec pa je razvidno, da sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnikoma vročena 23.12.1992. To neskladje kaže na zmotno uporabo materialnega prava, ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril in je predlagal, naj sodišče reviziji ne ugodi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija zoper izpodbijani sklep je dovoljena po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP.

ZPP v 386. členu določba, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso bistveno kršene določbe pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Iz vsebine revizije je razvidno, da tožnika vlagata revizijo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na tretji odstavek 385. člena ZPP ni revizijski razlog, zato po tem določilu revizija ni dopustna.

Tožnika vlagata revizijo tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava kot posledice nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Čeprav tožnikoma nista bila vročena sklepa o prenehanju delovnega razmerja z vročilnico, je sodišče druge stopnje povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in je štelo za dokazano, da sta bila v skladu z izpovedbo priče T.K. tožnikoma omenjena sklepa vročena, torej se šteje, da sta bila z njegovo vsebino seznanjena. Svojo odločitev je oprlo tudi na dejstvo, da sta tožnika podpisala zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ko jima je bila vročena delovna knjižica in sta bila seznanjena, da jima je delovno razmerje prenehalo. K tej zahtevi, ki sta jo tožnika podpisala, je bil priložen tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja. Iz tega zahtevka je razvidno, da lahko uveljavlja denarno nadomestilo le delavec v času brezposelnosti, da je tožnikoma delovno razmerje prenehalo 3.8.1992, da jima je bila delovna knjižica zaključena 3.8.1992 in da so bile zahtevku priložene vse listine, ki dokazujejo resničnost ugotovitev v omenjenem zahtevku. Ker sta zahtevek podpisala, sta morala videti tudi, da jima je prenehalo delovno razmerje.

Po drugem odstavku 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ima delavec pravico vložiti ugovor zoper sklep, s katerim je odločeno o njegovi pravici v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožnika nista vložila ugovora, zato sta postala sklepa, s katerima je bilo odločeno, da jima preneha delovno razmerje, dokončna in tudi pravnomočna še pred dnevom, ko sta vložila tožbo. Protispisna je navedba, da je bil omenjeni zahtevek napisan 21.12.1992, saj je iz njega razviden le datum 23.12.1992. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).