Jedro

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 18,49 EUR s pripadki (I. točka izreka). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 83,71 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja IPF, k. o. za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (SS) dolžna tožeči stranki plačati 18,49 EUR nadomestila za uporabo fonogramov s pripadki. Odločilo je, da tožeča stranka ni upravičena do DDV-ja in 40,00 EUR iz naslova zamud pri plačilu v skladu z določili Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1).

2. Proti zavrnilnemu delu in odločitvi o stroških postopka (II. in III. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sama vsebina pritožbe se osredotoča zgolj na utemeljenost zahtevka v delu, ki se nanaša na DDV, v zvezi s čimer tožeča stranka zatrjuje, da njen zahtevek za plačilo nadomestila po 130. členu ZASP ne temelji na povračilu škode, temveč gre za plačilo nadomestila za opravljene storitve oziroma za prodajo blaga, ki je obdavčeno z DDV. Proti odločitvi o stroških se je pritožila le posledično. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tudi v zavrnilnem delu, s stroškovno posledico oziroma, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kolektivno upravlja z avtorskimi in sorodnimi pravicami na fonogramih. Tožena stranka pa je bencinski servis, ki pri opravljanju svoje dejavnosti v poslovnem prostoru, velikem 30 m2, javno priobčuje komercialne fonograme. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje so navedbe tožene stranke, da med pravdnima strankama ni sklenjene nobene pogodbe, ostale neprerekane. Tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je toženi stranki za nadomestilo za javno priobčitev fonogramov izstavila račune, kjer je obračunala DDV, ne izkazujejo obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in ne spreminjajo pravne narave zahtevka.

6. Pravdni stranki tako nista imeli sklenjene nobene pogodbe, zgolj obstoj zakonske obveznosti plačila nadomestila za uporabo fonogramov med tožečo stranko, kot kolektivno organizacijo ter Trgovinsko zbornico Slovenije, kot reprezentativnim združenjem uporabnikov v smislu 44. člena ZKUASP in sklenjen SS, ne zadostujeta za zaključek, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Ker med pravdnima strankama ni bila pogodbeno dogovorjena (sicer dovoljena) uporaba varovanih del, kot tudi tožena stranka ni plačevala nadomestila, ki ga po SS zaračunava tožeča stranka, je tožena stranka, ki je kljub temu javno priobčevala komercialne fonograme, kršila svoje obveznosti iz 130. člena ZASP, ter tako kršila avtorski sorodne pravice, ki jih ščiti tožeča stranka. Zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov tako temelji na določilih o odškodninski odgovornosti (168. člen ZASP) in kot tak ne predstavlja zahtevka na plačilo terjatve za opravljeno storitev.

7. Na presojo pravne narave zahtevka ne vpliva sodba sodišča EU opr. št. C-501/19 z dne 21. 1. 2021 (sodba C-501/19), ki jo citira tožeča stranka v pritožbi. V sodbi C-501/19 so namreč opredeljeni pogoji, pod katerimi je plačilo nadomestila za javno priobčevanje avtorskih del obdavčeno z DDV, in sicer če obstoji pravno razmerje med strankama in če nadomestilo, ki ga plača uporabnik, pomeni dejansko plačilo za storitev, opravljeno v okviru pravnega razmerja (kar je bilo v sodbi C-501/19 potrjeno s tem, da se je uporaba varovanega dela odobrila na izrecno prošnjo uporabnika, ki plača dolgovano nadomestilo). Ali je samo plačilo nadomestila obdavčeno z DDV, je tako odvisno od presoje prej navedenih pogojev in ne zgolj od tega, katera avtorski sorodna pravica se z zahtevkom na plačilo uveljavlja. Navedeno izhaja tudi iz Pojasnila FURS št. 4230-295/2022 z dne 21. 9. 2022 (Pojasnilo) in sodbe Sodišča EU opr. št. C-37/16 z dne 18. 1. 2017. Vsak zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčevanje avtorskih del tako ne pomeni nujno tudi plačila opravljene storitve, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

8. Kot že navedeno, med pravdnima strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe, zato zahtevek tožeče stranke v tej zadevi ne predstavlja zahtevka za plačilo za opravljene storitve v okviru pravnega razmerja, temveč ima podlago v kršitvi premoženjske pravice proizvajalcev fonogramov. Sklicevanje na sodbo C-501/19 tako tudi ni utemeljeno. Hkrati iz nje ne izhaja, da bi se raztezala na odškodninske zahtevke in niti, da bi bilo treba člen 28 Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da velja oziroma se nanaša tudi na odškodninske zahtevke. Ker v tej zadevi ni utemeljeno sklicevanje na sodbo C-501/19, ni uporabljivo niti Pojasnilo, saj se le-ta v podporo stališču, da je nadomestilo iz 130. člena ZASP predmet obdavčitve z DDV, v celoti sklicuje na sodbo C-501/19. 9. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), tožeča stranka ne more zahtevati povračila DDV od tožene stranke. Enako izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve. Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Prav zato, ker zahtevek v tej zadevi ne predstavlja zahtevka za plačilo dobave blaga oziroma oprave storitve, je irelevantno tudi sklicevanje na 16. člen ZDDV-1 in sodbo C-501/19, iz katerih izhaja, da je kolektivna organizacija davčna zavezanka, če pri opravi storitev deluje v svojem imenu in za tuj račun. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska DDV, je tako pravilna.

10. Taka odločitev je tudi skladna z obstoječo sodno prakso in ni v nasprotju s prakso sodišča EU, ki jo je citirala tožeča stranka, zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi takšna odločitev pomenila unikum. Pritožbeno sodišče pri tem tudi ni zavzelo stališča, da vsak zahtevek za plačilo nadomestila po 130. členu ZASP nujno temelji na določilih o odškodninski odgovornosti, zato so brezpredmetne navedbe tožeče stranke o tem, da taka odločitev pomeni temeljne spremembe v njeni dejavnosti in v njenem delovanju.

11. Tožeča stranka s pritožbo sicer predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njenemu zahtevku v celoti (torej tudi zahtevku na plačilo 40,00 EUR po ZPreZP-1, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo), vendar v sami pritožbi glede tega dela ni podala nobenih navedb, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

12. Zoper odločitev o stroških se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato pritožbeno sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu, soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).