Jedro

Odsotnost vozniških izkušenj, nepravilne namestitve pnevmatik, ki so na mokri cesti še dodatno destabilizirale vozilo, in nepoznavanje predmetnega ovinka govorijo v prid zaključku, da bi se obdolženec moral in tudi mogel zavedati, da zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do nesreče.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S.V. se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženi S.V. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer se odmeri povprečnina na 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo z dne 06.03.2001 obdolženega S.V. iz razlogov 2. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena ZKP in hkrati izreklo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obdolženega S.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo na podlagi 1. odstavka 325. člena KZ kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Hkrati je po 1. odstavku 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v višini 160.379,00 SIT ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega S.V. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec J.F. v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Navaja, da je Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče povsem pravilno spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje in obdolženca spoznalo za krivega. Dejstva v sodbi sodišča prve stopnje so že bila ugotovljena ne le glede objektivnih znakov kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženec, temveč tudi glede subjektivnih elementov, to je obdolženčeve krivde. Zmoten je bil samo sklep sodišča prve stopnje, da se obdolženec ni zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice, niti se je po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih ni bil dolžan niti zmožen zavedati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen sklep sodišča prve stopnje glede krivde obdolženca napačen. Ob dejstvu, da je obdolženec opravil pred dogodkom vozniški izpit in je bil usposobljen za upravljanje vozila, ne glede na vozne razmere in stanje vozila, se je ne le moral, temveč tudi mogel zavedati, da zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do prometne nesreče. Na pritožbeno vprašanje, ali se obdolžencu glede na mladost, ko je komaj dopolnil 18 let, lahko očita malomarnost, da je že sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, ko je reklo, da je obdolženčeva nezavestna malomarnost podana. Zagovornikova pritožbena izvajanja, razen stališča, da je višje sodišče dejstva napačno ocenilo in zmotno zaključilo o obstoju krivde, po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne nudijo nobene podlage za razveljavitev sodbe.

Pritožba zagovornika obdolženega S.V. ni utemeljena.

Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je svojo odločitev v napadeni sodbi obrazložilo z naslednjim: Pritrditi je pritožbenim izvajanjem državne tožilke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, prešlo k presoji subjektivnega znaka, to je kazenski odgovornosti, ki se obdolžencu glede na naravo kaznivega dejanja očita v krivdni obliki malomarnosti. Pri tem je prvostopno sodišče zaključilo, da mu zavestna malomarnost, glede na to, da se je po cesti, na kateri je prišlo do prometne nesreče, peljal šele prvič in da je vozniško dovoljenje dobil šele mesec dni pred tem, ni dokazana. Glede nezavestne malomarnosti, ki je podana tedaj, kadar se storilec ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati, je bilo prvostopno sodišče mnenja, da je za obdolženca sicer obstajala dolžnost zavedanja možnosti nastanka prometne nesreče, ki je zapovedana v 1. odstavku 45. člena ZTVCP, pa se tega ni bil sposoben zavedati zaradi spleta zanj neugodnih okoliščin, to je odsotnosti vozniških izkušenj, nepravilne namestitve pnevmatik, ki so na mokri cesti še dodatno destabilizirale vozilo in pa nepoznavanja predmetnega ovinka. Te zaključke pritožbeno sodišče ne sprejema in skladno s pritožničinimi izvajanji opozarja, da ravno navedene okoliščine govorijo v prid nasprotnemu zaključevanju, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je obdolženec pred dogodkom opravil vozniški izpit in torej bil usposobljen za upravljanje vozila ne glede na vozne razmere in stanje vozila in se zato že spričo tega ter svojih življenjskih in osebnih sposobnosti nasploh ne le moral, temveč tudi mogel zavedati, da zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do prometne nesreče. K takemu zaključku po obrazložitvi pritožbenega sodišča vodijo že ugotovljena dejstva, da je obdolženec vozil po spolzkem cestišču in po cesti, katere dotlej ni poznal ter zaradi pomanjkanja vozniških izkušenj tudi ni bil sposoben pravilno ukrepati. Odsotnost vozniških izkušenj zato obdolženca ne more razbremeniti kazenske odgovornosti v smislu, kot je to storilo sodišče prve stopnje, temveč mu je narekovala še dodatno previdnost pri vožnji, v obravnavanem primeru pa še toliko bolj, saj je voznike na spolzko cestišče tudi opozarjal pred mestom nesreče postavljen prometni znak. Sodišče druge stopnje je zato zaključilo, da se je obdolženec glede na vse okoliščine primera tudi mogel zavedati, da zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do prometne nesreče, zaradi česar je krivdna oblika nezavestne malomarnosti dokazana. Glede na to, da so vsi elementi tako objektivnega kot subjektivnega dejanskega stanja kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ v prvostopni sodbi ugotovljeni, so izpolnjeni vsi pogoji iz 5. odstavka 392. člena ZKP za spremembo prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbo državne tožilke skladno s 1. odstavkom 394. člena ZKP prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo. Pri tem je izrečeno kazensko sankcijo obrazložilo z naslednjim. Očitno kot olajševalno okoliščino je štelo dosedanjo obdolženčevo nekaznovanost, odmaknjenost dogodka, stopnjo kršitve cestnoprometnih predpisov, ki ni bila posebej intenzivna, saj ji je botrovala obdolženčeva neizkušenost, dočim obteževalnih okoliščin pri obdolžencu ni ugotovilo. Posebej je obrazložilo še izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka.

Obdolženčev zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje navaja, da je dejansko stanje pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, ko trdi, da bi se obdolženec v kritičnem trenutku moral in mogel zavedati, da zaradi neprilagojene hitrosti lahko pride do prometne nesreče. Pritožnik meni, da vzrok za prometno nesrečo ni bila hitrost sama ob pogoju, da bi bile na avtu montirane dobre pnevmatike, ter da bi bile boljše pnevmatike montirane na zadnjih kolesih. Pri hitrosti 75 km/h na kritičnem delu cestišča avto tudi v dežju ne more zanesti s ceste, če ima normalne pnevmatike. Na vprašanje, zakaj je obdolženec pri navedeni hitrosti zdrsel s ceste, je odgovoril izvedenec, ko pravi, da so bile na starem avtu nameščene izredno slabe gume proizvajalca Tigar iz Pirota, ki imajo izredno slabo oprijemljivost na spolzkem vozišču. Te gume so bile na zadnjih kolesih, kar ocenjuje izvedenec kot napačno namestitev. Ob boljših gumah spredaj in zelo slabih zadaj, to še dodatno poslabšuje lego in kontrolo vozila. Zadnje gume pa so bile tudi trde, delno obrabljene in za mokro cesto so imele neustrezen dezen. Navedena dejstva so del avtomobilske stroke, katerih učinek laik ne more poznati, zato se pritožnik sprašuje, ali gre obdolžencu očitati malomarnost glede poznavanja teh dejstev in v posledici tudi dolžnost zavedanja možnosti nastanka prometne nesreče. Obdolženec je ob nesreči komaj dopolnil 18 let, pri tem je imel le en mesec vozniški izpit, zato od njega ni mogoče terjati več, kot je takrat zmogel. Nasprotno stališče pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti. Obdolženec ni mogel predvidevati, kako se bo v dani situaciji obnašal avto z izredno slabimi gumami glede kvalitete, zato ni mogel predvidevati, da ga bo že pri ugotovljeni hitrosti zaneslo s ceste na zelo dolgem in blagem ovinku, zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, češ da je bila v ravnanju obdolženca podana nezavestna malomarnost. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v oprostilni sodbi, pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, ko je imelo za svoj zaključek podlago v naslednjih ugotovitvah: Pred zdrsom s ceste je obdolženec vozil prehitro skozi ovinek po mokri cesti glede na tip in stanje vozila vključno z vrsto nameščenih pnevmatik. Po izračunih izvedenca, ki jih sodišče očitno sprejema, je vozil s hitrostjo 75 km/h. Izvedenec ocenjuje, da ima kvaliteta pnevmatik s slabo oprijemljivostjo, nameščenih na zadnji osi obdolženčevega vozila, ob kvalitetnejših pnevmatikah na prednji osi vozila za posledico slabšo stabilnost vozila Zastava 128, ki mu zadek že ob enakih pnevmatikah pri kritičnih hitrostih odnaša navzven. Zato je bila hitrost vozila prevelika. Tem razmeram prilagojena hitrost je bila zato po dopolnjenem mnenju izvedenca 60 km/h v danih razmerah. V 1. odstavku 45. člena ZTVCP je določeno, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Obdolženčeva vožnja ni bila prilagojena niti stanju in lastnostim ceste - ko je po podatkih spisa v času obravnavane prometne nezgode zaradi spolzkosti vozišča na kraju nesreče bil na tem delu pred preplastitvijo postavljen tudi prometni znak "I-11 spolzko vozišče", ki je bil po preplastitvi sicer odstranjen in v policijskem zapisniku ni naveden (l. št. 96), kar je povzelo tudi sodišče druge stopnje. Po oceni Vrhovnega sodišča glede zaključka o nezavestni malomarnosti kot obliki krivde, pritožbena izvajanja zagovornika o zmotnosti tega zaključka nimajo nobene podlage.

Obdolženčeva starost manj kot 19 let in enomesečne vozniške izkušnje zlasti v zvezi s stanjem vozila niso podlaga za zaključek o obstoju okoliščin, ki bi izključevale kazensko odgovornost obdolženca.

Nezadostne vozniške izkušnje v danih objektivnih razmerah, ne samo glede stanja vozišča in vremenskih razmer, ampak tudi glede stanja vozila, bi narekovala prilagojeno hitrost vožnje, ki naj bi znašala po izračunih izvedenca največ 60 km/h in narekujejo zaključek, kot ga je sprejelo sodišče druge stopnje, da je obdolženčevo vožnjo s hitrostjo nad 75 km/h pripisati v krivdo obdolžencu, ki bi se mogel, pa tudi moral zavedati, da vozi v danih razmerah in ob svojih vozniških sposobnostih, pogojenih z majhnimi vozniškimi izkušnjami (kratkimi) in starostjo komajda nekaj nad 18 let, prehitro in da utegne zaradi neprilagojene hitrosti vožnje objektivnim in subjektivnim razmeram priti do prometne nezgode, kar se je tudi zgodilo. Pri tem so bili izpolnjeni vsi znaki, vključno s posledico očitanega kaznivega dejanja in sicer prehitra vožnja, to je protipredpisna vožnja, ki jo je pripisati obdolženčevi malomarnosti, ki je v neupoštevanju kljub vozniškemu izpitu premajhne vozniške izkušenosti, pri čemer tudi starost voznika ni opravičilo za nekritičnost ravnanja v danih objektivnih razmerah in ne predstavlja okoliščine, ki bi izključevala obdolženčevo kazensko odgovornost. Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče v tej smeri pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Vrhovno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 383. člena ZKP pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da ni podana nobena kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6., 8. do 11. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona in da v škodo obdolženca ni bil prekršen kazenski zakon. V skladu s 386. členom ZKP je Vrhovno sodišče glede na to, da je bila pritožba zagovornika, vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta izrečena v skladu s Kazenskim zakonikom, pri čemer so okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, kot olajševalne okoliščine pri odmeri določene kazni v okviru pogojne obsodbe upoštevane ustrezno teži storjenega kaznivega dejanja in osebnosti obdolženca.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98. členom Zakona o kazenskem postopku.