Jedro

Četudi seštejemo pokojninske dobe, ki jih je tožnik dosegel v obeh državah (RS in BiH) in v času služenja v oboroženih silah Federacije BiH, tožnik z upoštevanjem te dobe ne doseže zahtevane tretjine delovnih let za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2009 in št. ... z dne 8. 9. 2009 ter, da se tožniku prizna sorazmerni del invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Navaja, da bi mu morala tožena stranka, ob upoštevanju, da je invalid I. kategorije invalidnosti ter mu je pristojni nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznal pravico do invalidske pokojnine, priznati pravice na podlagi delovne dobe v Republiki Sloveniji. Želi izvedeti, komu se izplačujejo prejemki na podlagi njegove delovne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Če je uveljavil pravice v Bosni in Hercegovini, bi se mu morale na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji, priznati pravice tudi pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), dolžno paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Med strankama ni sporno, da je tožnik, rojen 12. 7. 1957, tudi po ugotovitvah invalidske komisije prve stopnje, kot izvedenskega organa tožene stranke, ki v postopku odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja daje izvedensko mnenje, od 14. 10. 2005 invalid I. kategorije invalidnosti, ker ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Po podatkih v upravnem spisu, delovni knjižici ter podatkih matične evidence tožene stranke, je tožnik v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji od 4. 8. 1978 do 12. 5. 1982 in od 6. 6. 1984 do 17. 8. 1985 dopolnil 4 leta, 11 mesecev in 21 dni zavarovalne dobe. Poleg tega je s prekinitvami v obdobju od 27. 8. 1975 do 17. 6. 1987 pri različnih delodajalcih v Bosni in Hercegovini dopolnil 2 leti, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe. Skupna pokojninska doba, dopolnjena v delovnem razmerju oz. obveznem zavarovanju v obeh državah je 7 let, 1 mesec in 29 dni.

Po 20. čl. Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Ur. l. Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 10/2008 - Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljnjem besedilu: Sporazum) se pri uveljavitvi pravice do dajatev zavarovalni dobi, dopolnjeni po zakonodaji obeh pogodbenic, seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovana doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovano dobo.

Iz odločbe o priznanju pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini se vidi, da je bilo pri izračunu pogojev in višine dajatve upoštevano tudi obdobje, ki ga je tožnik prebil v oboroženih silah Federacije Bosne in Hercegovine od 3. 11. 1994 do 22. 12. 1995, pri čemer se to obdobje upošteva po predpisih v Bosni in Hercegovini v dvojnem trajanju. Skupaj je dosežena pokojninska doba v tem obdobju 2 leti, 3 mesece in 10 dni. V 3. odst. 20. čl. Sporazuma je določeno, da se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju.

Tožnik je ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti 14. 10. 2005 dopolnil starost 48 let. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. V tožnikovem primeru je tretjina 28 delovnih let, 9 let in 4 mesece. Tudi, če se sešteti pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v obeh državah z obveznim zavarovanjem v delovnem razmerju, v trajanju 7 let, 1 mesec in 29 dni prišteje še zavarovalna doba v dejanskem trajanju v času služenja v oboroženih silah Federacije Bosne in Hercegovine, kar je 1 leto, 1 mesec in 19 dni, tožnik z upoštevanjem te dobe ne doseže zahtevane tretjine delovnih let, ker je skupna pokojninska doba v tem primeru 8 let, 3 mesece in 18 dni, minimalna pokojninska doba za priznanje pravice po slovenskih predpisih pa je, kot je že navedeno, je 9 let in 4 mesece.

Ker tožnik ne izpolnjuje minimalnega pogoja za priznanje pravice in ker vsaka država, podpisnica Sporazuma pogoje za priznanje pravic določa samostojno, dogovorjeno je le seštevanje zavarovalnih dob v dejanskem trajanju, je tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, niti v sorazmernem delu.

Tožnik je v Republiki Sloveniji res dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačeval prispevke, vendar so zavarovanci po ZPIZ-1 glede izpolnjevanja minimalnih pogojev za priznanje pravic izenačeni. To pomeni, da osebe, ki so v Republiki Sloveniji bile določeno obdobje vključene v obvezno zavarovanje, pa niso izpolnile minimalnih pogojev za priznanje pravic, teh pravic ne morejo pridobiti, kljub zavarovanju in plačanim prispevkom.

Dokončna odločba tožene stranke in izpodbijana prvostopenjska sodba sta zakoniti, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.