Jedro

Razlagalna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.10.2002, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 28.8.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožničin predlog, da se obnovi denacionalizacijski postopek, končan z dokončno odločbo Upravne enote M. z dne 19.6.2001. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnik predlagal obnovo postopka iz razlogov po 1. točki in podrejeno po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, izkazanost okoliščin (po 265. členu ZUP) pa je utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002). Po presoji prvostopnega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča predstavlja ustavnoskladno razlago materialnega predpisa in pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Drugačno razlaganje materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje pa ni razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Po presoji prvostopnega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča tudi ne pomeni drugačne rešitve kakšnega predhodnega vprašanja po 4. točki 260. člena ZUP, ker ne gre za element dejanskega stanja, temveč za vprašanje uporabe prava.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da v tej zadevi niso podani obnovitveni razlogi. Med drugim navaja, da po čisti jezikovni razlagi zakonskih določb res ni šlo za "čisto predhodno vprašanje", vendar ravnanje upravnih organov kaže na to, da se je odvzem iz posesti vsebinsko reševal kot predhodno vprašanje. Z uporabo teleološke razlage pa se po njenem mnenju lahko ugotovi, da so podani obnovitveni razlogi, saj je smisel zakonskih določb o obnovi postopka odprava nezakonitih stanj povzročenih z nezakonitimi odločbami. Navaja še, da nov ZUP ni ohranil razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, zato so po njenem mnenju obnovitveni razlogi "absorbirali" tudi to možnost odprave nezakonite odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dovoli obnovo denacionalizacijskega postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba, so skladni s podatki v upravnih spisih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 260. člena ZUP.

Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. Po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki vodi postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

V obravnavani zadevi se je tožnica sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01- 18 z dne 23.5.2002, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da določbe 9. točke 3. člena, 4. člena, 31. člena in 32. člena ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako kot je navedeno v obrazložitvi odločbe. Svoj predlog za obnovo postopka je tožnica oprla na določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, ker naj bi navedena odločba ustavnega sodišča predstavljala novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve. Podrejeno pa je uveljavljala tudi razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, saj naj bi upravni organ samo podržavljenje reševal kot predhodno vprašanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi uveljavljani obnovitveni razlogi niso podani. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da navedena razlagalna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Z njo je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, katera razlaga spornih določb materialnopravnega predpisa je skladna z ustavo. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi navedenih določb ZDen, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase še ne predstavlja razloga za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni drugačne rešitve kakšnega predhodnega vprašanja iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Za predhodno vprašanje gre, če je vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (147. člen ZUP).

Razlaga zakona glede vprašanja upravičencev v postopku denacionalizacije ne predstavlja predhodnega vprašanja v zgoraj navedenem smislu. Upravni organ v postopku ni reševal predhodnega vprašanja, ko je ugotavljal, komu in na kakšni pravni podlagi je bilo odvzeto nacionalizirano zemljišče. Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno sklepala, da vprašanje skladnosti zakona oziroma razlage zakona z ustavo ni predhodno vprašanje, ker ne gre za element dejanskega stanja, temveč za vprašanje uporabe prava.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v določbah 260. člena ZUP pomeni, da je uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka ne dopušča širše razlage obnovitvenih razlogov, zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa, ki je v predhodnem preizkusu tožničin predlog za obnovo upravnega postopka zavrgel, saj ta ne izpolnjuje procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.