Jedro

Pravna podlaga zahtevka na vrnitev prostorov, last občine, ki jih je dala podjetju (tožeči stranki), da z njim rešuje stanovanjski problem svojih delavcev (tožene stranke), ne temelji na določbi 92. čl. SPZ, temveč na določbah SZ-1, v kolikor gre za stanovanje oziroma na določbah OZ, ki urejajo najemna razmerja. Vprašanje lastništva tožeče stranke za utemeljenost zahtevka zato ni odločilno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki stanovanje – sobo številka 13 na naslovu ..., ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev pravdne stroške v višini 459,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je odgovor na tožbo tožene stranke z dne 21.7.2008 štelo za obrazloženega. Dejansko odgovor na tožbo ni obrazložen in bi zato moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Sicer pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni lastnica obravnavanega objekta. Da je lastnica, je dokazano z izjavo Občine ..., z izpisom iz osnovnih sredstev tožeče stranke, vse to pa bi potrdil tudi župan Občine ..., ki je bil predlagan, da se ga zasliši kot priča. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka in Občina ... nista mogli urediti zemljiškoknjižnega stanja, ker je glede tega zemljišča vložen zahtevek za denacionalizacijo, kar preprečuje možnost sklenitve uskladitvenih pogodb oziroma kakršnokoli spreminjanje zemljiškoknjižnega stanja. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik stavbe, s tem pa tudi aktivno legitimirana za ta spor. Po 11. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se le domneva, da je v zemljiški knjigi vpisana oseba lastnik, domneva pa se z dokazi lahko ovrže. To je tožeča stranka tudi storila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ni slediti pritožbi, da odgovor na tožbo tožene stranke z dne 21.7.2008 ni obrazložen in bi zato moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Da je odgovor obrazložen, je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni lastnik v tej pravdi obravnavane nepremičnine, za pravilnega in v tej smeri v odgovor pritožbi ni potrebno razlogom sodišča ničesar dodajati.

Ko pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v razlogih, na katere pazi skladno določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev temeljilo na določbi 92. člena SPZ in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni lastnik nepremičnine, katere vrnitev od toženca v tej pravdi zahteva. 1. odstavek 92. člena SPZ sicer res določa, da le lastnik lahko zahteva vrnitev individualno določene stvari. Vendar je to splošno določilo, medtem ko so določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1) napram prej citirani splošni določbi glede izpraznitve in izročitve stanovanja specialne določbe, enako pa so specialne določbe tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o izročitvi v najem (zakup) dane stvari, v kolikor se ta najem ne nanaša na stanovanje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je zgradba na naslovu ..., last Občine ... in glede na izjavo Občine ... z dne 15.7.2008 (priloga A4) je ta objekt dala v uporabo tožeči stranki, da z njim rešuje vprašanja bivanja svojih delavcev. To dejansko pomeni, da je Občina ... dala objekt v najem tožeči stranki z izrecnim dovoljenjem, da ga ta naprej daje v podnajem svojim delavcem. V kolikor je prostor ali prostore, katerih izročitev se zahteva v tej pravdi, opredeliti kot stanovanje v smislu SZ-1, je aktivna legitimacija za to pravdo tožeči stranki dana v določbi 101. člena SZ-1 (smiselna uporaba določb SZ-1 za urejanja podnajemnih razmerij). Če pa prostora – prostorov ni opredeliti za stanovanje, ima tožeča stranka aktivno legitimacijo na podlagi določb OZ, ki urejajo najemna razmerja (členi 587 – 618), kjer pravice najemodajalca niso vezane na lastništvo v najem ali podnajem dane stvari.

Pritožbeno sodišče je zato, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da zaradi obširnosti in pomembnosti neugotovljenih dejstev samo ne more ustrezno dopolnitvi postopka (355. člen ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in dodatno ugotovi dejansko stanje v nakazani smeri ter o tožbenem zahtevku odloči ob pravilni uporabi materialnega prava.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.