Jedro

Izostanek prave pogodbene volje (sila, zvijača, grožnja) je lahko podlaga za denacionalizacijo samo v primerih, ko je bil posel sklenjen na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen in v časovnem okviru iz 4. člena ZDen. Kadar je premoženje prešlo v družbeno lastnino izven tega okvira in zlasti po uveljavitvi ZOR, je imel sklenitelj tega posla možnost njegovo veljavnost zaradi napake volje pri sklenitvi, izpodbijati v okviru določb ZOR in tega sedaj ne more uveljavljati v postopku denacionalizacije. Zato je upravni organ upravičeno zavrgel zahtevo za denacionalizacijo in ni bilo pogojev za odstop zadeve v reševanje sodišču po določbi 4. odstavka 66. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1326/2000-7 z dne 21.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.7.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 22.3.2000. Prvostopni organ je s tem sklepom zavrgel njegovo zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 345/44, ki je bila vpisana pri vl. št. 336 k.o. K.p. in nato, na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil njen lastnik, pravni prednik tožeče stranke z Občino L. V.R., pripisana v vl. št. 1442 iste k.o., z vknjižbo družbene lastnine v uporabi te občine.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvam in odločitvi tožene stranke. Obravnavano zemljišče je prešlo iz zasebne v državno lastnino na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen na podlagi predpisov sprejetih po letu 1963 in zato ne morejo biti podlaga za denacionalizacijo po 3. in 4. členu ZDen. Časovna omejitev navedena v 4. členu ZDen, velja tudi za 5 člen ZDen, ki predvideva možnost denacionalizacije tudi v primerih, ko je premoženje prešlo iz zasebne v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa.Tako stališče je tudi v skladu s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6 1993, ki je bilo objavljeno in obrazloženo v poročilu tega sodišča I/93. Ker torej podlaga za podržavljenje ni bil pravni posel, sklenjen na podlagi predpisov, ki jih opredeljuje ZDen kot pravno pomembno podlago za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije in je bil pravni posel sklenjen leta 1980, denacionalizacijske zahteve ni bilo mogoče obravnavati po vsebini. Zato je upravni organ zahtevo pravilno zavrgel na podlagi 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), v zvezi z 324. členom ZUP/99. S tako odločitvijo ni kršil pravil o pristojnosti, ker zahteve ni poslal v reševanje pristojnemu sodišču. Predmet presoje ni bila zatrjevana pravna podlaga za denacionalizacijo (sila, zvijača ali grožnja), ampak ugotovitev, da o zahtevi ni mogoče odločati po ZDen in v upravnem postopku, ker ne gre za upravno stvar.

Tožeča stranka izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in napada njeno napačno razlago določb 3., 4. in 5. člena ZDen. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 24.10.1980 in je nadomeščala prisilno podržavljanje. V kolikor ta pogodba ne bi bila sklenjena, bi prišlo do podržavljenja na podlagi tedaj veljavnega Temeljnega zakona o izkoriščenju kmetijskega zemljišča, to pa je predpis, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Na tej podlagi pa je možno uvesti postopek za denacionalizacijo. Zato ni utemeljeno sklicevanje na časovno oviro iz 4. člena ZDen. Okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba so bile take, da ni mogoče govoriti o svobodni odločitvi prodajalca. Nanj so državni organi izvajali pritisk in prisilo, ki se jima ni mogel upreti. Zato izpodbijana sodba ni v skladu z namenom in cilji ZDen, saj ni pogojev za različno obravnavanje primerov podržavljenja iz 3. in 4. člena ZDen ter primerov, ko je premoženje prišlo v državno last na podlagi izsiljenega pravnega posla po 5. členu ZDen. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je vložil zahtevo za denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen, sklicujoč se na izostanek prave pogodbene volje ob podpisovanju pogodbe, to je na silo in grožnjo, ki so jo na njegovega pravnega prednika izvajali organi oblasti. Njegov položaj je izenačen s položajem drugih upravičencev iz ZDen, vendar pa to izenačenje velja tudi za časovno omejitev glede upravičenosti zahteve za denacionalizacijo določeno v 4. členu ZDen. V tem obsegu je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, ki je sprejela stališče, da tudi podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Med predpisi, taksativno naštetimi v 3. členu ZDen, ki so bili podlaga za podržavljanje in v okviru generalne klavzule 4. člena ZDen, Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino ni naveden. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tako pravna podlaga, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, kakor tudi čas sklenitve pravnega posla, izključuje denacionalizacijo v obravnavanem primeru. Taka odločitev je tudi v skladu s pravnim mnenjem občne seje vrhovnega sodišča, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih izpodbijane sodbe. Pravni posel je bil sklenjen v času veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je predvidel vse civilizacijske standarde v zvezi z izpodbojnostjo pravnih poslov. S tem so imele stranke možnost uveljavljati napake volje pri sklenitvi pravnega posla in izpodbijati njegovo veljavnost. Neupoštevna je pritožbena navedba, da bi bilo zemljišče pravnemu predniku tožeče stranke podržavljeno na podlagi predpisa, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Za tako trditev ni nobene podlage v listinah, ki so priložene v upravnem spisu. Predmet presoje tudi ne morejo biti možnosti razlastitve, ki jih pritožba hipotetično predvideva.

Pritožba tudi nima prav, ko zahteva, da bi moral upravni organ prve stopnje ravnati po določbi 4.odstavka 66.člena ZUP/86. Ta določba mu nalaga, da vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, pošlje brez odlašanja pristojnemu organu ali sodišču. V obravnavanem primeru pa je ugotovil, da tudi noben drug organ in tudi ne nepravdno sodišče ni pristojno za odločanje o taki zahtevi za denacionalizacijo. Pravilna je presoja, da ne gre za zadevo, ki bi jo bilo mogoče obravnavati po določbah Zden. Organ prve stopnje bi bil dolžan odstopiti zadevo nepravdnemu sodišču, če bi ugotovil, da ni dvoma o tem, da zadeva ne spada v njegovo pristojnost. Ker pa je presodil, da na podlagi trditvene podlage navedene v zahtevi, zadeve ni mogoče obravnavati po določbah Zden, je bilo zavrženje zahteve zakonito in ni bilo poseženo v pristojnost, ki je prepuščena sodnemu odločanju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in potrdilo izpodbijano sodbo, potem ko je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).