Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da se je z zaključkom projektov zmanjšal obseg dela in da je zato odpadel razlog začasno povečanega obsega dela, ki je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaposlitev novih delavcev v času tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazuje, da je pri toženi stranki potreba po tožnikovem delu še vedno obstajala, zato tožena stranka ni imela utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zaposlitev novih delavcev za enaka ali podobna dela tik pred tožnikovo odpovedjo pomeni zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku po nastopu bolniškega staleža odvzela pravice v aplikaciji, prenosni računalnik, ključe in registrirno kartico, pa je prepričljiv tudi zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku odpoved ni bila podana zaradi njegove daljše bolniške odsotnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 11. 2016 nezakonita in se razveljavi (I.a točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 2. 2017, ampak je trajalo do 31. 7. 2017, višji tožbeni zahtevek (ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo na podlagi sodne razveze in plačilo denarnega povračila v znesku 6.925,00 EUR bruto) je zavrnilo (I.b točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 20. 2. 2017 do 31. 7. 2017 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (I.c točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 20. 2. 2017 do 31. 7. 2017 obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 1.385,00 EUR mesečno, od tega zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanega nadomestila plače od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec) je zavrnilo (I.č točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati: nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2016 v višini 346,40 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2017 dalje do plačila (II.a točka izreka); nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za 2017 v višini 623,52 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017 dalje do plačila (II.b točka izreka); regres za letni dopust za leto 2016 v višini 7,42 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 dalje do plačila (II.c točka izreka); regres za letni dopust za leto 2017 v višini 469,53 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2017 od 30. 6. 2017) je zavrnilo (II.č točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavlja, da mu je dolžna plačati prispevek za zdravstveno zavarovanje za mesec februar 2017 v višini 6,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2017 dalje do plačila ter znesek v višini 25,66 EUR za vsak nadaljnji mesec nezakonite odpovedi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu dalje (III. točka izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, v katerem je tožnik od tožene stranke uveljavljal, da popravi obračun plače na plačilni listi za februar 2017 pod postavko 11 tako, da besedno zvezo "letni dopust" nadomesti z "državni praznik" in popravljeno plačilno listo izroči tožniku (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 1.596,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi se pri toženi stranki redna zaposlila dva nova delavca A.A. in B.B.. Slednji se namreč ni zaposlil pri toženi stranki, ampak pri drugem delodajalcu. V obdobju od 3. 10. 2016 do 31. 12. 2016 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računalniški programer – junior s podjetjem C. d. o. o. Potreba po zaposlitvi novih delavcev v podjetju C. d. o. o. ne more vplivati na kadrovske spremembe pri toženi stranki. Delavec A.A. pa je bil predhodno štipendist tožene stranke, zato ga je morala zaposliti. K pritožbi prilaga pogodbo o zaposlitvi za delavca B.B. in potrdilo o prijavi na ZZZS. Navaja, da sodišče prve stopnje odločitve ne bi smelo opreti na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1, saj ta posega v njene pravice, pa je v danem trenutku ravnala zakonito in bila naknadno za to kaznovana. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ki določa prepoved retroaktivnosti pravnih aktov. Tožena stranka vztraja, da je bila vročitev odpovedi opravljena v skladu s takrat veljavno zakonodajo in zato ne sme biti oškodovana. Predlaga, da pritožbeno sodišče postopek prekine in sproži postopek pred Ustavnim sodiščem RS glede ugotovitve ustavnosti 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. Nadalje poudarja, da je vročitev poizkusila opraviti tudi 30. 11. 2016 v prostorih tožene stranke. Zgolj dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila vročilnice, ne dokazuje, da tožniku odpoved ni bila vročena. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 30. 11. 2016 oziroma najkasneje 3. 12. 2017 s fikcijo vročitve, zato je tožba vložena prepozno in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. 3. Tožnik je podal odgovor na tožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2016, vložil pravočasno, to je v roku, kot je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Po tej določbi lahko delavec pred pristojnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanil 17. 2. 2016, ko mu je tožena stranka to poslala na zasebni elektronski naslov. Kljub temu, da je takšna vročitev nepravilna, saj ZDR-1 ne določa vročanja na zasebni elektronski naslov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je tožnik 17. 2. 2016 seznanil z izpodbijano odpovedjo in je zato od naslednjega dne začel teči rok za vložitev tožbe po citirani določbi. Glede na navedeno je tožba, ki jo je tožnik na prvostopenjsko sodišče vložil 17. 3. 2016, pravočasna.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila že pred 17. 2. 2016. Tožena stranka je v postopku zatrjevala in dokazovala, da je tožniku poskušala izpodbijano odpoved vročiti priporočeno s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni prevzel, zato je skladno z določbo tedaj veljavnega četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 nastopila fikcija vročitve (to je s potekom 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve - dne 3. 12. 2016). Sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da v obravnavanem primeru ni nastopila fikcija vročitve na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ker je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017 to določbo razveljavilo zaradi neskladnosti z Ustavo RS, saj je ugotovilo, da gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991). Odločilo je, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Pri tem je pravilno pojasnilo, da iz 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/94) in tudi iz 125. člena Ustave RS izhaja, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o zadevi ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh postopkih, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, morajo torej sodišča upoštevati ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, in sicer tako, da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti. Zakon oziroma njegov del je namreč neizogibno v neskladju z ustavo že od same uveljavitve, le veljavo je izgubil z nastopom učinkov o razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 84/2014 z dne 9. 12. 2015 ter odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014). Vztrajanje tožene stranke v pritožbi pri drugačnem stališču ni utemeljeno.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bila opravljena vročitev izpodbijane odpovedi tožniku v prostorih tožene stranke. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožniku 30. 11. 2016 poskušala vročiti izpodbijano odpoved osebno v prostorih delodajalca, vendar je tožnik prevzem odklonil. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, ali je spornega dne prišlo do poskusa vročitve odpovedi tožniku v prostorih delodajalca oziroma ali se je tožnik spornega dne tam sploh nahajal. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR-1 se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbo 144. člena ZPP, ki določa ravnanje vročevalca v primeru odklonitve prevzema pisanja, in ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s tem členom. V prvem odstavku 144. člena ZPP je med drugim določeno, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v prostorih, kjer ta oseba dela. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s citirano določbo, česar tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, je pravilno presodilo, da izpodbijana odpoved tožniku 30. 11. 2016 ni bila vročena. Iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi se tega dne tožnik dejansko seznanil z izpodbijano odpovedjo, zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na šesti odstavek 139. člena ZPP, po katerem se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje.

9. Tožena stranka je tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2016 do 31. 7. 2017 zaradi začasno povečanega obsega dela in priprave oziroma izvedbe dela, ki je projektno organizirano, na delovnem mestu "vodja IT oddelka - Računalniško programiranje", dne 24. 11. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je zaradi upada projektnega dela prenehal začasno povečan obseg dela in da se je delo na projektnem delu, pri katerem je sodeloval tožnik, zaključilo konec oktobra 2016. S tem se je obseg dela, zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zmanjšal na stopnjo, ko ni več upravičenega razloga za tožnikovo delovno mesto kot samostojno delovno mesto, zato je to delovno mesto ukinila in opravila porazdelila med druge zaposlene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno odsoten z dela zaradi bolezni od 6. 10. 2016 do 19. 2. 2017. Tožena stranka pa je tožniku že 21. 10. 2016 odvzela računalnik, ključe in kartico za beleženje prisotnosti.

10. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, to je na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku 89. člena pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker ni obstajal utemeljen poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dela pri projektu D., ki je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni nikoli opravljal, zato je presodilo, da zaključek tega projekta v oktobru 2016 ni vplival na potrebo po tožnikovem delu in ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tožnikovim delom pri ostalih projektih (npr. E., F., G.) pa je sicer ugotovilo, so bili ti v času podaje tožnikove odpovedi bodisi zaključeni bodisi v izteku, vendar pa je ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka neposredno pred podajo odpovedi tožniku redno zaposlila dva nova delavca (B.B. in ne H.H., kot pravilno opozarja pritožba, in A.A.), pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da se je z zaključkom teh projektov zmanjšal obseg dela in da je zato odpadel razlog začasno povečanega obsega dela, ki je bil tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zaposlitev novih delavcev v času tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazuje, da je pri toženi stranki potreba po tožnikovem delu še vedno obstajala, zato tožena stranka ni imela utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da zaposlitev novih delavcev za enaka ali podobna dela tik pred tožnikovo odpovedjo pomeni zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku po nastopu bolniškega staleža odvzela pravice v aplikaciji I., prenosni računalnik, ključe in registrirno kartico, pa je prepričljiv tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku odpoved ni bila podana zaradi njegove daljše bolniške odsotnosti.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o zaposlitvi novih delavcev pred tožnikovo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi za delavca B.B. in potrdilo o prijavi na ZZZS kot dokaz, da je bil B.B. zaposlen pri drugem delodajalcu, in ne pri toženi stranki, tožena stranka prilaga prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne navaja, zakaj ju brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Priložena dokaza zato predstavljata pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbena navedba, da je bil delavec A.A. štipendist tožene stranke in da ga je zato morala zaposliti, pa ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje, za katero pravilnost zadostuje že ugotovitev, da je pred izpodbijano odpovedjo zaposlila B.B..

13. Ker torej tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).