Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženka plačati tožniku 2,688.206 SIT odškodnine, od tega 2,680.000 za nepremoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je višji odškodninski zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo le delno spremenilo stroškovno odločitev, medtem ko je pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema izvedensko mnenje, ki se nanaša na uveljavljene oblike nepremoženjske škode ter pri vseh odškodninskih postavkah to je pri telesnih bolečinah, pri strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenske aktivnosti izvaja, da so priznane odškodnine prenizke in da bi moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino. V reviziji omenja stališče sodišča druge stopnje, po katerem je bilo o tožnikovem odškodninskem zahtevku odločeno v dveh letih ter se sprašuje, ali prav razume načelno pravno mnenje iz Bugojna iz leta 1987, ter da naj zato poda revizijsko sodišče razlago navedenega mnenja. Dalje podaja svoje gledanje na odškodnine, ki bi morale biti priznane v takih primerih kot je tožnikov in izračun, za koliko naj bi bil tožnik oškodovan, ker sodišča ne prisojajo zakonskih zamudnih obresti v skladu z določilom 919. člena ZOR. Sodiščem očita, da neutemeljeno ščitijo zavarovalnice, povzema nekatere navedbe iz revije MAG z dne 4.4.2001 ter sklene, da se toženka prav muči, kako bi zapravila visoke prihodke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revijskega sodišča je bila tožniku priznana ustrezna odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode ter višja odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje nima podlage v določbah 200. in 203. člena ZOR. Tožnik je pri nezgodi 28.11.1994 utrpel močnejši zvin desnega gležnja z natrganjem desne fibulotalarne vezi, ki je bila po oceni izvedenca zdravstvene stroke lahka telesna poškodba. Stalne hude in srednje bolečine je skupaj trpel le okoli 20 dni, zmerne 2 meseca, sicer pa le občasne med zdravljenjem, ki je trajalo pet mesecev in tri tedne. Te ugotovitve, občasne možne bolečine v bodočnosti in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo višje odškodnine od 1,600.000 SIT, ki je bila tožniku priznana za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Teh zaključkov ne more v ničemer spremeniti tožnikovo poudarjanje bolečin in nevšečnosti v reviziji, v kateri v nasprotju z dejstvi zatrjuje šestmesečno nošnjo bergel, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso bile predpisane in zato tudi niso bile potrebne. Za strah je bila tožniku priznana odškodnina v višini 80.000 SIT in tudi za to obliko škode ni utemeljen višji zahtevek. Ustrezno lahki naravi poškodbe so bile ugotovljene tudi trajne posledice na zdravju, ki se kažejo v omejeni gibljivosti desnega gležnja srednje stopnje in malenkostni ohlapnosti zadnje fibulotalarne vezi desnega gležnja. Pri tej obliki škode pa tožnik očitno prezre, da je bilo ugotovljeno, da je možno le del posledic pripisati poškodbi (75%), medtem ko so ostale posledica obstoječih degenerativnih sprememb, ki bi se manifestirale že v petih do desetih letih. V postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljen obseg posledic po oceni revizijskega sodišča ne utemeljuje višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot 1,000.000 SIT, kar je bilo tožniku že priznano. Skupaj priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,680.000 SIT se ob primerjavi s podobnimi primeri kaže kot ustrezno visoka, kar pomeni, da je odmerjena v skladu z že navedenimi določbami ZOR. Svoje stališče o zamudnih obrestih in o pravnih mnenjih, ki se omenja v reviziji, je vrhovno sodišče pojasnilo pooblaščencem tožnika že v več svojih odločbah (na primer II Ips 479/2001, II Ips 579/2001 idr.) in ker so lahko le teoretične narave in so že znana, jih na tem mestu ne ponavlja. Zaradi drugačnih revizijskih izvajanj je končno še ugotoviti, da se je postopek na prvi stopnji končal v tem primeru v manj kot dveh letih.

Revizijsko sodišče je po povedanem torej ocenilo, da so bile pri odmeri odškodnin za vse tri oblike nepremoženjske škode upoštevane vse pravno pomembne okoliščine iz tožnikovega primera, da je priznana odškodnina ustrezna in pravična in da zato v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ni bila zagrešena očitana zmotna uporaba materialnega prava. Uradoma upoštevanih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).