Jedro

Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici Ig 2005/00029 z dne 20. 4. 2005 tudi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku 44.206,41 EUR z 8% zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2002 do plačila. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.564,10 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožeča stranka. Izpodbija jo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah

Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: toženec je za tožnico opravljal storitev razreza lesa; poslovanje med strankama je potekalo na način, da je tožnica tožencu dostavila les, ki ga je pred tem sama kupila pri L. d. d., medtem ko je izdelavo polizdelkov tožencu plačevala po (sproti) dogovorjeni vrednosti dela; med tožencem kot asignantom, tožnico kot asignatom in L. d. d. kot asignatarjem so bile sklenjene „asignacijske“ pogodbe (A5 – A12), na podlagi katerih je L. d. d. pošiljal predračune tožnici, ki je (preko Nove tržaške kreditne banke) L. d. d. plačala les; le-ta pa je izdal račun tožencu, ki je bil nato pozvan, da podpiše asignacijo; tožnica je ves les kupila (in plačala) brez naročila toženca;- storitve toženca je tožnica plačevala po dogovorjeni vrednosti dela, kar je v listinah imenovala avans; gotovinska nakazila tožnice v višini 49.579,86 EUR so predstavljala plačilo za opravljeno delo; toženčeve račune, ki so blago spremljali čez mejo, je pripravljala in izpisovala tožnica, pri čemer je vanje vpisovala povsem drugačne cene; na teh računih storitev razreza blaga ni bila upoštevana.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev preplačila v višini 44.206,41 EUR. Navedeni znesek naj bi predstavljal razliko med zneskoma 151.782,14 EUR in 49.579,86 EUR, ki naj bi ju tožena stranka prejela od tožeče stranke (prvega v vrednosti blaga (lesa), drugega pa v gotovinskih plačilih), ter zneskom 157.155,59 EUR, ki naj bi predstavljal vrednost blaga po računih tožene stranke.

8. Za odločitev v tem sporu je odločilnega pomena ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tožnica tožencu poravnala opravo njegovih storitev, in sicer z z gotovinskimi nakazili v višini 49.579,86 EUR (ki jih je sama poimenovala kot avans). Iz tega naslova tako ni upravičena do nikakršnega „preplačila“.

9. Znesek 151.782,14 EUR, kolikor je znašala vrednost pri L. d.d. kupljenega lesa, tožeča stranka uveljavlja na podlagi dogovorov o asignacijah. Zatrjuje, da naj bi se na podlagi le-teh vzpostavila njena terjatev do tožene stranke.

10. Tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da naj bi bila asignacija način „vzpostavljanja“ terjatev. Ravno nasprotno: asignacija je način prenehanja terjatev, tako, da se preko dvojne pooblastitve poplačata dva dolga: dolžnik pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega dolžnika. Poleg tega je nelogična trditev, da naj bi tožnica kot asignat pridobila terjatev do toženca kot asignanta; značilnost njunega (kritnega) razmerja je ravno obratna: da ima asignant terjatev do asignata. Sklenjene asignacije tako ne morejo biti upoštevna podlaga za povrnitev stroškov nakupa lesa, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke. Pri tem je obstranskega pomena presoja, ali je pri njihovi sklenitvi šlo za navidezen pravni posel. Da bi morala tožena stranka stroške za les nositi na kakšni drugi (dejanski in pravni) podlagi, pa tožeča stranka ni uveljavljala. Zato njen zahtevek do povrnitve teh stroškov ne more biti utemeljen.

11. Ker je bilo treba pritrditi odločitvi sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz zgoraj navedenih razlogov, revizijsko sodišče ni odgovarjalo na preostale revizijske navedbe (o navideznosti pogodb in zastaranju), ki ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve v zadevi.

12. Z uveljavljano bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP revidentka poskuša izpodbiti dokazno oceno sodišča druge stopnje, da so izjave prič v obravnavanem primeru izničile dokazno moč listin. To pa v revizijskem postopku ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz istega razloga je neupoštevno sklicevanje revidentke na „neprimernost“ izvedenskega mnenja M. N. kot dokaza v tem postopku.

13. Nazadnje je neutemeljeno sklicevanje revidentke na dokazno oceno in odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi I Cpg 176/2008, v kateri naj bi šlo za „identično dejansko stanje oziroma enako poslovno razmerje“. Na ugotovljena dejstva in odločitev v drugem postopku namreč sodišči nižjih stopenj v obravnavanem sporu nista bili vezani. Ena sama odločitev pa tudi ne pomeni ustaljene sodne prakse, kot to skuša prikazati revidentka.

Odločitev revizijskega sodišča

14. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

15. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama krije stroške revizije (II. točka izreka).