Jedro

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo prvotoženi stranki (tožnikovemu delodajalcu) naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno in materialno škodo v določeni višini. Sodišče prve stopnje po tako izdani zamudni sodbi zoper prvotoženo stranko, ko je delno ugodilo tožbenim zahtevkom, v nadaljevanju ni imelo pravne podlage, da se je izreklo za nepristojno za obravnavanje zahtevkov zoper drugotoženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel tožnikov delodajalec zavarovano svojo odgovornost). Pri obeh toženih strankah gre za navadnega sospornika na pasivni strani, glede katerih je sodišče prve stopnje stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti, ne glede na dejstvo, da je odločitev o zahtevkih zoper prvotoženo stranko že postala pravnomočna na podlagi delne zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje zoper drugotoženo stranko, zaradi česar se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je vložila tožbo zoper delodajalca in zoper A. d.d., pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost za tožeči stranki nastalo škodo. Glede na dejstvo, da se spor nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, je stvarno pristojno za odločanje delovno sodišče. Tožeča stranka je od obeh toženih strank, ki sta sicer navadna sospornika, zahtevala solidarno plačilo odškodnine v znesku 38.092,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek tožeče stranke pa je sodišče rešilo le deloma, saj je zoper prvotoženo stranko izdalo delno zamudno sodbo, s katero je prvotoženi stranki naložilo v plačilo znesek 20.592,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 dalje, v presežku, to je za znesek 17.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo. Takšen izvršilni naslov za plačilo odškodnine, ki je v razmerju do prvega solidarnega dolžnika, v ničemer ne vpliva na pravico tožeče stranke, da uveljavlja odškodnino tudi od drugega solidarnega dolžnika, ki bi bil seveda razbremenjen plačila, v kolikor bi sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko in pod nadaljnjim pogojem, da bi odškodnino tudi plačal. Sodišče ni odločilo o celotnem odškodninskem zahtevku tožeče stranke, zato ni mogoče govoriti o prenehanju stvarne pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča. Enako je tudi odločilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 369/2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper drugotoženo stranko, izhajalo iz zmotne pravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožeča stranka je v sporu uveljavljala zoper prvo in drugotoženo stranko plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 38.092,00 EUR s pp z zahtevo, da se ugotovi solidarna odgovornost toženih strank za škodo. Glede odgovornosti drugotožene stranke za škodo se tožeča stranka sklicuje na polico o sklenjenem zavarovanju odgovornosti med strankama (C2).

V skladu z določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) se med individualne delovne spore uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (prvi odstavek točke c. 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena stranka zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje z delno zamudno sodbo z dne 4. 12. 2014 prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v višini 20.000,00 EUR, pri čemer je v presežku zahtevek do zneska 36.500,00 EUR zavrnilo. Poleg tega pa je zavezalo prvotoženo stranko tudi za plačilo materialne škode v višini 592,00 EUR, višji zahtevek za materialno škodo do zneska 1.592,00 EUR, pa zavrnilo. Pravilno opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje po tako izdani zamudni sodbi zoper prvotoženo stranko, ko je delno ugodilo tožbenim zahtevkom, v nadaljevanju ni imelo pravne podlage, da se je izreklo za nepristojno za obravnavanje zahtevkov zoper drugotoženo stranko. Pri obeh toženih strankah gre za navadnega sospornika na pasivni strani, glede katerih je sodišče prve stopnje stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti, ne ozirajoč se na dejstvo, da je odločitev o zahtevkih zoper prvotoženo stranko že postala pravnomočna na podlagi delne zamudne sodbe. Takšen izvršilni naslov za plačilo odškodnine, ki je v razmerju do prvega solidarnega dolžnika v ničemer ne vpliva na pravico tožeče stranke, da uveljavlja odškodnino tudi od drugega solidarnega dolžnika, ki bi bil razbremenjen plačila, v kolikor bi sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko. Tožeča stranka ima namreč še naprej interes do celotnega plačila nematerialne škode, torej do višine 36.500,00 EUR in materialne škode do višine 1.592,00 EUR. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju po vsebini obravnavati takšen zahtevek tožeče stranke tudi v razmerju do drugotožene stranke glede katerega ima kot solidarnega dolžnika stvarno pristojnost, da v sporu izvede postopek do njegovega zaključka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka 365. člena ZPP) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).