Jedro

Ker je bil tožnik o prenehanju delovnega razmerja obveščen ob neuspelem poskusu osebne vročitve zaključene delovne knjižice, mu je od tega dne dalje pričel teči 15-dnevni rok za vložitev ugovora. Ker tožena stranka tožniku v času njegove odsotnosti ni uspela z ustrezno poštno pošiljko vročiti disciplinske odločbe o izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je v skladu z določbami svoje kolektivne pogodbe vročitev utemeljeno opravila z nabitjem disciplinske odločbe na oglasno desko.

Izrek

Glede odločitev o zavrnitvi zahtevkov iz naslova regresa za letni dopust in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust se revizija zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.9.2001 in 22.10.2001 o razporeditvi tožnika na delovno mesto sistemski inženir I in zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2000. Denarne zahtevke iz naslova sporne razporeditve na drugo delovno mesto je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik v tem času v bolniškem staležu in zaradi izdaje spornih sklepov pri izplačilu nadomestila plače ni bil oškodovan. Hkrati pa je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 8.7.2002, s katerim je bil kot prepozen zavržen ugovor zoper odločbo disciplinske komisije z dne 22.1.2002 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, in denarne zahtevke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika. Glede zahtevka za razveljavitev navedene odločbe disciplinske komisije in na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje dne 12.3.2002 ni zakonito prenehalo ter ima tudi po tem datumu pri toženi stranki vse pravice iz delovnega razmerja, pa je sodišče tožbo zavrglo, ker v tem delu za vložitev tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Toženi stranki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta obe stranki vložili pritožbo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških, v ostalem pa njeno pritožbo, pritožbo tožnika pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Zavrnitev tožnikovih zahtevkov v zvezi z odločitvijo o zavrženju ugovora z dne 8.7.2002 ter denarnih zahtevkov za čas prenehanja delovnega razmerja oziroma zavrženje tožbe v zvezi z disciplinsko odločbo z dne 22.1.2002 in uveljavljanjem delovnega razmerja od 12.3.2002 dalje, je utemeljevalo s tem, da je bil tožnik že v mesecu marcu 2002 nedvoumno obveščen, da mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje, pa zoper to ni ugovarjal v zakonitem 15-dnevnem roku.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje v delu glede zavrženja tožbe in zavrnitve denarnih zahtevkov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ter v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe z dne 8.7.2002 vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bil zaradi nepravilnosti pri vročanju v disciplinskem postopku pri toženi stranki onemogočen dostop do sodnega varstva. Tožena stranka pošiljk ni vročala na tožnikovem dejanskem bivališču, vročitve niso bile opravljene po določbah ZPP in ne preko njegovega pooblaščenca, tudi za dejstvo prenehanja delovnega razmerja pa je tožnik zvedel šele v mesecu juniju 2002, tako da je zoper nezakonito prenehanje delovnega razmerja pravočasno ugovarjal pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje se hkrati neutemeljeno ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z nezakonitostjo vročitve disciplinske odločbe.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodne odločbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb glede vročanja disciplinske odločbe z dne 22.1.2002. Ob ugotovitvah, da tožnik ni pravočasno uveljavljal varstva pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, je presodilo, da vročanje odločb v predhodnem disciplinskem postopku za odločitev v tem sporu ni bilo pravno pomembno (obrazložitev na sedmi strani). Tako ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP.

Za odločitev v tem sporu so odločilna naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, z njegovimi ugotovitvami pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje: – Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v prvi polovici leta 2001 toženi stranki sporočil dva naslova - naslov stalnega prebivališča v K. in naslov začasnega bivališča v M.. – V času od konca meseca septembra 2001 do meseca marca 2002 je bil tožnik v bolniškem staležu. – V disciplinskem postopku, ki je tekel zoper tožnika v tem času, je tožena stranka tožnika obveščala s poštnimi pošiljkami z vročilnico na naslov njegovega stalnega prebivališča, s tem da se je pošiljka z disciplinsko odločbo z dne 22.1.2002 vrnila z obvestilom, da je bil tožnik o pošiljki obveščen, vendar je ni dvignil, medtem ko je predhodne pošiljke prevzemala in podpisovala vročilnice njegova mati. Po vrnitvi pošiljke zaradi neuspele vročitve je tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 29. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki ureja vročanje v disciplinskem postopku, disciplinsko odločbo nabila na oglasno desko in dne 12.3.2002 ugotovila njeno dokončnost ter glede na izrečeni disciplinski ukrep tožniku zaključila delovno razmerje. – Dne 26.3.2002 je pooblaščeni vročevalec tožniku na naslovu začasnega prebivališča poskušal vročiti pošiljko z zaključeno delovno knjižico. Ker je vročevalec tožnika izrecno seznanil, da je v pošiljki zaključena delovna knjižica, je bil tožnik s tem seznanjen o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. – Tožnik je izrecno nasprotoval prenehanju delovnega razmerja šele v ugovoru, ki ga je preko svojega odvetnika posredoval toženi stranki 26.6.2002, medtem ko je 10.6.2002 od tožene stranke zahteval pojasnila v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. – Vse od meseca oktobra 2001 do meseca junija 2002 se tožnik pri toženi stranki ni oglašal, čeprav mu je bil bolniški stalež v mesecu marcu 2002 zaključen.

V skladu z 2. odstavkom 80. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je lahko delavec vložil ugovor v zvezi s posegom v njegove pravice iz delovnega razmerja v 15 dneh od dneva vročitve ustrezne odločbe oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZTPDR je bila pravočasna vložitev ugovora v teh primerih pogoj za vložitev zahteve za varstvo pravic pri pristojnem sodišču, to je za vložitev tožbe.

Ker je bil tožnik o spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki obveščen ob neuspelem poskusu osebne vročitve zaključene delovne knjižice dne 26.3.2002 (na to dejansko ugotovitev nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano), je sodišče pravilno ugotovilo, da mu je od tega dne dalje pričel teči 15-dnevni rok za vložitev ugovora. Ker je tožnik ugovor vložil šele v mesecu juniju 2002, je sodišče pravilno presodilo, da pogojev za sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni izpolnil oziroma je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 8.7.2002, s katerim je tožena stranka njegov ugovor kot prepozen zavrgla.

V zvezi z vročanjem pošiljk v predhodnem disciplinskem postopku sodišče ugotavlja, da vsebina delovnega razmerja predpostavlja osebno razmerje med delavcem in delodajalcem oziroma njegovimi pooblaščenci. Tako delavec kot delodajalec sta dolžna skrbeti za možnost osebnega kontakta, ki ga zahteva delovno razmerje. Kolikor navede delavec več možnih bivališč, je dolžan zagotoviti dosegljivost na vseh označenih naslovih, kolikor ni delodajalca izrecno obvestil, na kateri naslov naj mu pošilja sporočila in pošiljke.

Na podlagi 103. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je bila glede načinov vročanja v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu določena smiselna uporaba določb, ki so veljale za postopek pred sodišči, pristojnimi za spore iz delovnega razmerja, torej smiselna uporaba ZPP. Smiselna zato, ker je razmerje med delavcem in delodajalcem drugačno od razmerja med sodiščem in stranko v sodnem postopku. Zaradi posebnosti delovnih razmerij so lahko kolektivne pogodbe pri posameznih delodajalcih za posamezne postopke določale, kaj se še šteje za smiselno ureditev vročanja posameznih odločitev. Določbe 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki posebej za disciplinski postopek v prvi vrsti zahtevajo osebno vročanje proti podpisu (v tajništvu družbe, na delovnem mestu, po pošti s povratnico), ob neuspehu neposredne vročitve pa predvidevajo možnost vročitve z nabitjem pisanja na oglasno desko v osmih dneh, po presoji sodišča niso izven okvirov smiselnega upoštevanja ureditve vročanja po ZPP. Predpostavljajo le, da je tudi delavec dolžan zagotavljati možnost rednega komuniciranja z delodajalcem.

Ker tožena stranka tožniku v času njegove odsotnosti ni uspela vročiti disciplinske odločbe o izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja z dne 22.1.2002 z ustrezno poštno pošiljko, je v skladu z določbami svoje kolektivne pogodbe vročitev utemeljeno opravila z nabitjem disciplinske odločbe na oglasno desko in ugotavljala njeno dokončnost z 12.3.2002. Pri tem vročitev disciplinske odločbe tožnikovemu pooblaščencu v takrat že obstoječem sodnem sporu o zakonitosti predhodne tožnikove razporeditve na drugo delovno mesto ni prišla v poštev, saj velja določba o vročanju pisanj pooblaščencu iz 137. člena ZPP le za vročanje v sporu, v katerem je bilo podano pooblastilo za zastopanje.

Tudi upoštevaje vročitev disciplinske odločbe je sodišče pravilno presodilo, da tožnik v zvezi z njo in prenehanjem delovnega razmerja ni izpolnil pogojev za sodno varstvo in v tem delu tožbo zavrglo. Ob takšni presoji po temelju je sodišče v izpodbijanem delu utemeljeno zavrnilo tudi tožnikove denarne zahtevke, ki presegajo vrednostno mejo za dovoljenost revizije, glede zahtevkov iz naslova regresa za letni dopust in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust pa sodišče revizije ni dopustilo in zato v tem delu ni dovoljena.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb 377. in 378. člena ZPP odločilo, kakor v izreku.