Jedro

Iz vsebine pojma "neogibno potreben za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave Republike Slovenije ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov; vendar pa je v takih primerih pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti dopustno odrediti samo, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca na prostost, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 21.8.2005 zoper obd. S.B. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 24.8.2005 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep preiskovalnega sodnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica dne 1.9.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločitev. V zahtevi navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih o pripornem razlogu in o neogibni potrebi za odreditev pripora, saj sodišče ponovitveno nevarnost utemeljuje s prejšnjim življenjem obdolženca in njegovo nezaposlenostjo.

Vrhovni državni tožilec - svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP dne 19.9.2005, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

Pogoji za odreditev pripora so:

1. da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, 2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

III.

Da bi ne bil podan prvi pogoj, zahteva niti ne zatrjuje. Navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, in tudi ne razlogov, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Obdolženec je osumljen, da je skupaj s soobdolženci v kratkem časovnem obdobju (nekaj tednov) storil tri kazniva dejanja velike tatvine, in sicer: dne 24.6.2005 v Ž. na škodo prodajalne nakita, ko so s kamnom razbili izložbeno steklo ter si prilastili dva pladnja pozlačenega nakita, dne 1.7.2005 v C. na škodo trgovine E., kjer so z izvijačem odstranili kovinsko rešetko na oknu kurilnice in tako vstopili v notranjost trgovine, iz katere so si prilastili predmete v vrednosti približno 500.000 SIT in dne 14.8.2005 v C. na škodo trgovine E., ko so na silo zvili del pločevinaste stene in skozi odprtino zlezli v notranjost trgovine, iz katere so si prilastili oblačila in tehnične predmete v skupni vrednosti preko 2.500.000 SIT; tako pridobljene predmete pa zatem prodajali.

Ob oceni teže in načina storitve teh dejanj kot objektivnih okoliščin, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine - prejšnje življenje obdolženca in razmere, v katerih obdolženec živi, ter zanesljivo presodilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, takšna kazniva dejanja ponovil. Zagovornica pravilno ugotavlja, da je bil obdolženec zaradi istovrstnih kaznivih dejanj - kaznivih dejanj velike tatvine, že obsojen (sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.9.2003), ko mu je bila izrečena pogojna obsodba. Povsem pa zagovornica spregleda, da je od te pogojne obsodbe do storitve sedaj očitanih kaznivih dejanj preteklo manj kot dve leti, kakor tudi nadaljnjo okoliščino, katero ugotavlja pravnomočni sklep: da so zoper obdolženca pred istim sodiščem odprti še kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj sta bili zoper njega v letu 2002 in 2003 vloženi obtožnici. Ob nadaljnji okoliščini, da je obdolženec predmete, pridobljene s kaznivimi dejanji na škodo navedenih treh trgovin, takoj po dejanju prodal naprej, pa je sodišče pravilno presodilo tudi, da obdolžencu, ki je brez premoženja in brez zaposlitve, socialna podpora, katero prejema, ne zadošča za življenje.

Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja takšnih težjih kaznivih dejanj zoper premoženje (kaznivih dejanj velike tatvine), je sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, ki je bilo z ravnanji obdolženca že ogroženo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v svoji odločbi št. Up 75/95, enako pa tudi Vrhovno sodišče v svojih številnih odločbah, poudarilo, da iz vsebine pojma "neogibno potreben za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave Republike Slovenije ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov; vendar pa je v takih primerih pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti dopustno odrediti samo, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca na prostost, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Sodišče pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno presodilo tudi, da je podana sorazmernost med takšnim ogrožanjem, kot ga predstavlja izvršitev kaznivih dejanj na način, očitan obdolžencu, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do svobode.

IV.

Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora, in za svojo odločitev navedlo tudi razumne razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ni utemeljen. Zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.