Jedro

Zaradi nezgode so pri tožniku podane trajne posledice v funkcionalnem smislu - kažejo se v trajnih anatomskih posledicah in funkcionalnih posledicah (praktična negibljivost prsno-ledvenega prehoda). Tožnik ni več zmožen opravljati dela in poklica kot pred poškodbo (razvrščen je v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami). Zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi hudih psihičnih težav pri tožniku je trajno in zelo obsežno. Zato je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 29.928,40 EUR, kar je v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 26.901,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni. V presežku za znesek 11.089,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. tč. izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku stroške postopka v znesku 2.613,76 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. tč. izreka). Sklenilo je še, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 935,43 EUR iz naslova premoženjske škode ustavi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se pritožujeta toženi stranki zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne še za znesek 24.928,00 EUR. Toženi stranki menita, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino in ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih. Zdravljenje tožnika je trajalo od dneva poškodbe pa do 1. 10. 2010, ko je invalidska komisija ugotovila njegovo spremenjeno delovno zmožnost. Tožnik je bil ob pregledu 22. 3. 2011 brez znakov posttravmatske stresne motnje, prav tako pa je izvedenec dr. A.A. ob osebnem pregledu ugotovil skupek subjektivne simptomatike pri tožniku, ki je v postopnem izzvenevanju, brez objektivnih nevroloških izpadov. Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče tožniku odmerilo previsoko odškodnino. Pri odmeri odškodnine je potrebno poleg tožnikovih navedb upoštevati tudi bolečinsko obdobje, ki ga je opredelil izvedenec medicinske stroke in dejstvo, da se je posttravmatska stresna motnja pri tožniku razvila eno leto po poškodbi in nato izzvenela v času nekaj mesecev, kar pa se tiče postkomocijskega sindroma, pa gre le za tožnikove subjektivne navedbe, brez objektivnih nevroloških izpadov. Glede na primerljivo sodno prakso (VIII Ips 492/2008) toženi stranki menita, da tožniku iz tega naslova pripada zgolj 15.000,00 EUR. Za strah bi tožniku pripadala odškodnina največ v višini 2.500,00 EUR. Tudi za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je prisojena previsoka odškodnina, saj so tožnikove splošne življenjske in delovne sposobnosti zmanjšane le v manjši meri. Tako je tožnik še vedno sposoben redno opravljati vsakodnevno delo v jami, vendar z omejitvami, med katerimi pa ni časovne omejitve. Iz tega naslova bi bila primerna odškodnina največ v višini 12.000,00 EUR. Tudi za skaženost je odmerjena previsoka odškodnina. Tožnik ima v posledici operativnih posegov res brazgotino, ki je dolga 19 cm in široka 1 cm, vendar pa se ta nahaja na hrbtu, in je večino časa v letu prekrita z oblačili ter je tako drugim ljudem vidna zgolj poleti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, saj je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je do nezgode prišlo dne 4. 11. 2009, ko je tožnik kot rudar opravljal delo pri prvotoženi stranki. Tega dne je kot strojnik prevažal visečo dizel lokomotivo, pri tem so se utrgali vijaki na spojih med obešali in tirnicami. Viseča dizel lokomotiva je padla na tla iz višine 220 cm, pri padcu pa se je tožnik hudo telesno poškodoval. Toženi stranki sta tožbeni zahtevek po temelju priznali, sporna je bila le višina zahtevane odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo in sicer zlom 12 prsnega vretenca s 25% zožitvijo hrbteničnega kanala, pretres možganov in udarnino glave, v posledici nezgode je tožniku nastala v prsno-ledvenem prehodu grba 35°. Kasneje se mu je pojavil tudi postkomocijski sindrom in posttravmatska stresna motnja. Prvostopenjsko sodišče je natančno ugotavljalo intenziteto bolečin, ki jih je prestajal (jih še prestaja) tožnik, pa tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem in jih podrobno popisalo v obrazložitvi svoje sodbe. Pritožbena graja odmere višine odškodnine je neutemeljena, saj znesek v višini 17.500,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja primerno satisfakcijo za utrpelo škodo in nevšečnosti, obenem pa so tudi upoštevani kriteriji iz 179. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče se je pri odmeri odškodnine ustrezno oprlo na podano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, upoštevalo je specifiko pri tožniku (psihične težave); upoštevalo pa je tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, zato je prisojeni znesek odškodnine povsem ustrezen.

Tožnik je zahteval tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi toženi stranki zatrjujeta, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 12.000,00 EUR, medtem ko mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 29.928,40 EUR, kar je bistveno previsoko. Prvostopenjsko sodišče je z veliko skrbnostjo obravnavalo fizično in psihično prizadetost tožnika, ki se je odrazila v njegovem duševnem trpljenju kot posledica škodnega dogodka. Ugotovilo in opredelilo se je do trajnih posledic v funkcionalnem smislu - kažejo se v trajnih anatomskih posledicah (grba 35°, pooperativna brazgotina prirasla na globoke strukture- mišične ovojnice) in funkcionalnih posledicah (praktična negibljivost prsno-ledvenega prehoda). Upoštevalo je, da tožnik ni več zmožen opravljati dela in poklica kot pred poškodbo (razvrščen je v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami) ter tudi posledice na psihičnem področju, ki so se močno odrazile pri tožniku po samem škodnem dogodku. Svojo odločitev je oprlo tako na izvedeniško mnenje psihiatra, kot tožnikovo izpovedbo. Vpogledalo je v medicinsko dokumentacijo in prišlo do zaključka, da je edini vzrok tožnikovih hudih psihičnih težav obravnavana nezgoda. Zavzelo je stališče, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi hudih psihičnih težav pri tožniku trajno in zelo obsežno. Vse navedeno je ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti - ugotovilo je, da se je tožniku občutno poslabšala kvaliteta življenja - in mu prisodilo odškodnino v višini 29.928,40 EUR, kar je v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine priznane odškodnine za strah in skaženost. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožniku, da je v škodnem dogodku utrpel primarni strah, saj se je zbujal iz nezavesti globoko v jami in ni mogel premikati nog, nakar je samo reševanje iz jame trajalo še dve uri. Verjelo mu je tudi, da se je bal za izid zdravljenja, kar je trajalo vse do zaključka zdravljenja, nato pa prešlo v zaskrbljenost, strah pred poslabšanjem stanja pa je še vedno delno prisoten. Prav tako je bilo upoštevano, da je tožnik utrpel hudo stresno motnjo, s posledičnimi psihičnimi motnjami, kar je lahko povzročilo intenzivnejše doživljanje strahu, kot bi ga sicer. Pri odmeri odškodnine za strah se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca, ki je potrdil, da je bil tožnikov sekundarni strah (za izid zdravljenja) upravičen in je v velikem obsegu trajal celoten čas zdravljenja (tožniku so ob prvem rentgenskem slikanju napovedali možnost trajne paraplegije). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina iz naslova strahu v višini 4.500,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo tako za primarni kot sekundarni strah, ki ga je izkazal tožnik; poleg tega pa je ta znesek tudi v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa. Enaka argumentacija velja za prisojeno odškodnino iz naslova skaženosti v višini 4.500,00 EUR. Tožnik ima zaradi nezgode očitne estetske posledice in sicer brazgotino in zgrbljenost, vidno prima vista. Glede skaženosti ni možno pristati na poenostavljeno argumentacijo, da je brazgotina večino časa v letu prekrita z oblačili. Tožnik se tako v delovnem procesu, ko pride iz jame in mora poskrbeti za osebno higieno, kot v osebnem življenju v prisotnosti drugih sleče, kar je povsem običajno in ni omejeno na določen čas v letu. Iz medicinske ekspertize pa tudi zelo jasno izhaja, da stanje zgrbljenosti ne bo boljše, temveč da ima s staranjem tendenco slabšanja.

Toženi stranki se glede višine prisojene odškodnine neutemeljeno sklicujeta na odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 492/2008. Toženi stranki spregledata očitno odstopanje v dejanskem stanju enega in drugega primera. Posledice poškodbe oškodovanca v obravnavanem sporu so bile bistveno bolj obsežne kot v zgoraj citiranem sporu, na katerega se sklicujeta toženi stranki.

Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.