Jedro

Ker je bilo ugovoru dolžnika treba ugoditi že iz razlogov, ki jih je dolžnik uveljavljal že v samem ugovoru, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na upnikov odgovor na ugovor. Res je v njem dolžnik sicer prerekal upnikove navedbe o domnevnem prenosu zastavne pravice za zavarovanje nove terjatve, vendar tudi, če bi to držalo, pomanjkanje vpisa zastavne pravice za zavarovanje prav izterjevane terjatve materialnopravno izključuje obstoj zastavne pravice na spornih vrednostnih papirjih. Z odgovorom na upnikov odgovor na ugovor dolžnik tako ni k ničemer prispeval k rezultatu postopka, vloga sama ni bila potrebna, upnik pa mu stroškov te vloge ni neutemeljeno povzročil. Tudi če dolžnik te vloge ne bi vložil, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti enako.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika ugodi in se izvršba ustavi, sklep o izvršbi razveljavi, razveljavijo se opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo se zavrne (I. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžniku povrniti 6.705,20 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa) in da se v presežku stroškovni predlog dolžnika zavrne (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper III. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Opozarja, da že dejstvo, da mu je sodišče poslalo upnikovo vlogo z dne 12. 5. 2025 v izjavo, kaže na to, da je sodišče očitno štelo, da se mora s to vlogo seznaniti tudi dolžnik in se o njej izjaviti. To pomeni, da je bilo tudi sodišče očitno mnenja, da vloga upnika z dne 12. 5. 2025 vsebuje navedbe in dokaze, do katerih se mora dolžnik opredeliti. In ravno to je dolžnik z vlogo z dne 3. 11. 2025 tudi storil. Kot je razvidno, je dolžnikova vloga z dne 3. 11. 2025 sestavljena iz štirih točk, pri čemer se je dolžnik v 6., 7. in 8. točki argumentirano opredelil do upnikovih navedb in listinskih dokazov. Zato dolžniku resnično ni razumljivo stališče sodišča, da naj ta vloga ne bi z ničemer prispevala h končni odločitvi. Dolžnik pri tem še opozarja, da sodišče ne sme presoje o "potrebnosti vloge" opraviti za nazaj, ampak mora to presojo opraviti glede na trenutek, ko še ni bila znana odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Poleg tega pa se dolžnik tudi ne more strinjati s stališčem sodišča, da naj pri tej vlogi ne bi šlo za stroške, ki jih je neutemeljeno povzročil upnik. Dejstvo je, da je upnik tisti, ki je vložil neutemeljen predlog za izvršbo, dolžnik pa je moral zoper sklep vložiti ugovor. Ko je upnik prejel dolžnikov ugovor, bi lahko predlog za izvršbo umaknil. Upnik pa se je odločil, da bo kljub dolžnikovemu ugovoru vztrajal pri izvršbi, odgovoril na dolžnikov ugovor ter v spis vložil dodatne dokazne listine. Ker je torej imel upnik možnost, da po prejemu dolžnikovega ugovora ustavi izvršbo, namesto tega pa je odgovoril na ugovor in v spis vložil dodatne listine, je očitno, da je upnik s svojim aktivnim ravnanjem povzročil dolžniku dodatne stroške, ki se kažejo v sestavi dodatne vloge z dne 3. 11. 2025. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Upnik mora v izvršilnem postopku dolžniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 616/2013 z dne 25. 7. 2013 s prodajo nematerializiranih vrednostih papirjev na dolžnikovem računu pri KDD; in sicer 1300 vrednostnih papirjev oznake A. Zaradi vpliva poenostavljene prisilne poravnave je v tej zadevi pravno pomembno vprašanje, ali je upnikova terjatev bila zavarovana z zastavno pravico na omenjenih vrednostnih papirjih. V ugovoru je dolžnik uveljavljal, da izterjevana terjatev ni zavarovana z zastavno pravico na omenjenih vrednostnih papirjih, kar izhaja iz tega, da je bila zastavna pravica št. 000, na katero se upnik sklicuje, vpisana v centralni register dne 25. 10. 2010, kar je pred sklenitvijo izvršilnega naslova, ter za drug kredit.

6.Sodišče prve stopnje je takemu ugovoru ugodilo z obrazložitvijo, da zastavni upnik pridobi zastavno pravico na vrednostnem papirju

z vpisom

zastavne pravice v centralnem registru (prvi odstavek v času zastave veljavnega 43. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih). V centralnem registru je po ugotovitvi sodišča prve stopnje na 1300 vrednostnih papirjih z oznako A., imetnika B. d.o.o., vpisana zastavna pravica št. 000 dne 25. 2. 2010, z dospelostjo 20. 11. 2012, v korist upnika SDH d.d., dolžnik C. d.o.o., za kredit v višini 4.500.000,00 EUR, z obrestno mero 6 % p.a.; vrstni red vpisa: 1 (izpis KDD o stanju pravice tretjega na dan 4. 8. 2024). Ker je po izrecni zakonski določbi za pridobitev zastavne pravice potreben njen vpis v centralnem registru (vpis zastavne pravice ima konstitutivni učinek za pridobitev te pravice), iz slednjega pa ne izhaja, da je bila vpisana (tudi) zastavna pravica na podlagi SV 616/2013 z dne 25. 7. 2013, torej da bi bila vpisana leta 2013, za terjatev v višini 3.735.774,05 EUR, z rokom vračila 30. 6. 2016 in z obrestno mero E6 + 5,0% p.a., so neutemeljene upnikove navedbe, da je za nastanek zastavne pravice dovolj, da je nastala s pogodbo, sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

7.Ker je bilo ugovoru dolžnika treba ugoditi že iz teh razlogov, ki jih je dolžnik uveljavljal že v samem ugovoru, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 3. 11. 2025. Res je v njej dolžnik sicer prerekal upnikove navedbe o domnevnem prenosu zastavne pravice za zavarovanje nove terjatve, vendar kot že povedano tudi, če bi to držalo, pomanjkanje vpisa zastavne pravice za zavarovanje prav izterjevane terjatve materialnopravno izključuje obstoj zastavne pravice na spornih vrednostnih papirjih. Z vlogo z dne 3. 11. 2025 dolžnik tako ni k ničemer prispeval k rezultatu postopka, vloga sama ni bila potrebna, upnik pa mu stroškov te vloge ni neutemeljeno povzročil. Tudi če dolžnik te vloge ne bi vložil, bi sodišče prve stopnje glede na citirana materialnopravna stališča moralo odločiti enako.

8.Povedano velja ne glede na vročanje upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo, saj zgolj vročanje še ne utemeljuje potrebnosti vloge oziroma tega, da so bili stroški dolžniku neutemeljeno povzročeni. Prav tako ne drži, da se presoje o potrebnosti vloge ne sme opraviti "za nazaj", ampak da naj bi sodišče moralo presoditi potrebnost vloge glede na trenutek vročanja, saj takrat sodišče prve stopnje presoja okvirno potrebnost vročanja vloge v izjave, ne pa tudi potrebnosti stroškov naknadno vložene vloge. Nenazadnje pa presoja potrebnosti stroškov vloge tudi ni odvisna od tega, da upnik svojega predloga za izvršbo ni umaknil, saj gre, kot že povedano, za presojo, ali je konkretna dolžnikova vloga vplivala na rezultat postopka ali ne.

9.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/6, 58

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.