Jedro

V primeru, da je tožnica zamudila rok za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem, je treba njeno tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2007 od bruto zneska 538,53 EUR, za leto 2008 od bruto zneska 566,53 EUR, za leto 2009 od bruto zneska 597,43 EUR, za leto 2010 od bruto zneska 734,15 EUR in za leto 2011 od bruto zneska 748,10 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto zneske regresa pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi za regres za posamezno leto od 2. 7. dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Tožničin zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za odpovedni rok v višini 750,00 EUR zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 30. 11. 2011, poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja do vrnitve nazaj na delo, zavrže (III. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (IV. točka izreka sklepa).

Zoper točko II izreka, to je glede zavrnilnega dela sodbe in zoper točko III izreka, to je glede zavrženja tožbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ugodi zahtevku za izplačilo odškodnine za odpovedni rok, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je pri odločitvi o zavrženju tožbe izhajalo iz domnevno neprepričljivih izpovedb tožnice ter pričA.A. in B.B. Sodišče se je oprlo na to, da je tožnica „čudno zadevo“ z datumi opazila šele doma, A.A. pa ni prepoznal listin, ki jih je tožnica prinesla v lokal. Priča B.B. se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje natančno spominjal tako listin kot tudi njihovih datumov. Tožeča stranka meni, da je bila izpoved obeh prič popolnoma skladna in sta se pri izpovedbi dopolnjevali, tako da bi sodišče moralo šteti, da sta prepričljivi. Zato bi moralo trditev o antidatiranosti datumov šteti za dokazano. A.A. ni prepoznal listin, prav tako se ni točno spominjal datumov, kar kaže na njegovo verodostojnost, saj odpoved pogodbe ponavadi nima nekih razlikovalnih znakov, ki bi jih po določenem času, oseba, ki jo je videla, mimogrede prepoznala. Priča se torej datumov na listinah ne spominja, kar je življenjsko. Prepričljivo pa je izpovedala, da se je dogodek pripetil po obravnavi v kazenski zadevi, kjer sta bila s tožnico obsojena, in da mu pred tem tožnica niti enkrat ni omenila odpovedi. Priča B.B., ki ni v nikakršnem razmerju s tožnico, torej je nepristranska priča, pa je izpovedal, da se mu je zdelo čudno, ko je tožnica dobila odpoved, in je takoj opazil neujemanje datumov. Prav tako je na obravnavi prepoznal listine, o katerih je govoril. Povedal je tudi, da tožnice osebno ne pozna, da pa mu je všeč kot natakarica, in da v lokal ne zahaja več, odkar tožnica tam ne dela. Ko gre mimo lokala, vidi C.C., ki tam povprečno dela 4-krat na teden. Sodišče prve stopnje bi moralo izpovedbi priče B.B. dati največjo težo, ker gre za edino nepristransko pričo, ki nima neposredne koristi od izida postopka. Upoštevati je treba, da je C.C. delavka pri toženi stranki, zaradi česar je resničnost njene izpovedi dvomljiva, priča D.D. pa je sin direktorice, torej v sorodstvenem razmerju, kar je razlog za dvom v njegovo nepristranskost. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z izpiskom klicanih telefonskih številk, ugoditi zahtevku tožeče stranke in ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter ji prisoditi odškodnino za odpovedni rok, ki ga tožeča stranka ni mogla izrabiti. Ne gre prezreti, da je jasno, da sta sin direktorice kot tudi sama direktorica neverodostojno izpovedala, da sta priredila izjavo glede izplačila gotovine tožnici ter da je celo priča C.C., ki je prijateljica tožene stranke, izpovedala, da ona podpisuje listine, v kolikor dobi kakšno gotovinsko izplačilo s strani tožene stranke. Zato ji ni verjeti, da tožnica ne bi podpisala prejema gotovinskega plačila. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. Obvestilo o odpovedi kot tudi odpoved sama imata isti datum. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je direktorica tožene stranke poklicala svojo sestro računovodkinjo, ki je povedala, kateri datum morajo napisati. Navedeno nakazuje, da je bil datum napisan za nazaj, saj v kolikor bi bil napisan dan vročitve, potem o tem ne bi bilo treba nikogar klicati. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica po navedenem datumu še klicala direktorico oziroma njenega sina, kdaj bo delala. V kolikor bi imela takrat že podano odpoved, to ne bi bilo potrebno. Vse navedeno pa je sodišče spregledalo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa in v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, vendar pri sprejeti presoji ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Najmanj preuranjen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že dne 30. 11. 2011 prejela obvestilo o nameravani odpovedi in tudi samo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, (Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/2007; ZDR), ki določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Sodišče je štelo, da za ugotovitev datuma vročitve ni pomembna kopija obvestila, ki ga je prejela tožnica, in v katerem je kot datum vročitve naveden 18. 1. 2012, temveč izvirnik obvestila, ki ga je prejela tožena stranka (in ima datum 30. 11. 2011). Štelo je tudi, da sklep o ukinitvi delovnega mesta pomožne delavke v gostinstvu z dne 25. 11. 2011 za odločitev o pravočasnosti tožbe ni odločilen. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče dalo posebno težo vročilnici (priloga B4), iz katere izhaja, da je podpisana E.E. potrdila prejem obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Enako obvestilo, le z datumom 18. 1. 2012, je predložila tožnica tudi v fotokopiji (priloga A5). Iz izvirnika izhaja le, da je bilo obvestilo o nameravani odpovedi vročeno 30. 11. 2011. Listina ne dokazuje, da je bila istega dne vročena tožnici tudi sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč predložila kopijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B2), na kateri je na tretji strani kot datum vročitve naveden 30. 11. 2011, vendar ne v originalu, temveč kot fotokopija. Če je tožena stranka predložila obvestilo v nameravani odpovedi v originalu, bi lahko enako storila tudi z odpovedjo, ali pa pojasnila razloge, zakaj tega ni mogla storiti.

Zato ni utemeljeno, da sodišče opira dokazni zaključek predvsem na obvestilu, saj ni mogoče šteti, da to obvestilo neizpodbitno dokazuje, da je bila tudi odpoved tožnici dejansko podana že 30. 11. 2011. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča glede izpiska klicev in sms-ov (A11), iz katerih izhaja, da je komunikacija med tožnico, direktorico ter njenim sinom potekala tudi v januarju 2012 (do 24. 1. 2012). Ni namreč logično, zakaj bi tožnica po 15. oziroma 16. januarju 2012 sploh klicala toženo stranko ter pošiljala sms sporočila, v kolikor ne bi želela informacijo o tem, kdaj naj pride delat. Sodišče prve stopnje ni z nekim jasnim in prepričljivim dokaznim zaključkom pojasnilo, zakaj je tožeča stranka postopala tako, in kaj je bila vsebina odgovorov oziroma povratnih klicev, ki so razvidni iz izpiska. Priča A.A. je izpovedala, da je tožena stranka klicala tožnico, da naj pride na pogovor dne 24. 1. 2012. Priča je pojasnila, da sta šla s tožnico skupaj tja, pri čemer je v vmesnem času počakala tožnico skupaj s prijateljem B.B. v bližnji gostilni. Tudi B.B. je kot priča izpovedal, da je tožnica prišla v lokal, v katerem sta bila s pričo A.A. Oba sta izpovedala, da je tožnica s seboj prinesla „papirje“ oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni jasno, zakaj bi tožnica dne 24. 1. 2012 sploh šla k toženi stranki, v kolikor bi bila vsa razmerja med njima že urejena oziroma naj bi tožnica že takrat prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obe priči sta tudi potrdili, da je tožnica takrat govorila o odpovedi, pri čemer je priča A.A. izpovedala, da je tožnica rekla, da naj A.A. naredi „kažin“, ker je dobila odpoved. Vse navedeno kaže, da je bil dogodek 24. 1. 2012 bistven za oceno, ali je bila prav takrat tožnici podana odpoved.

Prav tako je tožnica opozorila, da je tožena stranka v času, ko ji je vročala odpoved, klicala tudi računovodkinjo, ki je njena sestra. Sodišče glede tega ni jasno povedalo, zakaj naj bi klicala računovodkinjo oziroma o čem naj bi bila potrebna njena pomoč pri podaji odpovedi. Tudi to kaže na to dvom, da bi tožena stranka že 30. 11. 2011 vročila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede dokazne ocene je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo, da je tožnica navajala, da je šla na izobraževanje novembra, potrdilo o izobraževanju pa datira z dne 30. 6. 2011. Vendar to samo zase ni odločilno, temveč je bistveno prav to, da sodišče ni logično in prepričljivo ugotovilo, kaj se je dogajalo dne 24. 1. 2012 v prostorih tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravočasnosti tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep o zavrženju (točka III izreka), posledično pa tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka v točki II izreka, razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje s ponovnim podrobnim zaslišanjem strank, predvsem glede zatrjevanega dogodka dne 24. 1. 2012, zaslišanjem že navedenih prič ter po potrebi tudi z zaslišanjem računovodkinje (41. člen ZDSS-1) ugotoviti, kdaj je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožnici. V kolikor bo ugotovilo, da je bila odpoved vročena 24. 1. 2012, ter da je tožnica kot datum napisala 30. 11. 2011, bo moralo šteti tožbo, ki je bila vložena 10. 2. 2012, za pravočasno, zaradi česar bo moralo po vsebini odločiti o vsebini tožbenega zahtevka, torej o tem, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne.

Posledično, ker je razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi zavrnilni del sodbe, saj je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizrabe odpovednega roka povezan z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede dokazne ocene prič pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ne gre za takšna razhajanja, ki bi sama po sebi lahko pomenila njihovo neverodostojnost. Obe priči sta izpovedali, da je bila tožnica na sestanku pri toženi stranki, da je prinesla neke papirje s seboj, glede vsebine teh listin pa ni mogoče od njiju pričakovati, da bi se natančno spomnili njihove vsebine.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev glede pravočasnosti tožbe za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.