Jedro

Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov, tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) delno tako spremeni, da se znesek 1.640,35 EUR nadomesti z zneskom 1.529,45 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin katastrska občina X parcele 837/90 (ID ...) in parcele 837/92 (ID ...) do celote (I. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev 1.640,35 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik v zvezi s tekom priposestvovalne dobe v korist tožničine pravne prednice A. A. očita prekoračitev tožbene podlage. Navedbe tožnice v drugi pripravljalni vlogi, da je pričela priposetvovalna doba teči v letu 1938 in se iztekla že 1968, so prepozne. Izpodbijana sodba je zato neutemeljeno sledila novim navedbam. Manjkajoče trditve pa ni mogoče nadomestiti z dokazom. Meni, da tudi niso podani pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, saj tožnica v okviru trditvene podlage in dokaznih predlogov ni uspela dokazati poteka priposestvovalne dobe. Vztraja, da tožnica, vključno s pravnimi predniki, ni bila dobroverna in spornih dveh nepremičnin ni obdelovala v dobri veri, saj je morala in mogla vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z dejanskim posestnim stanjem v naravi. Kot so zaslišane priče potrdile, se je vedelo za napake v zvezi z delitvijo parcel v času agrarnih operacij, za te napake pa je zagotovo mogla vedeti tudi tožnica, saj je živela na vasi, kjer se je o teh napakah govorilo, prav tako sta se toženčev oče in tožničin mož več let pogovarjala o tej problematiki, ko je toženčev oče tožničinega pokojnega moža opozarjal na to, da lastništvo spornih nepremičnin ni urejeno. Tožnica je za to morala vedeti, saj si je bila s pokojnim možem blizu in sta si po lastnih navedbah tožnica vse povedala. Zato je neutemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni nič vedela o dolgoletnih pogovorih za ureditev lastninskega stanja. Domet dokazne ocene v tej smeri je nepopoln in premalo kritičen. Priča B. B. je v zvezi s spornima nepremičninama povedal, da med pravdnima strankama o odkupu ni bilo govora in bi kvečjemu bilo govora o odpravi napake. Do tega dela izpovedi se sodišče ni opredelilo. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z izpovedbo priče C. C., ki je med drugim povedal, da so tožničini vedeli, da lastnina ni njihova.

Toženec izpodbija tudi stroškovni del sodbe. Meni, da je bilo tožnici neutemeljeno priznanih 100 točk za posvet s stranko in povabilo tožencu za izvensodno ureditev, saj tega stroška ni dokazala. Prav tako ni upravičena do stroška za sestavo zemljiškoknjižnega predloga za zaznambo spora.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage tožnice v zvezi s tekom priposestvovalne dobe v korist tožničine pravdne prednice A. A. (tožničine tašče) od leta 1938. V skladu s tretjim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze ob pogoju, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v vlogi, ki jo izpostavlja toženec, ni šlo za nove trditve, saj je tožnica pravočasno že podala trditve o priposestvovanju pravnih prednikov tožnice. Trdila je namreč, da sta bili sporni parceli dodeljeni tožničini pravni prednici A. A. že na podlagi predvojnega postopka agrarne operacije (in predložila v ta namen dokazne listine A 9-11), iz katerih je razbrati, da je bila operacija izvedena pred letom 1941)). Iz strankine trditvene podlage je jasno izhajalo nosilno pravno odločilno dejstvo. S trditvijo, da je bilo to leta 1938, pa je tako le dopolnila že zatrjevano dejstvo. Šlo je le za konkretnejšo opredelitev1 že pravočasno zatrjevanih trditev, do katerih se je toženec tudi opredelil. Sodišče prve stopnje z upoštevanje konkretne letnice (pred pričetkom druge svetovne vojne) ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa je v izpodbijani sodbi ocenjeno, da dopustitev te trditve ni zavlekla reševanja spora, čemur toženec ne oporeka, in gre tako za izpolnitev (drugega) pogoja v luči 296. člena ZPP, ki daje podlago za upoštevanje (novo) zatrjevanih (odločilnih) dejstev tudi po prvem naroku.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnica uspela dokazati, da je že njena pravna prednica A. A. (tašča) pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah s priposestvovanjem, po njej pa jo je podedovala tožnica (in njen pokojni mož D. D., po katerem je tožnica podedovala še njegov del). Čeprav parceli nista bili izrecno zavedeni v sklepu o dedovanju, sta pa nesporno ti parceli skupaj s parc. št. 798/60, tvorili enoten zemljiški kompleks travniške parcele ob S., imenovana E. Gre za razloge v točkah 16, 18 - 24 izpodbijane sodbe, ki imajo oporo v obsežno izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je kot dodatno presojalo, ali so se stekli tudi pri tožnici pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Obširni razlogi, da je tožnica tudi na tej podlagi pridobila lastninsko pravico, so razvidni v točkah 25- 39 izpodbijane sodbe. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi uveljavljanega tožbenega zahtevka. Pritožba ugotovljenega dejanskega stanja s ponavljanjem posameznih navedb, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi, ne more omajati. Nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki na podlagi ugotovljenega dejstvenega substrata pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločitvi o ugoditvi zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena izvedenih dokazov premalo kritična. Iz izpodbijane sodbe izhaja nasprotno, sodišče prve stopnje je obširno, skrbno in natančno presojalo vsak dokaz posebej, tudi izpovedi prič B. B. in C. C., ki ju omenja pritožba, in vse dokaze skupaj (oz. v medsebojni povezavi). Dokazna ocena je v skladu s 8. členom ZPP in o njeni pravilnosti, ob upoštevanju v izpodbijani sodbi pravilno zavzetih (pravnih) stališč oziroma izhajajoč iz pravilno zavzetih (pravnih) stališč v zvezi s pogoji pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, pritožbeno sodišče ne dvomi.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je imela pravna prednica sporni parceli v posesti že od leta 1938, ko ju je dobila v postopku agrarne operacije, da je od leta 1938, ko sta ji bili sporni parceli dani v zakonito posest, obdelovala, ju neovirano uživala in uporabljala kot svoji, in da je posest izvrševala najmanj do leta 1969, ko sta pravna prednika toženca F. F. in G. G. na podlagi odločbe z dne 23. 7. 1969 pridobila pravico zemljiškoknjižnega prepisa na spornih nepremičninah, ki pa sta bili že v letu 1938 v okviru takrat izvedene agrarne operacije razdeljene in dodeljene pravni prednici tožnice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerega so bile vključene poleg dokaznih listin tudi številne priče pravdnih strank, je bilo argumentirano ugotovljeno, da je leta 1969 z izdajo navedene odločbe s pravico prenosa nepremičnin v korist prednikov toženca prišlo do pomote. Temu dejanskemu substratu toženec konkretno ne ugovarja. Vse to pa potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pravna prednica na predmetnih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, saj je od leta 1938 izvrševala dejansko oblast na parcelah in ju od takrat imela v zakoniti in dobroverni posesti, priposestvovalna doba pa se je tako za pravno prednico tožnice (ob upoštevanju ne le 20 letne priposestvovalne dobe, pač pa tudi ob upoštevanju daljše tridesetletne dobe) do leta 1969 že iztekla. Tako se izkaže za nepomembno, ali je v letu 1969 pravna prednica tožnice tudi dejansko vedela za storjeno napako. Ob tem, da so se do tedaj že stekli pogoji za priposestvovanje, to dejstvo ne more imeti pomembne teže. Pritožba ugotovljene dobrovernosti pravne prednice tožnice v potrebni priposestvovalni dobi in ugotovljene napake v letu 1969 konkretno ne graja, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničina pravna prednica pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah s priposestvovanjem že pred letom 1969 (to pa izvrševala vse do smrti), tožnica pa nato z dedovanjem (kot njena dedinja oziroma dedinja po svojem možu), materialnopravno pravilen. Pri dedovanju gre za izvedeni način pridobitve, kar pomeni, da dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik.

9. Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov (A. A.), tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Ker gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice in ker je podana že prva, se pritožbenemu sodišču ne bi bilo treba posebej opredeliti do pritožbenih očitkov v smeri izpodbijanja ugotovljene dobrovernosti tožnice v desetletnem obdobju, ki se presoja posebej. Kljub temu odgovarja, da nima pomislekov o obširni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v zatrjevanem obdobju po smrti moža v dobroverni lastniški posesti spornih nepremičnin. V izpodbijani sodbi je bilo pravilno ugotovljeno, da niso obstajali nobeni razlogi (okoliščine), da bi tožnica dvomila o obsegu zapuščine, saj je s tem, ko je pred uvedbo zapuščinskega postopka in po njem še nadalje (enako kot prej pravna prednica) neovirano obdelovala sporni parceli in je (kot tudi ne prej pravne prednice/ka) nihče ni oviral (s strani toženca oziroma njegovih prednikov, ki niso nikoli izvrševali ali uveljavljali lastninskih upravičenj), vstopila v posestni položaj zapustnika v prepričanju, da gre za sestavni del zapuščine, zato tudi v letu, ko je podedovala nepremičnini, ni bilo razumnega razloga za preverjanje zemljiškoknjižnega stanja. Opustitev preverjanja lastninskega stanja ob dedovanju ni že sama po sebi okoliščina, ki bi narekovala drugačen zaključek, kot ga je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje. Toženčevo utemeljevanje tožničine slabe vere s trditvami, da je vedela za napako, ki se je pripetila v letu 1969, ni bilo potrjeno v dokaznem postopku. Tega ni potrdila nobena zaslišana priča. Na slabo vero tožnice ni mogoče sklepati le na podlagi okoliščine, da sta v letu 1969 na podlagi odločbe z dne 23. 7. 1969 pravico prepisa na spornih parcelah dobila prednika toženca. Ključna je zavest tožnice kot posestnice, ki je nepremičnini dobila v posest kot dedinja, ki ji ni nihče branil. Tudi gola trditev, da je tožnica živela v vasi in je zato gotovo vedela za napako, ne utemeljuje njene slabe vere glede lastništva. Prav tako zatrjevana okoliščina, da sta si bila z možem blizu in si vse povedala, še ne zadošča za sklepanje, da je tožnica vedela, da so toženčevi lastniki spornih nepremičnin. Dokazno nepodprte so tudi ostale toženčeve trditve, da je bila tožnica dejansko seznanjena s tem, da je toženčev oče opozarjal tožničinega moža, da naj zadevo glede lastništva uredi. Kot je razvidno iz prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe (glej tč. 36), tega nobena priča ni povedala, le sklepale so zato, ker je njegova žena. Ta indic pa ne zadošča za zaključek o njeni slabi veri.2 Takšnega zaključka tudi ne nudi v pritožbi (deloma) povzeta izpoved priče B. B., ki jo je sodišče celovito ocenilo v povezavi z izpovedbami drugih prič in povedalo, kateri priči v katerem delu izpovedi sledi ali ne sledi in zakaj je temu tako. Izpodbijana sodba vsebuje tudi dokazno oceno izpovedi priče C. C., zato zgolj z izpostavljanjem (iztrganega) dela izpovedi ne omaje celovite ocene vseh izvedenih dokazov sodišča prve stopnje, ki vodijo v zaključek o tožničini dobrovernosti v času priposestvovalne desetletne dobe.

10. Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo 100 točk za posvet s stranko in povabilo tožencu za izvensodno ureditev zadeve, ki sodi v sklop samostojne storitve v okviru tar. št. 39 Odvetniške tarife. Ker je toženec sam potrdil, da je tožnica poskusila izvensodno urediti zadevo, je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da med strankama oprava te storitve ni bila sporna. Pritožbena navedba, da tožnica ni izkazala te storitve, je zato ovržena. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje priznavanju odvetniških stroškov za sestavo predloga za zaznambo spora (150 točk). Stroški zaznambe spora tožnici ne gredo, saj so to stroški drugega - zemljiškoknjižnega postopka, ne pa del tega postopka. Sicer pa ji stroški tudi v postopku za zaznambo spora ne gredo. V zemljiškoknjižnem postopku se glede stroškov postopka smiselno uporablja Zakon o nepravdnem postopku (120. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), na podlagi 35. člena (tedaj veljavnega) ZNP pa nosi stroške postopka stranka sama. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljen obseg odvetniških storitev (2100 točk), zmanjšan za neutemeljen strošek 150 točk, je tožnica upravičena do povrnitve 1.529,45 EUR pravdnih stroškov (1950 točk nagrade za odvetniške storitve, 29,5 točk za materialne stroške (ob vrednosti točke 0,60 EUR), povečano za 22 % DDV (261,29 EUR) ter za sodno takso za tožbo 78 EUR in za potrdilo v višini 2,46 EUR).

11. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi temu ustrezno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo, saj uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP)niso podani (353. člen ZPP)

12. Ker je toženec s pritožbo uspel le glede (dela) stroškovne odločitve, ne pa glede odločitve o glavni stvari, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 na katero bi jo tudi sicer moralo prvo sodišče pozvati v okviru materialno procesnega vodstva (185. člen ZPP) 2 Posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedel (glej odločbo VS RS II Ips 622/2008 in druge).