Jedro

Iz povzetega izvedeniškega mnenja pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi mnenje utemeljeno in obrazloženo ugotavljalo azbestno bolezen. Izvedenec namreč po eni strani povzema ugotovitve rentgenologa, ki naj bi bil pristojen za razlago računalniške tomografije in rentgenogramov pljuč, po drugi strani pa sam zaključuje, da spremembe na pljučih in na plevri tožnice niso prepričljive. Tako podano mnenje povzroča dvom v oceno rentgenologa in dvom v oceno izvedenca, pri čemer pa je bil prav izvedenec tisti, ki mu je bila s strani sodišča določena naloga, da ugotovi, ali tožnica boleha za katero od bolezni, ki so posledica izpostavljanju azbestu in če je temu tako, za katero.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.500.000,00 SIT odškodnine, ker je zaradi dolgoletnega dela, pri katerem je bila izpostavljena azbestu, zbolela za pljučno azbestozo in plevralnimi plaki. Za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja ji je prisodilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT in za strah 1.000.000,00 SIT, zavrnilo pa je zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 251.779,00 SIT ter stranskemu intervenientu 155.105,00 SIT pravdnih stroškov, ker je bil njen uspeh v pravdi le 13,6%.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki po pooblaščencih.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. V pritožbi poudarja, da gre pri njej za dve azbestni bolezni, tako azbestozo kot plevralne plake. To je potrdil specialist rentgenolog in obe bolezni je verificirala interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Poleg tega pa je tožena stranka že od vsega začetka priznavala tožbeni zahtevek po temelju in tožeči stranki ponudila v popolno poravnavo odškodnino v višini 3.100.000,00 SIT. Če izvedenec ne more potrditi diagnoze, bi sodišče moralo slediti diagnozi omenjene komisije. Oceniti pa bi moralo tudi izpoved tožnice same, ki ve da je bolna in zaradi tega trpi, zato ji gre tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezna odškodnina. Izvedenec pulmolog je ocenil, da takega zmanjšanja pri tožnici ni, čemur je sodišče enostavno sledilo, ne da bi se opredelilo do tožničinih izjav. Tožnica je že več let bolna in se je že od leta 1971 zdravila zaradi težjega dihanja in kašlja. Ta kašelj je precej moteč in se pojavlja tako podnevi kot ponoči. Pritožba tudi izpostavlja, da je bila tožnica 22 let izpostavljena azbestu v ekstremnem obsegu - veliki kumulativni dozi vlaken, kar pomeni, da je prognoza njene bolezni zelo slaba. Pritožnica se ne strinja niti z odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi ne za strah. Res lahko nekatere svoje težave pripiše svoji starosti in nekaterim drugim obolenjem, vendar ne v tolikšnem obsegu, kot to skuša prikazati izvedenec. Sodišče po mnenju pritožbe ni v zadostni meri upoštevalo vseh bodočih nevšečnosti in bodočih pregledov ter obremenitev z rentgenskimi žarki in CT preiskavami. Tožnica še opozarja, da ne more delati praktično ničesar, da se je odpovedala vsem aktivnostim, da jo pogosto duši in da ji tudi težave s kašljem črpajo že tako skromne zaloge življenjskih moči. Bolnik, ki je zbolel za neozdravljivo boleznijo namreč že zaradi tega ne more imeti enakih življenjskih sposobnosti kot pred boleznijo. Strah pred razvojem bolezni in slabša kvaliteta življenja po mnenju pritožbe nista zajeta v odškodnino za strah, ki ji jo je sodišče posebej prisodilo. Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve o obrestih, ker naj bi tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti že 19.06.2002, ko je tožeča stranka na komisijo Vlade RS naslovila odškodninski zahtevek. Poleg tega pa sodišče ni odločilo o teku zamudnih obresti za čas od 05.03.2004 do 06.04.2004, pritožuje se tudi glede pravdnih stroškov, ker odločitve ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, na prvem mestu izpostavlja, da je zanjo sporen temelj zahtevka vse od prejema izvedenskega mnenja dalje. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da iz mnenja izvedenca dr. T. izhaja, da je pri tožnici ugotovil azbestno bolezen. Izvedenec je namreč ocenil, da so spremembe v organizmu tožnice, ki kažejo na azbestno bolezen, precenjene, to pa je sodišče razlagalo kot okoliščino, ki naj ne bi imelo vpliva na obstoj azbestne bolezni kot take. Vendar pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da so ravno te spremembe tiste, ki odločajo o tem, ali gre za azbestno bolezen ali le za znake izpostavljenosti azbestu. Tožnica namreč brez dvoma ima določene spremembe, vendar izhajajoč iz izvedenskega mnenja, te še niso tako izrazite, da bi se katerakoli azbestna bolezen pri njej lahko potrdila. Izvedenec je zapisal, da je osebno mnenja, da spremembe v pljučih in na plevri ni moč prepričljivo opredeliti kot azbestno bolezen. Izvedenec tudi v mnenju navaja, da pulmolog meni, da gre pri tožnici za zelo začetne spremembe, komaj nakazane in bi bilo za diagnozo potrebno opraviti histološki pregled. Čeprav sodišče omenja tudi verifikacijo interdisciplinarne skupine strokovnjakov, pa opis bolezni ne daje vtisa kakšne posebne prepričljivosti. Tudi komisija je namreč ugotovila minimalne zadebelitve diafragmalne plevre in začetno azbestozo. Sicer pa potrditev azbestne bolezni s strani take komisije ni za izvedenca zavezujoča. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem ponavlja svoje trditve o nezanesljivi diagnozi azbestne bolezni pri tožnici.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izvedeniško mnenje izvedenca dr. T. in dopolnitev tega mnenja štelo kot strokovno jasno, utemeljeno in obrazloženo, pri čemer naj bi iz tega mnenja jasno izhajalo, da izvedenec pri tožnici ugotavlja tudi sam azbestno bolezen kljub svoji oceni, da naj bi bile tiste spremembe v organizmu tožnice, ki na azbestno bolezen kažejo, s strani rentgenologa precenjene. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izvedeniško mnenje ni tako jasno, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje in ga je zato mogoče razumeti tudi drugače. Izvedenec je na osmi strani svojega izvedeniškega mnenja (listovna št. 28 spisa) navedel, da osebno meni, da sprememb v pljučih ni moč prepričljivo opredeliti kot azbestozo, spremembe na preponski mreni pa so lahko povsem začetni plevralni plaki. V nadaljevanju sledi zaključek, da je "pri tožnici glede na rentgenologove izvide računalniške tomografije prišlo do obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu, zaenkrat gre za začetne spremembe (plevralne plake na prsni mreni in v intersticiju - fibroza)." Temu pa sledi ponovni zaključek izvedenca, da je osebno mnenja, da so spremembe s strani rentgenologa precenjene. Na pripombe tožene stranke je izvedenec svoje mnenje dopolnil dne 04.03.2004, pri čemer je ponovil, da meni, da spremembe na pljučih in na plevri tožnice niso prepričljive, da pa mora mnenje rentgenologa načeloma upoštevati. To kar je zapisal rentgenolog, naj bi se videlo na posnetkih, vendar spremembe niso nujno posledica izpostavitve azbestu (listovna št. 46 spisa). Iz tako povzetega izvedeniškega mnenja pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi mnenje utemeljeno in obrazloženo ugotavljalo azbestno bolezen. Izvedenec namreč po eni strani povzema ugotovitve rentgenologa, ki naj bi bil pristojen za razlago računalniške tomografije in rentgenogramov pljuč, po drugi strani pa sam zaključuje, da spremembe na pljučih in na plevri tožnice niso prepričljive. Tako podano mnenje povzroča dvom v oceno rentgenologa in dvom v oceno izvedenca, pri čemer pa je bil prav izvedenec tisti, ki mu je bila s strani sodišča določena naloga, da ugotovi, ali tožnica boleha za katero od bolezni, ki so posledica izpostavljanju azbestu in če je temu tako, za katero. Po 243. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer bo moralo prvostopenjsko sodišče dvome in nejasnosti, na katere je bilo opozorjeno, odpraviti.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo ugodilni del sodbe že zaradi spornega temelja, ni mogoče ocenjevati niti utemeljenosti pritožbe tožeče stranke glede višine odškodnine. Zato je tudi tej pritožbi moralo ugoditi in izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti (354.čl. ZPP).