Jedro

Prispevka k stroškom investicijskega vzdrževanja, katerega naj bi bila tožena stranka dolžna plačevati kot uporabnik vodovodnega omrežja, ni mogoče enostavno enačiti, s stroški prenove. Tožbeni zahtevek ni utemeljen na določbi 73. člena SPZ, niti na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi, saj trditve tožeče stranke ne dajejo podlage za zaključek, da je imela tožena stranka zaradi sanacije vodovodnega omrežja korist. Zlasti se ta ne more odražati v višini sorazmernega dela stroškov sanacije. Nemotena oskrba tožene stranke z vodo je dolžnost tožeče stranke. Zato samo dejstvo možnosti uporabe vode ne predstavlja takšne koristi, ki bi opravičevala tožbeni zahtevek tožeče stranke na povračilo sorazmernega dela stroškov sanacije vodovodnega omrežja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25945/2008 z dne 16. 05. 2008 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.593,08 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 1452/53 (sedaj 1452/72) k.o. P., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku, da ta nepremičnina v naravi predstavlja dvorišče znotraj celotne industrijske cone S. (v nadaljevanju S), da preko te nepremičnine potekajo vsi komunalni vodi, da pa ima celotna S le en priključek za vodo, ki je v lasti tožeče stranke. KPK. d.d. izstavlja račun za porabljeno oziroma dobavljeno vodo v S tožeči stranki, ta pa prefakturira posameznim lastnikom objektov znotraj S sorazmeren del stroškov porabe vode. Tožeča stranka se je zaradi dotrajanosti obstoječega vodovodnega sistema odločila za njegovo sanacijo in za novo ureditev odštevalnih števcev, ki omogoča zaračunavanje vode posameznemu uporabniku na podlagi posebnega le zanj inštaliranega števca. V tej pravdi pa zahteva od tožene stranke kot ene od lastnikov objektov znotraj S, povračilo sorazmernega dela stroškov prenove vodovodnega in hidrantnega omrežja. Trdi, da stroški, ki jih je tožena stranka plačevala za uporabo infrastrukture, ne pokrivajo stroškov investicijskega vzdrževanja. Zato je tožeči stranki nastala škoda, v višini zneska, vloženega v obnovo, tožena stranka pa naj bi imela od prenove vodovodnega omrežja korist. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ne more utemeljevati z določbo 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Med drugim ni mogoče enostavno enačiti prispevka k stroškom investicijskega vzdrževanja, katerega naj bi bila tožena stranka dolžna plačevati kot uporabnik vodovodnega omrežja, s stroški prenove. Niti ni njen tožbeni zahtevek utemeljen na določbi 73. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), niti na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi, saj trditve tožeče stranke ne dajejo podlage za zaključek, da je imela tožena stranka zaradi sanacije vodovodnega omrežja korist. Zlasti se ta ne more odražati v višini sorazmernega dela stroškov sanacije. Nemotena oskrba tožene stranke z vodo je dolžnost tožeče stranke. Zato samo dejstvo možnosti uporabe vode ne predstavlja takšne koristi, ki bi opravičevala tožbeni zahtevek tožeče stranke na povračilo sorazmernega dela stroškov sanacije vodovodnega omrežja. Trditev, da se je zaradi prenovljenega in saniranega vodovodnega omrežja do poslovnih prostorov tožene stranke vrednost le teh povečala, pa tožeča stranka ni konkretizirala niti ni navedla, za koliko naj bi se povečala vrednost le-teh.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo sorazmernega dela stroškov prenove vodovodnega in hidrantnega omrežja ni utemeljen. Sicer zmotna materialnopravna ocena prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajalo najemno razmerje, na pravilnost odločitve ni vplivala.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, strank ter postavitev izvedenca, saj dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljala, za odločitev niso relevantnega pomena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane, niti jih ni pritožnik konkretiziral. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od ostalih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožnik pa utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 30. 09. 2010 postavila podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo razlike uporabnine med uporabnino, dogovorjeno po Pogodbi o uporabi infrastrukture družbe S. d.d., ki sta jo pravdni stranki sklenili 16. 12. 1999, in uporabnino, zaračunano po izstavljenih računih, v višini 12.119,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 08. 2010 dalje do plačila. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je podrejeni zahtevek v celoti vsebovan v glavnem zahtevku in da torej ne gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, je zmotno. Tožeča stranka je namreč podrejeni tožbeni zahtevek utemeljevala na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Prav tako je postavila drug tožbeni predlog. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku posebej odločiti v izreku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe sicer opredelilo do podrejenega tožbenega zahtevka in ugotovilo, da iz Pogodbe o uporabi infrastrukture z dne 16. 12. 1999 izhaja, da je bila tožeča stranka upravičena zaračunavati uporabnino v višini 0,35 DEM na kvadratni meter, vendar pa je zmotno zaključilo, da gre dejstvo, da tega ni storila, lahko samo njej v škodo. Razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka zgolj na podlagi znižanja uporabnine ni mogla sklepati, da je dogovor med strankama z dne 16. 05. 2000 nadomestil Pogodbo o uporabi infrastrukture, ter da to tudi ne izhaja iz samega dogovora, pa so nejasni.

Zgoraj navedeno prvostopenjskemu sodišču narekuje, da o podrejenem tožbenem zahtevku tožeče stranke odloči z novo sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.