Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je zamenjal izdelke, namenjene za vračilo, z drugimi starimi izdelki in si tako na škodo delodajalca prilastil pekovske izdelke. V trgovini naj bi mu bili izročeni še nepokvarjeni izdelki, tako da je do menjave prišlo na poti od trgovine do sedeža podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pri čemer pa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 5. 7. 2011 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te izredne odpovedi ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna za čas od 5. 7. 2011 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za isto dobo obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki je bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki (1.378,67 EUR), od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plače plačati davke in prispevke na ustrezne račune DURS ter tožniku izplačati mesečne zneske nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu izplačati denarno odškodnino v višini 19.301,38 EUR, kaj naj tožena stranka plača na TRR tožeče stranke, vse v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da kršitev, ki se mu očita, ni dokazana. Tožnik očitanega dejanja ni storil. Toženka ni uspela dokazati, da je tožnik ravnal tako, kot se mu očita v izredni odpovedi. Sodišče se do izpovedb prič, ki so potrjevale tožnikove navedbe, v ničemer ni opredelilo, kar je bistvena kršitev postopka. Sodišče niti ne pove s čim in na kakšen način naj bi bilo dejanje dokazano, da je dejanje dejansko storil tožnik, da plesniv kruh ni posledica ravnanja koga drugega, niti se ne opredeli do drugih okoliščin, npr. do tega, koliko tega kruha oz. pekovskih izdelkov naj bi sploh bilo plesnivih. Kršitev tožnika v izredni odpovedi ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do tega, kakšen motiv naj bi tožnik sploh imel za takšno ravnanje, niti do tega, kako naj bi kršitev sploh izvedel. Toženka je navedbe o tožnikovi kršitvi gradila zgolj na domnevah in špekulacijah, ki pa so v celoti ostale nedokazane. Tožena stranka ni podala kazenske ovadbe, ni napravila zapisnika, ni poslikala kruha, ki naj bi bil plesniv, ni napravila evidence plesnivega kruha. Ves čas je spreminjala izpovedbe in trditve v smeri, kaj naj bi bilo dejansko odtujeno in v kolikšni količini. Kruh, ki ga je tožniku pokazal A.A. na videz ni bil plesniv, prav tako ni dokazano, da je bil kruh prav iz zaloge, ki jo je pripeljal tožnik. Tožniku je bila pokazana zgolj ena štruca. V kolikor je nekdo zamenjal kruh iz zaloge tožnika, pa tožnik izpostavlja, da je to storila toženka iz razloga, da se tožnika znebi, prav tako pa je slednje lahko storil kdorkoli, ki je imel dostop. Kruh je bil namreč dlje časa nenadzorovan v prodajalni, nato še po prevozu, ni bil v zaprtih škatlah, dostop do njega je imelo mnogo delavcev, saj je bil kruh postavljen na prehodnem mestu. Zaslišana priča A.B. je navedla osebe, ki imajo poleg tožnika dostop do pekovskih izdelkov, ki se nato vračajo v skladišče in tako ni moč slediti izpovedbi v delu, da pri njih ni moč priti do menjave izdelkov. Očitki tožene stranke so tudi popolnoma nelogični. V kolikor bi tožnik zamenjal kruh s starejšim in plesnivim, bi do starega kruha moral nekako priti, da bi se število kruha ujemalo. Tožniku tudi ni jasno, komu naj bi prodal star kruh. Tožniku se v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2011 prvič očita, da naj bi dejansko bilo 20 kg kruha pokvarjenega, kar naj bi stalo cca 50,00 EUR, pri čemer toženka ne pove, kako je prišla do tovrstne ugotovitve, zaslišani A.A. pa je izpovedal nekaj popolnoma drugega. Tožnik se spomni mnogo primerov, ko so v prodajalni pozabili vrniti kruh istega dne in se je dejansko kruh vrnil kakšen dan kasneje. V tem primeru je bil kruh prav tako plesniv in se ni nikomur očitalo, da je kruh zamenjal. Tožnik ne more vedeti kakšen kruh prevzame in koliko kruha prevzame. Tožnik prevzetega kruha namreč ne pregleda in ne prešteje, v dokaznem postopku pa je bilo tudi potrjeno, da šoferji pekovskih izdelkov ne popisujejo, kontrolirajo ali evidentirajo. Tožnik je opozoril na veliko dejstev, ki kažejo na šikaniranje s strani delodajalca in so dejansko motiv za odpoved, pa se sodišče do teh relevantnih dejstev nikjer ne opredeli, kar je bistvena kršitev postopka. Priča A.C. je potrdila, da je v prodajalno že pripeljal plesnivi kruh. Tožena stranka ni dokazala, da je kontrolor vzel plesnivo štruco ravno iz njegovega vozička, slednji je bil dlje časa nenadzorovan. A.C. je potrdil, da je možno, da bi blago lahko bilo tudi od drugega šoferja. Sodišče ni razjasnilo, kako močno plesnivi so bili izdelki. Možno je, da prodajalka plesnivosti ni zaznala. Plesen se namreč v plastični vrečki ob visoki temperaturi hitro razširi. Sodišče se ne opredeli do zatrjevane zrežiranosti dogodka s strani delodajalca, kot tudi ne do ves čas izpostavljenega dejstva, da je nekdo drug zamenjal izdelke. Protispisen je zaključek sodišča, da je tožnik dejanje priznal. Sodišče se tudi do postopkovnih kršitev ni opredelilo. Tožnik ni bil vabljen na zagovor pred izredno odpovedjo, temveč na zagovor glede disciplinske kršitve, kar izhaja iz vabila. Tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi v postopku izredne odpovedi sodeloval svet delavcev. Gre za take postopkovne kršitve, ki jih ni mogoče spregledati. Sodišče je z navedbami na strani 7, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker se strinja s toženo stranko, da je ogroženo poslovanje in ugled, prekoračilo trditveno podlago toženke. Navedbe tožene stranke o predhodnih kršitvah so izmišljene in v celoti nedokazane. Tožena stranka je očitala tožniku, da je kradel že vrsto let, pa kljub temu zoper njena ni sprožila niti enega disciplinskega ali drugega postopka. Slednje jasno ni storila, ker so očitane kršitve izmišljene. Posledično je obrazložitev sodbe v delu, kjer se poklanja vera domnevnim predhodnim kršitvam v celoti nezakonita. Za tožnika dejansko ni bilo dela, a ga toženka zaradi varovane kategorije (dopolnil je namreč 55 let in je bil član sveta delavcev) ni mogla odpustiti iz poslovnega razloga. Sodišče se v obrazložitvi tudi ne opredeli do vseh znakov kaznivega dejanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi preuranjena, saj zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi od dne 3. 1. 2006 dalje na delovnem mestu „šofer - pek“. Tožena stranka je tožniku dne 5. 7. 2011 to pogodbo izredno odpovedala po 2. alinei 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), s tem da je v obrazložitvi odpovedi zapisala tudi, da je delavec dejansko storil kaznivo dejanje tatvine, kar je očitek iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je tožena stranka očitala, da je dne 20. 6. 2011 zamenjal izdelke namenjene za vračilo z drugimi starimi izdelki in si tako prilastil na škodo delodajalca pekovske izdelke. Tožnik je namesto izdelkov, izročenih v prodajalni A., pripeljal druge neuporabne izdelke. V trgovini so mu bili izročeni še nepokvarjeni izdelki, tako da je do menjave prišlo na poti od trgovine do vožnje na sedež podjetja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v očitanem dejanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine. Ker naj bi bil podan tudi drug pogoj za zakonitost izredne odpovedi (nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da je sodišče prve stopnje napravilo zaključke, za katere ni navedlo razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje tudi iz navedenega razloga pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč do bistvenih trditev tožnika in izvedenih dokazov v zvezi z njimi v ničemer ne opredeli, kar vse tožnik pravilno izpostavlja v pritožbi.

Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je bila predmetna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica dejstva, da se ga tožena stranka ni mogla znebiti na drugačen način. Tožnik je zatrjeval, da ga je tožena stranka že večkrat poslala na čakanje na delo doma. Kot starejšega delavca in člana sveta delavcev, torej kot zaščiteno kategorijo delavca po določilih ZDR, pa mu tožena stranka ni mogla pogodbe o zaposlitvi odpovedati iz poslovnih razlogov, zato si je izmislila razlog, da je tožniku lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s takšno trditveno podlago dokazoval, da mu pogodba o zaposlitvi dejansko ni bila odpovedana zaradi razloga, ki je v njej naveden, temveč iz diskriminatornih razlogov (diskriminacija na podlagi starosti oz. druge osebne okoliščine - članstvo v svetu delavcev), kar pa je nedopustno. Tožnik je v zvezi s temi trditvami predlagal tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje se do teh odločilnih okoliščin na strani tožnika ni v ničemer opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, še posebej ob dejstvu, da je v 4. odst. 81. čl. ZDR izrecno določeno, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. čl. tega zakona neveljavna.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je dne 20. 6. 2011 zamenjal izdelke, namenjene za vračilo, z drugimi starimi izdelki in si tako prilastil na škodo delodajalca pekovske izdelke. Tožnik naj bi namesto izdelkov, izročenih v prodajalni A., pripeljal druge neuporabne izdelke. V trgovini naj bi mu bili izrečeni še nepokvarjeni izdelki, tako da je do menjave prišlo med vožnjo na poti od trgovine A. do sedeža podjetja. Tožena stranka v izredni odpovedi ne pove, kako je ugotovila, da je do menjave kruha prišlo med vožnjo na poti od trgovine A. do sedeža podjetja. Tožena stranka ni predložila niti enega samega neposrednega dokaza, ki bi potrjeval, da je kruh dejansko zamenjal tožnik in ne kdo drug, ki je imel tudi dostop do kruha (npr. videoposnetek, izpovedba očividca). Nobena od prič ni izpovedala, da je videla tožnika, kako je zamenjal star kruh za še starejšega plesnivega, da je prav tožnik to storil, so priče le domnevale. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim poklonilo vero priči A.B., ki je izpovedala, da je dne 20. 6. 2011 odložila v zaboj pekovske izdelke, ki so tega dne ostali neprodani in da med temi izdelki ni bilo plesnivega kruha, nato pa tudi priči A.A., ki je izpovedal, da je zjutraj ob 5.00 uri pregledal voziček z vrnjenimi pekovskimi izdelki, ki jih je pripeljal tožnik in je ugotovil plesniv črn kruh iz kmečke peči in bel kruh. Kljub temu, da je tožnik trdil, da je bil kruh dlje časa nenadzorovan tako v prodajalni A. (kar je izpovedala tudi A.B.), nato pa tudi pri toženi stranki, kjer kruh ni bil v zaprtih škatlah in je dostop do njega imelo mnogo delavcev, ker je bil kruh postavljen na prehodnem mestu, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega ali obstaja verjetnost, da bi kruh lahko zamenjal kdo drug, kot je to trdil tožnik. Tožnik je po lastni izpovedbi na sedež podjetja pripeljal ob 4.15, priča A.A. pa naj bi ga k sebi poklical ob 5.45 uri, kar pomeni, da je bil kruh več kot eno uro na nenadzorovanem mestu, kjer je potrditvah tožnika do njega imelo dostop precej delavcev. Tožena stranka tudi ni trdila, da bi nadrejeni A.A. kruh pregledal takoj, ko ga je tožnik pripeljal ob prisotnosti tožnika ali koga drugega in bi takoj ugotovil, da je bil kruh plesniv. Ob ugotovljenem dejstvu (tožena stranka ga namreč ni prerekala), da ni bila tožnikova naloga, da ob prevzemu izdelkov le-te tudi pregleda, temveč je bila njegova naloga zgolj to, da izdelke prevzame in jih pripelje nazaj na sedež tožene stranke, ob dejstvu, da tožnika prav nihče ni videl, da bi izdelke zamenjal, niti ni tožena stranka navedla ene same osebe, ki naj bi ji tožnik (že v preteklosti) takšen kruh prodal (kot je to zatrjevala), se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni opredelilo do bistvenega vprašanja in sicer ali obstaja možnost, da je kruh zamenjal kdo drug in ne tožnik. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru popolnoma spregledalo, da je dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu in to tako na podlagi 82. čl. kot tudi na podlagi 6. čl. ZDR.

Tožena stranka je tožniku odpoved podala po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR (delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), v obrazložitvi izredne odpovedi pa je zapisala, da so v očitanem dejanju tožnika podani tudi vsi znaki kaznivega dejanja tatvine. Kaznivo dejanje tatvine po 204. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Na toženi stranki je bilo torej breme, da dokaže, da je do protipravne prilastitve dejansko prišlo, ter da je bil prav tožnik tisti, ki si je star kruh namenoma protipravno prilastil. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni presojalo dejstva, da sta količina in vrsta kruha ob pregledu pri toženi stranki popolnoma ustrezala odpremnici - prevzemnemu listu št. ..., ki jo je izdala prodajalna A., posledično pa se ni opredelilo do tega ali tudi glede na takšno dejstvo ugotavlja, da je do prilastitve dejansko prišlo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje po presoji vseh dokazov ni prišlo do ugotovitve na ravni gotovosti, da je bil tožnik tisti, ki si je star kruh protipravno prilastil, temveč iz obrazložitve izhaja, da je navedeno ugotovilo hipotetično in na ravni verjetnosti, kar pa ni pravilno. Sodišče sodbo resda izreče po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) potem, ko v korektno izpeljanem dokaznem postopku izvede vse relevantne dokaze. Prosta presoja dokazov pomeni, da sodišče ocenjuje izvedene dokaze v skladu s svojo logično in psihološko analizo, pri čemer ni vezano z nobenimi zakonskimi pravili o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost. Takšna dokazna ocena sodišča mora biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev. V takem primeru lahko sodišče neko dejstvo šteje za dokazano le, če gre za takšen niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj nekega dejstva. Sodišče mora biti tako prepričano (subjektivna gotovost), da neko dejstvo obstoji in je zato izključena verjetnost drugačnega poteka dogodkov. Le s takšnim dokaznim standardom je mogoče nekomu očitati kaznivo dejanje oz. znake kaznivega dejanja ter posledično ugotoviti zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki na tem očitku temelji.

Tožnik je pojasnil, da se je v preteklosti že pripetilo, da je v skladišče vrnil plesniv kruh, kot tudi to, da je prodajalka pozabila vrniti kruh dotičen dan in se je le-ta vrnil kasneje, slednje pa so potrdile tudi zaslišane priče. Tudi šofer A.C. je potrdil, da je v prodajalno že pripeljal plesniv kruh, pojasnil je nadalje, da so vozniki tudi plesniv kruh dolžni pripeljati nazaj v tovarno, saj mora biti količina v redu, pa tudi to, da se je že zgodilo, da je v prodajalnah, kjer se sicer vsakodnevno vozi in odvozi kruh, že prišlo do tega, da so prodajalne čakale, da so imeli večjo količino starih izdelkov za odvoz (list. št. 41). A.D. je izpovedal, da vsak dan vidi plesniv kruh, kar pomeni, da slednji pri toženi stranki ni bil nekaj nenavadnega in ga je bilo pri toženi stranki zlahka dobiti. Tožnik je navajal vrsto argumentov, ki so kazali na možnost popolnoma drugačnega poteka dogodkov, kot ga je zagovarjala tožena stranka, pa vendar sodišče prve stopnje do njih neutemeljeno ni zavzelo nobenega stališča. Nadalje sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapiše, da je tožnik dejanje priznal. Tožnik pravilno izpostavlja, da je takšna ugotovitev protispisna, saj to ne izhaja niti iz enega izvedenega dokaza. O tem odločilnem dejstvu obstaja torej celo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki, kar pomeni, da je storjena bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z navedbami na strani 7, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker se strinja s toženo stranko, da je ogroženo njeno poslovanje in ugled, prekoračilo trditveno podlago toženke. Slednja namreč ni trdila in dokazovala, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz tega razloga ne bi bilo možno. Tožena stranka je v postopku zatrjevala in dokazovala zgolj to, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka zato, ker naj bi tožnik kradel že vrsto let. Kljub takšni trditvi pa tožena stranka razen zaslišanja zakonitega zastopnika in njemu neposredno podrejenih delavcev v dokaz ni preložila niti enega samega listinskega dokumenta, ki bi te njene navedbe potrjeval. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so razlogi, ki jih sama navaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazani, da so slednji tudi resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V ponovljenem postopku pa bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno tudi na to, da bo očitano ravnanje presojalo tako, kot se je tožniku očitalo v izredni odpovedi, pri čemer bo vzelo v obzir, da tožena stranka v izredni odpovedi ni konkretizirala niti tega, koliko kruha je bilo plesnivega, katere vrste kruha so bile plesnive in kakšna naj bi bila vrednost „odtujenega blaga“, medtem ko bo celotno zadevo presojalo zgolj v okviru dejstev, ki so jih stranke navajale najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2011 in dokazov, ki so jih stranke predlagale do tega dne (286. čl. ZPP v zvezi s 362/2 čl. ZPP).

V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.