Jedro

Trditveno in dokazno breme je tudi v primeru vrednostnega razloga za dovoljenost revizije na strani revidenta, zato revizijsko sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšna je sporna vrednost, razen kolikor lahko že z vpogledom v sodni spis ugotovi, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno presega mejni znesek 20.000 EUR.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revident po odvetniku vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 3. 11. 2006, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z odločbo z dne 29. 9. 2008. Z izpodbijano odločbo je bilo revidentovemu pravnemu predniku vrnjeno 13.922.436,19 SIT (58.097,30 EUR) zamudnih obresti, ki jih je plačal na podlagi odločbe o odmeri davka od prometa proizvodov za leto 1998, ki je bila kasneje odpravljena, v ponovnem postopku pa davčni organ davka ni na novo odmeril. Znesek je bil vrnjen neobrestovano, čeprav je revidentov pravni prednik (že v pripombah na zapisnik prvostopenjskega organa) zahteval, da se mu znesek vrne z obrestmi.

4. Po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat (npr. v zadevah Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V reviziji revident niti neposredno niti opisno ni navedel nobenega izmed razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavku 83. člena ZUS-1. Glede na to, da je revident v tožbi navedel, da jo vlaga „zaradi plačila 38.743,21 EUR“, je mogoče sklepati, da kot razlog za dovoljenost revizije uveljavlja vrednostni razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Da je vrednost spornega predmeta (znesek obresti, ki jih zahteva) dejansko taka kot zatrjuje revident, pa se revizijsko sodišče ni moglo prepričati, saj revident zatrjevanega zneska z ničemer ni obrazložil, niti ta višina ne izhaja iz podatkov sodnega spisa oziroma v njem vsebovanih odločb upravnih organov. Trditveno in dokazno breme je tudi v primeru vrednostnega razloga za dovoljenost revizije na strani revidenta, zato revizijsko sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšna je sporna vrednost, razen kolikor lahko že z vpogledom v sodni spis ugotovi, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno presega mejni znesek 20.000 EUR. Tega pa v tem primeru ni bilo mogoče ugotoviti z vpogledom v sodni spis.

6. Glede na navedeno je je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.