Jedro

Tožnica uveljavlja odškodnino za objektivno isto škodo, izvirajočo iz istega škodnega dogodka od iste stranke, ki ji je bilo plačilo odškodnine za to škodo s pravnomočno sodbo že naloženo. Zaradi vezanosti na prejšnjo sodbo sodišče ne more o takem zahtevku ponovno odločati, gre za že razsojeno stvar (res iudicata).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici odškodnino zaradi neustreznega kirurškega zdravljenja pri toženi stranki. Ta mora plačati tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.937.042,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek za to vrsto škode je sodišče zavrnilo. Zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za tujo pomoč, v skupnem znesku 6.750.000 SIT. O teh zahtevkih je bilo že pravnomočno razsojeno s prejšnjo sodbo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje.

Reviziji sta vložili obe pravdni stranki. Prepozno revizijo tožene stranke je sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom zavrglo.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka v odločitvi o delnem zavrženju tožbe. Pritožbeno sodišče je nepravilno potrdilo, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno. Nepravilen je zaključek, da je tožnica že ob vložitvi tožbe v zadevi P 160/94 točno vedela za obseg škode v zvezi s telesnimi bolečinami, nevšečnostmi, strahom in s skaženostjo. Če bi obveljalo stališče sodišč prve in druge stopnje, v odškodninskih pravdah ne bi potrebovali izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Ob vložitvi prejšnje tožbe tožnica in njen pooblaščenec nista imela zadostnega vedenja in znanja, da bi lahko tako po temelju kot po višini postavila tožbeni zahtevek. Samo pravno znanje ni bilo zadostno, potrebno je bilo tudi ustrezno medicinsko znanje. Tožnica ni imela ne pravnega in ne medicinskega znanja.

Edini, ki je imel oboje, je bila tožena stranka, ki je to izkoristila in je pripoznala tožbeni zahtevek, ki je bil po višini zdaleč prenizek. Tožnica je vložila novo tožbo zaradi plačila večje škode, ki ji s prvo tožbo ni bila v celoti zajeta. Šele z izvedencem medicinske stroke dr. T. je tožnica natančno in dokončno izvedela za obseg škode, ki ji je nastal. Celo to izvedensko mnenje ni zadostovalo in zaradi odgovora na vprašanje, ali so na obseg škode in na posledice vplivali tudi bolezenski razlogi (obolenje žil), je bilo pridobljeno še eno izvedensko mnenje dveh izvedencev iz Kliničnega centra v Ljubljani. Torej naj bi tožnica s šestimi razredi osnovne šole vedela ob vložitvi prejšnje tožbe toliko, kot vsi trije izvedenci skupaj, poleg tega pa enako kot tožena stranka. Če bi bilo tako, ne bi bilo potrebno izvajati dokazov z izvedencem medicinske stroke v tovrstnih sporih, ker bi stranke in sodišče imeli zadostno strokovno znanje. Sodišči sta vse skupaj preveč poenostavili. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnice lahko ugotovilo, da ni točno vedela obsega nastale škode. Vseskozi je upala in upa, da bo ozdravela. Povsem jasno je, da tožnica ob vložitvi prejšnje tožbe ni vedela za obseg škode. Zato sta sodišči kršili določbe pravdnega postopka, ko sta šteli, da je bilo glede škode v celoti že razsojeno.

Tožnica v reviziji nadalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.670.800 SIT ne predstavlja pravične odškodnine. Tožničine življenjske sposobnosti so zmanjšane za polovico, tožnica je bila ob operativnem posegu stara šele 38 let, zaradi posledic pa je invalidsko upokojena. Posledice so še posebej hude in obsežne, težave, ki se bodo stopnjevale, bo morala trpeti do konca življenja. V podobnih primerih je sodna praksa priznavala znatno višje odškodnine, najmanj pa tisto, kar je zahtevala tožnica z zneskom 10.000.000 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Ob ugotovitvi, da je bila tožnici s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 160/94 z dne 26.4.1994 prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo in za tujo pomoč ter da je obravnavana pravda začeta o zahtevkih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, je tožba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin, zaradi strahu, zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti ter za tujo pomoč, pravilno zavržena. Tako odločitev narekuje drugi odstavek 319. člena ZPP, zato niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje, ki je pritožbo proti sklepu o zavrženju potrdilo, nista storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje revizija.

Presoja, ali gre za razsojeno stvar, je vprašanje uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja. Slednje ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevaje trditveno podlago, da tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za novo škodo, nastalo po izdaji sodbe v zadevi opr. št. P 160/94, ampak da je predmet tega postopka "večja škoda", to je tista, s katero tožnica ni bila seznanjena ob vložitvi prve tožbe, sta nižji sodišči ugotovili, da take škode v obliki telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in stroškov za tujo pomoč ni bilo. Z drugimi besedami, obseg vseh navedenih vrst škode je bil tožnici ob vložitvi prejšnje tožbe (dne 6.4.1994) znan. Nasprotne revizijske trditve niso utemeljene. Pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, da je tožnica z lastnimi zaznavami vedela za obseg, trajanje in intenzivnost svojih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Vedela je za obseg in trajanje lastnega strahu, poznala je svojo skaženost in lastno trpljenje zaradi nje. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da je njeno zdravstveno stanje praktično enako od leta 1991, da je prejšnji tožbi priložila izvedensko mnenje dr. K. D. in da je bila tožnica s 6.12.1993 invalidsko upokojena. Trditve, da ni vedela za obseg svoje škode, torej ne držijo, izvedenska mnenja v tej pravdi pa so služila kot eden od dokazov, namenjen preverjanju in objektivizaciji tožničine izpovedbe. Tožnica ni nikjer navedla, katero novo škodo, ki tožnici ni bila znana ob vložitvi prejšnje tožbe, naj bi opredelil in izkazal kateri od izvedencev v tem pravdnem postopku. Zaključiti je torej, da tožnica uveljavlja odškodnino za objektivno isto škodo, izvirajočo iz istega škodnega dogodka od iste stranke, ki ji je bilo plačilo odškodnine za to škodo s pravnomočno sodbo že naloženo. Zaradi vezanosti na prejšnjo sodbo sodišče ne more o takem zahtevku ponovno odločati, gre za že razsojeno stvar (res iudicata). Zavrženje tega dela tožbe je torej pravilno.

Drugače je z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tu sta nižji sodišči ugotovili novo škodo, ki tožnici ob vložitvi prve tožbe ni bila znana. Zato je prisojena odškodnina v znesku 6.000.000 SIT, od česar je odštet valorizirani znesek v prejšnji sodbi prisojene odškodnino za to vrsto škode (329.200 SIT). Revizijski trditvi, da je odškodnina v navedenem znesku prenizka, ni pritrditi. Za izhodišče so vzete dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožničinih okvarah živcev peroneusa in tibiliarisa kot posledici operacije krčnih žil na desni nogi. Zaradi tega je tožničino stopalo nepregibno v skočnem sklepu, je obrnjeno navzgor in aduktorno skrčeno. Tožnica nosi ortopedski čevelj in ne more stopiti na prste ali počepniti. Pri hoji uporablja bergle, ne more hoditi navzgor in navzdol, ne more dalj časa stati, teči ali skočiti. Glede na navedene anatomske in funkcionalne posledice je tožnica invalidsko upokojena, izvedenec je podal mnenje o 50-odstotnem zmanjšanju splošnih življenjskih sposobnosti. Revizijsko sodišče sodi, da so bila ob takem dejanskem stanju ustrezno uporabljena merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po eni strani so bile v ospredju okoliščine primera, med njimi tudi tožničina starost 38 let v času kirurškega posega, ki škodo in njen obseg individualizirajo. Po drugi strani je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Okoliščine, na katere opozarja revizija, so po presoji revizijskega sodišča primerno upoštevane. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na merila iz 200. člena ZOR je v celoti prisojena pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo s prenizko odškodnino zmotno uporabljeno materialno pravo. Zaključiti je torej, da je revizija v celoti neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in skupaj z njo tudi priglašene revizijske stroške.